Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da legalizacija sporne nepremičnine (trenutno) glede na omejitve črne gradnje ni mogoča. Sporno nepremičnino je zato pravilno ovrednotilo ob upoštevanju ocene, ki jo je izvedenec podal za primer, ko legalizacija ni mogoča (z upoštevanjem vzpostavitve stanja po prvotnem gradbenem dovoljenju).

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki zakonske zamudne obresti od zneska 11.821,00 EUR od dne 4. 9. 2015 do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta ter se v ostalem izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v I. točki izreka ugotovilo, da sta deleža pravdnih strank na skupnem premičnem premoženju, navedenem v izreku sodbe istega sodišča P 192/2015 z dne 25. 11. 2015, enaka in znašata za vsakega eno polovico. V II. točki izreka je delno ugodilo podrejenemu tožbenemu zahtevku in tožencu naložilo plačilo 11.821,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 9. 2012 dalje do plačila. V presežku do vtoževanih 36.000,00 EUR je tožbeni zahtevek zavrnilo. V III. točki izreka je tožencu naložilo povrnitev tožničinih pravdnih stroškov v znesku 2.531,57 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del pod točko II./2. in zoper stroškovni del pod točko III. izreka izpodbijane sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in da so razlogi v izpodbijani sodbi sami s seboj v nasprotju oziroma v nasprotju z listinami spisa in izjavami prič. Ni mogoče ugotoviti, na podlagi česa sodišče zaključuje, da legalizacija sporne nepremičnine ni mogoča. Sodišče se do trditev in dokaznih predlogov tožnice, da je legalizacija objekta mogoča, in da je toženec tisti, ki postopek legalizacije brez utemeljenega razloga ovira, sploh ni opredelilo. Iz razlogov izpodbijane sodbe ne izhaja, zakaj je za legalizacijo objekta potreben dokup 10 arov sosednjega zemljišča. Gre za prepozno trditev toženca, ki ni z ničemer dokazana. Razlogi, ki jih je sodišče navedlo za določanje najprimernejše vrednosti nepremičnine, niso utemeljeni, ker temeljijo na nepravilno izvedenih dokazih in nepravilni uporabi materialnega prava. Opozarja, da je v dokaz svojim navedbam, da je legalizacija objekta možna, predlagala izvedbo dokaza z vpogledom v inšpekcijski spis Ministrstva za okolje in prostor, Inšpektorata RS za promet, energetiko in prostor, OE Celje-Novo mesto, št. 06122-... Ker je sodišče predlagane in neizvedene dokazne predloge zavrnilo brez ustrezne obrazložitve, sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Sodišče razlogov, zakaj izvedene gradnje ni mogoče legalizirati, oziroma na kakšen način bi bila legalizacija možna, sploh ni ugotavljalo, niti ni tega ugotavljal sodni izvedenec gradbene stroke, temveč je zgolj sledilo nekonkretiziranim, prepoznim in nedokazanim trditvam tožene stranke. Meni, da iz Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za Š., na katerega se sklicuje toženec, ne izhaja, da je sporno gradnjo mogoče legalizirati le z dokupom 10 arov zemlje. Trdi, da toženec namenoma zavira legalizacijo nelegalne gradnje izključno zato, da bi škodoval tožnici. Tožnica si je sicer prizadevala za legalizacijo, vendar kot nelastnica sporne nepremičnine v inšpekcijskem postopku nima statusa stranke. Med postopkom je ves čas trdila, da je legalizacija nedovoljene gradnje mogoča. Vprašanje črne gradnje za konkretno pravdo pa sploh ni relevantno, ker gre za bodoče in negotovo dejstvo. Legalizacija nedovoljene gradnje je v konkretnem primeru odvisna od volje toženca in tožnica nanjo nima nobenega vpliva. Ker toženec od izdaje inšpekcijske odločbe Inšpektorata RS za promet, energetiko in prostor, OE Celje-Novo mesto št. 06122-... z dne 23. 7. 2013, s katero mu je bilo naloženo, da pridobi spremenjeno gradbeno dovoljenje, ni ukrenil ničesar, je jasno, da dokler teče predmetni postopek, takšnega interesa nima. Toženec ima interes, da je vrednost nepremičnine ocenjena čim nižje, ker bo tožnici posledično izplačal nižji znesek. Toženec ni z ničemer izkazal ali dokazal, da si je prizadeval legalizirati nedovoljeno gradnjo, oziroma da je bila njegova zahteva za legalizacijo nedovoljene gradnje v sedanji velikosti zavrnjena, oziroma da je legalizacija objekta v sedanji velikosti mogoča samo z dokupom 10 arov zemljišča. O pasivnem ravnanju toženca bi se sodišče lahko prepričalo s pribavo in vpogledom v listine spisa Ministrstva za okolje in prostor, Inšpektorata RS za promet, energetiko in prostor, OE Celje-Novo mesto, št. 06122-..., kar je predlagala tožnica. Takšno pasivno ravnanje toženca, ki brez utemeljenega razloga preprečuje legalizacijo gradnje, ne more iti v škodo tožnice, temveč ga je potrebno sankcionirati. Sodišče bi moralo že iz navedenega razloga pri določanju vrednosti izplačila tožnici upoštevati dejansko tržno vrednost nepremičnine, ki jo je sodni izvedenec določil na znesek 72.044,00 EUR, zmanjšano za stroške legalizacije. Če izvedbo legalizacije brez utemeljenih razlogov preprečuje le toženec, to po mnenju pritožnice ne more biti odločilen razlog za upoštevanje nižje vrednosti nepremičnine. Navaja, da je glede na določila Odloka o občinskem prostorskem načrtu občine Š. in Odloka o spremembah in dopolnitvah odloka o občinskem prostorskem načrtu Občine Š. legalizacija nedovoljene gradnje na sporni nepremičnini v sedanji velikosti mogoča. Sodišče sicer izpostavlja izjavo sodnega izvedenca, da spornega objekta v sedanji velikosti ni mogoče legalizirati, kar pa glede na določila citiranega odloka ne drži. Ni naloga sodnega izvedenca, da ugotavlja, ali je legalizacija mogoča ali ne, dolžnost sodišča pa je soditi na podlagi pravnih predpisov. Ker sodišče citiranih določil odloka ni upoštevalo, je prišlo do nepravilne uporabe materialnega prava, posledično pa je sodišče pri svoji odločitvi upoštevalo prenizko vrednost nepremičnine. Pri določitvi vrednosti nepremičnine bi moralo upoštevati dejansko tržno vrednost nepremičnine v višini 72.044,00 EUR, zmanjšano za stroške legalizacije v višini 10.000,00 EUR in za vrednost zemljišča pred gradnjo v višini 4.256,00 EUR ter dobljeni znesek glede na enaka deleža pravdnih strank razdeliti na pol. To pomeni, da je tožnica upravičena do povrnitve vrednosti vlaganj najmanj v znesku 29.904,50 EUR. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje pred drugega sodnika.

