Jedro

Ker je sodišče dopustilo spremembo odločbe delavskega sveta tožene stranke tudi v tistem delu, ki ga tožnik sploh ni spodbijal, je s tem zmotno uporabilo materialno pravo, ki ga predstavljajo predpisi, ki so jih uporabili udeleženci v predhodnem postopku. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je bil napačen tudi zaključek sodišča glede pravilnosti oziroma zakonitosti kasneje vodenega disciplinskega postopka.

Izrek

Reviziji se ugodi, odločbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožnikov (predlagateljev) zahtevek, da mu je tožena stranka (udeleženka) dolžna plačati po odločbi z dne 7.10.1991 šest mesečnih plač v višini osebnega dohodka za september 1991 z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.11.1991 dalje ter 12 mesečnih plač iz septembra 1991 z obrestmi od 4.12.1991 dalje ter mu povrniti stroške postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe dalje, vse v 15. dneh pod izvršbo, da se kot nezakonita razveljavi odločba delavskega sveta z dne 8.11.1991, da se ugotovi, da je bil disciplinski postopek pri toženi stranki nezakonit in se v posledici tega razveljavi sklep delavskega sveta z dne 29.1.1992 in da se ugotovi, da je tožniku delovno razmerje prenehalo s 13.11.1991. Drugostopenjsko sodišče je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo odločbo prvostopenjskega sodišča. Sprejelo je njegove dejanske ugotovitve in pravno presojo.

Zoper to pravnomočno odločbo je tožnik vložil pravočasno revizijo, v kateri je uveljavljal revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da se zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja ni pritožil in ga zato delavski svet tudi ne bi smel spremeniti. Sodišče si jemlje pravico, ki je nima in samovoljno drugače tolmači njegove izjave, kot so bile dane. Dejstvo je, da se je s prenehanjem delovnega razmerja strinjal, saj v pogojih, kakršni so nastali, pri toženi stranki ni mogel več ostati v delovnem razmerju. Zato se ni strinjal samo z obrazložitvijo sklepa. Bil pa je tudi mnenja, da mu zaradi sporazuma, ki ga njegovo strinjanje s prenehanjem delovnega razmerja predstavlja, in zaradi dejstva, da je bil sporazum izsiljen, saj je bil zaradi nastalih odnosov prisiljen toženo stranko zapustiti, pripada še odpravnina v višini 12 mesečnih plač. Zato je predlagal, da sodišče obe napadeni odločbi razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če so z revizijo uveljavljane. Revizija sicer uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, je pa niti formalno niti vsebinsko ne opredeli. Zato revizijsko sodišče izpodbijane odločbe v to smer, mimo tistih kršitev, ki jih mora upoštevati po uradni dolžnosti, ni preizkušalo. Utemeljeno pa je revizijsko navajanje zmotne uporabe materialnega prava, na kar sodišče v skladu z določbo 386. člena ZPP pazi že tudi po uradni dolžnosti.

Obe nižji sodišči sta sprejeli pravilno stališče glede uporabe 13. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90), ki določa, da se poslovodni organ, ki po poteku časa, za katerega je bil izbran, ni znova izbran oziroma je razrešen pred potekom časa, za katerega je bil izbran, razporedi na drugo delovno mesto, ki ustreza stopnji njegove strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica, znanju in zmožnostim. Vendar pa sta pri odločanju napačno zaključevali - prvostopenjsko sodišče je celo samo ocenjevalo - da je imel organ tožene stranke pravico, ob obravnavi pritožbe, svojo odločbo, ki je sicer bila nezakonita, razveljaviti. Po določbi 103. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) se v postopku odločanja o varstvu pravic delavcev v organizacijah oziroma pri delodajalcih smiselno uporabljajo določbe, ki veljajo za postopek pred sodišči, ki so pristojna za spore iz delovnih razmerij. Zakon o sodiščih združenega dela (ZSZD - Uradni list SFRJ, št. 24/74 in 38/84), ki se je uporabljal v postopkih pred sodišči združenega dela, ki so bila pristojna za reševanje sporov iz delovnih razmerij, pa je v 13. členu določal, da se v postopku pred sodišči združenega dela uporabljajo določbe od prvega do (vključno) štiriindvajsetega poglavja zakona o pravdnem postopku, kolikor ustrezajo naravi spora, v katerem odloča sodišče, in če niso nasprotne temu zakonu. Štriindvajseto poglavje zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) obravnava redna pravna sredstva - pritožbo in postopek v zvezi z njo. V prvem odstavku 353. člena (sedaj 356. člen) ZPP pa je določeno, da se preizkusi sodba - odločba - prve stopnje v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo, če pa se iz pritožbe ne vidi, v katerem delu se izpodbija sodba, vzame sodišče druge stopnje, da se izpodbija v delu, glede katerega stranka ni zmagala v sporu. V pritožbi, ki jo je tožnik vložil zoper odločbo delavskega sveta z dne 7.10.1991, je jasno navedeno, da tožnik soglaša z izrekom odločbe, s katero je bil razrešen kot direktor in s katero mu je prenahalo delovno razmerje 13.11.1991, da pa želi, da se določba dopolni in da se mu prizna še odpravnina v smislu XIV. točke pogodbe o zaposlitvi, št. 450/91 z dne 26.2.1991 v višini 12 plač zadnjega meseca. V takem primeru je bil organ, ki je v skladu s splošnimi akti tožene stranke odločal o pritožbi na svojo odločitev, ki je v neizpodbijanem delu postala dokončna - formalno pravnomočna, vezan, pa čeprav je kasneje ugotovil, da ni skladna z zakonom. Ker se dokončnost - formalna pravnomočnost lahko nanaša le na izrek odločbe, ne pa tudi na ostale elemente, kamor nenazadnje sodi tudi ugotovitev dejanskega stanja, je tožnik v pritožbi to tudi navedel kot element, s katerim naj bi se dokazovala upravičenost njegovega dodatnega zahtevka, ki ga je postavil v pritožbi. Vendar pa nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem zato še ne daje osnove za spremembo odločitve v obsegu, v katerem je pritožnik z odločitvijo soglašal in to tudi jasno povedal. Ker je sodišče dopustilo spremembo odločbe delavskega sveta tožene stranke tudi v tistem delu, ki ga tožnik sploh ni spodbijal, je s tem zmotno uporabilo materialno pravo, ki ga predstavljajo predpisi, ki so jih uporabili udeleženci v predhodnem postopku. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je bil napačen tudi zaključek sodišča glede pravilnosti oziroma zakonitosti kasneje vodenega disciplinskega postopka. Nepopolno pa je ostalo ugotovljeno tudi dejanko stanje glede možnosti priznanja dodatnega zahtevka tožniku po določbah pogodbe o zaposlitvi. Drugostopenjsko sodišče je sicer sprejelo stališče tudi o tem vprašanju, vendar za to ni imelo podlage niti v izvedenem dokaznem postopku niti v zaključkih prvostopenjskega sodišča. Zaradi povedanega je revizijsko sodišče na podlagi 2. odstavka 395. člena ZPP razveljavilo odločbi drugostopenjskega in prvostopenjskega sodišča in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

V revizijskem postopku stranki svojih stroškov nista prijavili in zato sodišče o njih ni sklepalo.

Sodišče je odločbe ZPP, ZTPDR in ZSZD uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).