Jedro

Ker je tožnik utrpel zvin vratne hrbtenice, vendar pa pri tem ni bila medicinsko ugotovljena poškodba hrbteničnega skeleta ali premik med korpusi vretenc večji od treh milimetrov, do nevrološke komplikacije (pojav posttravmatskega torticollisa) pa je prišlo v posledici utrpelega zvina vratne hrbtenice in ne neodvisno od njega (če tožnik v nesreči ne bi utrpel zvina vratne hrbtenice, tudi do posttravmatskega torticollisa ne bi prišlo), po Splošnih pogojih ni krita niti škoda, ki je tožniku nastala zaradi te komplikacije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dovolilo spremembo tožbe (točka I izreka) in zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da mu toženka plača 35.000,00 EUR nepremoženjske škode, 5.327,52 EUR premoženjske škode ter plačuje rento v višini 166,41 EUR mesečno od 1. 5. 2013 dalje, vse s pripadki (točka II izreka). Tožniku je še naložilo, da toženki povrne pravdne stroške v višini 20,00 EUR s pripadki (točka III izreka).

2. Pritožbo vlaga tožnik. Izpodbija odločitev, s katero je sodišče njegov tožbeni zahtevek zavrnilo. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da bo tožbenemu zahtevku ugodeno, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

Navaja, da je bila poškodba, ki jo je utrpel v prometni nesreči, zelo specifična, saj je imel zvin vratne hrbtenice zelo hude posledice. Iz utrpele poškodbe se je razvil posttravmatski torticollis, tožnik pa se je zaradi tega štiri leta kasneje invalidsko upokojil. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da je tožnik v prometni nesreči utrpel samo zvin vratne hrbtenice, saj je utrpel številne druge hude posledice, ki predstavljajo samostojno poškodovanje oziroma samostojno okvaro organizma in hudo škodo na zdravju tožnika. Nevrološka komplikacija pri tožniku je nedvomno posledica prometne nesreče. Gre za pravno priznano škodo v smislu prvega in drugega člena Splošnih pogojev. Toženka je s Splošnimi pogoji med drugim izključila škodo za nateg in zvin vratne, prsne ali ledvene hrbtenice, če ni medicinsko ugotovljene poškodbe hrbteničnega skeleta ali premika med korpusi vretenc, večjega od treh milimetrov, druge pravno priznane škode pa s pogoji ni omejila. V nadaljevanju opozarja na mnenje izvedenca ortopeda, ki je ugotovil, da je tožnik utrpel zvin vratne hrbtenice in nevrološko komplikacijo. Zaradi nje, ne pa zaradi zvina vratne hrbtenice, je bilo njegovo zdravljenje dolgotrajno, v posledici te okvare pa se je tožnik tudi upokojil, trpel telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem ter duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Vprašljivo je, kako je mogoče razlagati, da ni bilo medicinsko ugotovljene poškodbe hrbteničnega skeleta, če je izvedenec napisal, da so bile poškodbe vratu posredni sprožilni dejavnik posttravmatskega torticollisa. Ker je izvedenec ortoped ugotovil, da je tožnik utrpel zvin vratne hrbtenice in gre za prvo do drugostopenjsko poškodbo, je tožnik menil, da je podan tudi primer, ko je medicinsko ugotovljena poškodba hrbteničnega skeleta. Iz tega razloga je zahteval zaslišanje izvedenca, čemur pa sodišče ni sledilo. Izvedeniško mnenje si v tem nasprotuje. Če je ena poškodba (nevrološka komplikacija) lahko posledica druge okvare, je jasno, da ta okvara obstaja in je torej medicinsko ugotovljena. Sodišče bi moralo oba izvedenca zaslišati. Ker tega ni storilo, je dejansko stanje ostalo nepopolno in zmotno ugotovljeno. Po mnenju pritožnice je sodišče zagrešilo tudi absolutne in relativne bistvene kršitve določb postopka. Tožnik je na zadnjem naroku predlagal neposredno zaslišanje izvedenca ortopeda. Svoj predlog je konkretiziral. 253. člen ZPP predvideva primarno ustno izvedbo dokaza z izvedencem. Z opustitvijo zaslišanja iz pritožniku neznanih razlogov, je sodišče kršilo načelo kontradiktornosti. Ni jasno, kako in na podlagi kakšnega znanja je sodišče nevrološko poškodbo štelo pod zvin vratne hrbtenice. Sodišče je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki vpliva na pravilnost in zakonitost sodne odločbe tudi s tem, ko je ugovor tožnika, da gre pri spornem določilu Splošnih pogojev za nepošteno sodno prakso (prav: nepoštene pogodbene pogoje - op. sodišča), za prepozen. Ne gre za navajanje novih dejstev in dokazov, ampak za pravna naziranja, ki jih lahko stranka da kadarkoli med postopkom. V sodbi ni obrazloženo, kaj izraz „medicinsko ugotovljen“ sploh pomeni, to pa ni pojasnjeno niti v Splošnih pogojih. Na podlagi 83. člena OZ bi zato sodišče moralo določilo razlagati v korist tožnika, saj sta oba izvedenca zvin vratne hrbtenice ugotovila kot nesporen, torej medicinsko ugotovljen.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Primer, ko sodišče kljub strankinemu predlogu ne zasliši sodnega izvedenca, ki je svoj izvid in mnenje podal pisno, lahko v skladu s prakso Vrhovnega sodišča, ki ji sledi tudi praksa nižjih sodišč, pomeni (zgolj) kršitev pravil pravdnega postopka relativnega (in ne absolutnega) značaja (kršitev določbe 253. člena ZPP), in to le v položaju, če je stranka podala pripombe, glede katerih bi bilo izvedenca treba zaslišati, ali če so te povzročile dvom v pravilnost in popolnost pisnega mnenja oziroma niso bile pavšalne, neobrazložene.(1) Absolutne zahteve, da sodišče vedno ustno zasliši izvedenca, čeprav je ta pred tem pisno odgovoril na vsa strankina pravno relevantna vprašanja in pripombe, ni. Potrebo po zaslišanju izvedenca, ki je svoje mnenje podal pisno, je nujno treba presojati od primera do primera. Se pa mora sodišče, če izvedenca ne zasliši, do pripomb opredeliti in pojasniti, zakaj niso utemeljene oziroma zakaj dodatna pojasnila in odgovori izvedenca niso potrebni in zakaj dodatno zaslišanje ni potrebno.