4. Toženec vlaga pritožbo zoper II. in III. točko izreka prvostopenjske sodbe, prav tako iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je izpodbijana sodba v II. in III. točki izreka nepravilna in nezakonita. Sodišče bi moralo tožbeni zahtevek zavrniti, ker graditelj v skladu z veljavno sodno prakso po 48. členu Stvarnopravnega zakonika1 lahko vlaga tožbene zahtevke šele po prenehanju posesti, tožnica pa po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča na tem naslovu še vedno prebiva. Materialnopravno napačna je tudi odločitev o zakonskih zamudnih obrestih od 24. 9. 2012 dalje. Graditelj lahko poda zahtevek šele od dneva izgube posesti, zato lahko šele od tedaj dalje zahteva tudi zakonske zamudne obresti. Izpodbijana sodba je v tem delu obremenjena tudi s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku2, saj sodba o obrestnem delu nima razlogov in se je ne da preizkusiti. Izpodbija tudi odločitev o stroških in navaja, da je sodišče napačno upoštevalo načelo uspeha v pravdi, saj je tožnica zahtevala 36.000,00 EUR, pri čemer je uspela zgolj s tretjino, glede premičnin pa zgolj polovično. Poleg tega je napačno uporabilo Odvetniško tarifo, ki je veljala v času začetka sodnega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožničin zahtevek v celoti zavrne in ji naloži povračilo stroškov pritožbenega postopka. Podredno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Tožnica je na pritožbo toženca odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

