Jedro

Ker je zapustnikova vdova zatrjevala, da je del nepremičnin iz sklepa o dedovanju bilo pridobljenih med trajanjem zakonske zveze, zapustnikova hči pa je zatrjevala, da je z vlaganji v hišo, v kateri je stanovala in s soglasjem zapustnika pridobila stvarno pravni delež, gre za spor o dejstvih, ki terjajo prekinitev zapuščinskega postopka in napotitev na pravdo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sklep o dedovanju, s katerim je ugotovilo obseg zapuščine, zapustnikovo hči A. Č. kot nujno dedinjo pa z zahtevkom, da ja solastnica do 1/3 nepremičnin, ki spadajo v zapuščino, napotilo na pravdo, za dediče razglasila oporočno dedinjo in nujne dediče in odredila ustrezne vpise v zemljiško knjigo. Proti temu sklepu vlagata pritožbo dedinji in sicer oporočna dedinja, to je zapustnikova vdova A. D. in A. Č., zapustnikova hči, kot nujna dedinja. Dedinja A. Č. je skušala uveljavljati svoj solastninski delež na premoženju, ki je predmet zapuščine in sicer zaradi vlaganj v hišo. V hišo je vlagala tudi vdova, A. D., ki se je poročila z zapusnikom leta 1966, zapustnik pa je nepremičnine pridobil na podlagi izročilne pogodbe 1965. Obe sta vlagali v hišo z njegovim dovoljenjem, povečali vrednost hiše in s tem zapuščine. Vdova prilaga tudi pogodbo z dne 15.12.1971, iz katere izhaja, da je zapusnik pridobil parcelno številko 330/2 gozd, ki spada sedaj v zapuščino. Gre pa premoženje, ki sta ga pridobila tekom zakonske zveze. J. D., P. D., M. S. in J. D. so vložili odgovor na pritožbo in predlagajo njeno zavrnitev. Vsa vlaganja so bila zato, da bi lahko v hiši živeli in če bi ji sledili njunim predlogom, bi bili ostali nujni dediči prikrajšani. Pritožba je utemeljena. Dedinji v pritožbi trdita (to sta zatrjevali tudi na zadnji zapuščinski obravnavi), da sta z zapustnikom živeli, v zapuščino vlagali z njegovim dovoljenjem in s tem prispevali k povečanju. Vdova še zatrjuje, da je skupaj z zapustnikom pridobivala premoženje v zakonski zvezi, ter da je tako premoženje bilo že v trenutku nastajanja njuno skupno premoženje in s tem izločuje svoj delež kot skupna lastnica. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za spor o tem, kaj spada v zapuščino in v primeru zapustnikove hčere spor zaradi njenega zahtevka, da se iz zapuščine izloči del, ki ustreza njenemu prispevku k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja. Zapusnikova vdova torej zatrjuje svoj lastninski delež na podlagi pridobivanja po ZZZDR (Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Ur. list SRS št. 14/89, določbe 51 člena). Hči pa zatrjuje spor o dejstvih v zvezi z 212. členom ZD (Zakona o dedovanju, Ur. l. SRS št. 15/76, 23/78). V tem primeru pa 210. člen ZD narekuje, da sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo, saj gre za sporna dejstva. Sodišče prve stopnje je zmotno odločilo v sklepu o dedovanju, da je mogoče s takšnim zahtevkom, kot ga je zapisalo v izreku sklepa, A. Č. napotiti na pravdo. V obrazložitvi pa je tudi nasprotje z izrekom, saj sodišče ugotavlja, da ima A. Č. le obligacijski zahtevek. Če bi prišlo do pravnomočnosti sklepa o dedovanju v postopku, v katerem je A. Č. sodelovala, (šlo bi pa za spor med dediči o dejstvih iz 212. člena ZD), dedinja ne bi mogla več v pravdi proti drugim dedičem postaviti takšnega zahtevka, kot je v izreku zapisalo sodišče prve stopnje. Zaradi zmotne uporabe določb ZD so ostala pravno-relevantna dejstva neugotovljena, kar je narekovalo razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (370. čl. ZPP/77). V nadaljevanju postopka naj sodišče prve stopnje napoti obe dedinji z ustreznim sklepom na pravdo.