6. V konkretnem primeru pri izvedbi dokaza z izvedenci ni prišlo do omenjene relativne bistvene kršitve postopka. Tudi po presoji pritožbenega sodišča dodatno zaslišanje izvedencev ni bilo potrebno. Izvedenski mnenji, ki sta bili izdelani v pisni obliki in pisno tudi dopolnjeni, sta izčrpni, jasni in razumljivi, med njima tudi ni nasprotij. To velja tudi v pogledu ugotovitve, da poškodba hrbteničnega skeleta ali premik med korpusi vretenc, večji od treh milimetrov, ni bil medicinsko ugotovljen. Ugotovitve obeh izvedencev so namreč enake (primerjaj ugotovitve izvedenca nevrologa v mnenju na list. št. 101 in mnenje izvedenca ortopeda na list. št. 91). Zgolj to, da si tožnik sicer jasno mnenje izvedenca ortopeda skuša razlagati po svoje, pa ne more pomeniti podlage za trditev o obstoju nasprotja. Sodišče prve stopnje je v sodbi tudi obrazložilo, zakaj izvedenca ni zaslišalo (točka 6, zadnji odstavek). Neutemeljen je zato tudi pritožbeni očitek o neobrazloženi zavrnitvi predloga.

7. Materialnopravni ugovori so večinoma (le) strankin pogled na spor, torej njeno pravno naziranje, ki ob upoštevanju, da mora sodišče pravo poznati in stranke nanj niso dolžne opozarjati, praviloma ne morejo biti prepozni. Vendar pa mora stranka, da bi sodišče tak ugovor lahko obravnavalo, pravočasno zagotoviti ustrezno trditveno podlago. Pritožnik ima torej prav, da ugovor nepoštenih pogodbenih pogojev, kot jih ureja Zakon o varstvu potrošnikov v členih 22 do 24, ni bil prepozen, vendar pa ob tem spregleda, da trditvene podlage, s katerim ga je utemeljeval, ni pravočasno ponudil. Šele na zadnjem naroku je navedel, da ob sklenitvi pogodbe ni mogel in tudi ni pričakoval, da bi bila lahko škoda, kakršna mu je nastala, iz zavarovanja izključena. To pa je, kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, prepozno (286. člen ZPP).

8. Tožnik je plačilo škode, ki jo je utrpel v prometni nesreči 26. 4. 2006, zahteval na podlagi pogodbe o avtomobilskem zavarovanju AO - plus št. 16040172405 z dne 13. 3. 2006, katere del so tudi Splošni pogoji za zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb (AO plus) PG - aop 05-2 (v nadaljevanju Splošni pogoji), ki v 2. členu, točka 4, določajo, da je škoda zaradi natega ali zvina vratne, prsne in ledvene hrbtenice krita samo, če je medicinsko ugotovljena poškodba hrbteničnega skeleta ali premik med korpusi vretenc, večji od treh milimetrov.

9. Sodišče prve stopnje je njegov tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da je tožnik v posledici prometne nezgode dne 26. 4. 2006 utrpel zvin vratne hrbtenice, vendar pa pri tem ni bila medicinsko ugotovljena poškodba hrbteničnega skeleta ali premik med korpusi vretenc večji od treh milimetrov. Škoda, nastala zaradi zvina vratne hrbtenice, zato s sklenjeno zavarovalno pogodbo ni krita. Ker je po ugotovitvah sodišča prve stopnje do nevrološke komplikacije (pojav posttravmatskega torticollisa) prišlo v posledici utrpelega zvina vratne hrbtenice in ne neodvisno od njega (če tožnik v nesreči ne bi utrpel zvina vratne hrbtenice, tudi do posttravmatskega torticollisa ne bi prišlo), po presoji sodišča prve stopnje, ni krita niti škoda, ki je tožniku nastala zaradi te komplikacije.

10. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik sicer utrpel zvin vratne hrbtenice, ni pa bila medicinsko ugotovljena poškodba skeleta ali premik med korpusi vretenc večji od treh milimetrov ter ugotovitev, da je posttravmatski torticollis posledica zvina vratne hrbtenice, ima podlago v izvedeniškem mnenju izvedenca ortopeda in mnenju izvedenca nevrologa, ki sta, kot je že bilo povedano, tudi po presoji pritožbenega sodišča izčrpni, jasni in razumljivi. Pritožbeno sodišče obe ugotovitvi zato sprejema in drugačne pritožnikove trditve zavrača. 11. Tako je izvedenec nevrolog, katerega mnenje je v relevantnih delih sodišče prve stopnje povzelo tudi v razloge izpodbijane sodbe, pojasnil, da je bil zvin vratne hrbtenice, torej poškodba vratu, sprožilni dejavnik posttravmatskega torticollisa. Če zvina vratne hrbtenice ne bi bilo, do posttravmatskega tortikolisa ne bi prišlo. Povedano drugače: nevrološka komplikacija ni nastala neodvisno od zvina vratne hrbtenice oziroma poleg nje, ampak v njeni posledici. Na presojo, ali gre za samostojno poškodbo ali posledico zvina vratne hrbtenice, tudi ne morejo vplivati brez dvoma hude posledice nevrološkega zapleta. Podlage, da bi nevrološki zaplet sodišče opredelilo kot samostojno poškodbo in tožniku zato, upoštevajoč Splošne pogoje, ki izključujejo kritje le v posameznih primerih, priznalo pravico do povračila škode, zato ni.

12. Neutemeljena in brez podlage v izvedeniških mnenjih je tudi pritožnikova trditev, da je bila poleg zvina vratne hrbtenice medicinsko ugotovljena tudi poškodba hrbteničnega skeleta. Zgolj njegovo laično sklepanje, da je temu tako zato, ker so bile poškodbe vratu sprožilni dejavnik za nevrološki zaplet oziroma zato, ker je utrpel prvo do drugostopenjski zvin vratne hrbtenice, ne more vzbuditi dvoma v sicer nedvomno jasno ugotovitev obeh izvedencev, da ob utrpelem zvinu vratne hrbtenice poškodba hrbteničnega skeleta ni bila medicinsko ugotovljena.

13. Nejasno je tisto pogodbeno določilo, katerega pomen je med strankama sporen in katerega pomena ni mogoče (enopomensko) opredeliti niti po primarnem obveznem razlagalnem pravilu, določenem v drugem odstavku 82. člena OZ, niti z uporabo drugih metod razlage.(2) V konkretnem primeru izraz „medicinsko ugotovljen“ med strankama v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bil sporen, zato sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izraza posebej razlagati. Je pa temu treba dodati, da gre za jasen izraz, ki ne pušča nobenega dvoma o njegovem pomenu. Da je poškodba „medicinsko ugotovljena“, jo mora, v skladu s pravili medicinske stroke, ugotoviti zdravnik. Medicinsko je bil tako ugotovljen zvin vratne hrbtenice, kar priznava tudi sam pritožnik. Ni pa bila ne po nesreči (ne kasneje s strani izvedencev) medicinsko ugotovljena poškodba hrbteničnega skeleta ali premik med vretenci, večji od treh milimetrov.

14. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo tudi materialno pravo, ki ga v konkretnem primeru predstavlja sklenjena zavarovalna pogodba s Splošnimi pogoji.

15. Glede na to, da Splošni pogoji določajo, da je škoda zaradi natega ali zvina vratne hrbtenice krita samo, če je medicinsko ugotovljena poškodba hrbteničnega skeleta ali premik med korpusi vretenc večji od treh milimetrov, kar pa v konkretnem primeru ni bilo ugotovljeno, je sodišče tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo. Pri tem je pravilno upoštevalo, da je vsa škoda, ki jo tožnik zatrjuje, torej tudi škoda, ki jo je utrpel zaradi nevrološkega zapleta, nastala zaradi zvina vratne hrbtenice.

16. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP izpodbijano sodbo potrdilo.

17. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, do povračila pritožbenih stroškov ni upravičen (prvi odstavek 154. v zvezi s 165. členom ZPP). Odločitev o tem je že vsebovana v odločitvi o pritožbi.

Op. št. (1): Primerjaj sodbe II Ips 206/2012, II Ips 437/2002, II Ips 414/2010 in druge.

Op. št. (2): Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, stran 494