6. Pritožba tožnice ni utemeljena, pritožba toženca pa je delno utemeljena.

7. Pritožbeno sodišče v tej zadevi odloča tretjič. V odločbi I Cp 560/2016 z dne 8. 6. 2016, s katero je sodbo sodišča prve stopnje drugič delno razveljavilo, je prvostopenjskemu sodišču naložilo, da v ponovnem sojenju ugotovi povečanje vrednosti nepremičnine kot posebnega premoženja toženca v višini vlaganj, ki so bila izvedena iz skupnih sredstev v času trajanja zunajzakonske skupnosti. Nato pa ob upoštevanju deleža pravdnih strank na povečani vrednosti presodi o utemeljenosti dajatvenega tožbenega zahtevka ter posledično zaradi enotnega obravnavanja celotnega skupnega premoženja odloči tudi o višini deležev na premičnem premoženju.3

8. Med strankama ni sporno, da je del bivalnega vikenda, ki sta ga v času trajanja zunajzakonske skupnosti na nepremičnini, ki predstavlja posebno premoženje toženca, zgradili pravdni stranki, nelegalna oziroma črna gradnja. Bistvo spora je vprašanje, ali dejstvo črne gradnje lahko vpliva na vrednost objekta in posledično na višino vlaganj, ki jih tožnica uveljavlja s tožbo. Tožnica zatrjuje, da vprašanje legalizacije črne gradnje za to pravdo ni relevantno oziroma, da je legalizacija objekta mogoča. Toženec pa se zavzema za nasprotno, in sicer, da legalizacija objekta ni mogoča in je predviden ukrep odstranitve nelegalnega objekta, kar je treba upoštevati pri ugotavljanju tržne vrednosti objekta.

O pritožbi tožnice

9. Tožnica izpodbija v sodbi ugotovljeno dejstvo, da legalizacija spornega objekta ni mogoča. Sodišče prve stopnje je vrednost nepremičnine določilo v skladu z oceno, po kateri je izvedenec nepremičnino ovrednotil z upoštevanjem dejstva, da je treba del stavbe, do velikosti, skladne z veljavnim gradbenim dovoljenjem, porušiti. Vrednost nepremičnine je ocenil na 27.898,00 EUR.

10. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju izvedenca A. B. pozvalo, da odgovori na pripombe toženca. Slednji je zatrjeval, da gre v konkretnem primeru za črno gradnjo in da bi bilo za potrebe legalizacije (če bi bila ta sploh možna) treba dokupiti 10 arov sosednjega zemljišča v istem vinogradniškem območju, ter da bi moral izvedenec preostali del stavbe, ki presega dovoljeno gradnjo po izdanem gradbenem dovoljenju, upoštevati samo kot golo vgrajeni material. Izvedenec je v dopolnitvi mnenja z dne 17. 3. 2017 vztrajal pri prvotnih ugotovitvah, ki jih je podal že v dopolnitvi izvedenskega mnenja z dne 29. 7. 2014 v prvem sojenju, in ponudil oceno vrednosti sporne nepremičnine z upoštevanjem „dovoljene“ velikosti stavbe po gradbenem dovoljenju, pri čemer je za preostali del upošteval zgolj vrednost materiala (v višini 56.363,00 EUR) ter oceno vrednosti nepremičnine za primer rušenja v delu velikosti objekta, ki presega dimenzije po gradbenem dovoljenju (v višini 27.898,00 EUR). Ob zaslišanju 19. 6. 2017 pa je pojasnil, da objekta v sedanji velikosti, glede na dopustne pogoje v prostorskih aktih, ni mogoče legalizirati. Sodišče je takšno izvedenčevo ugotovitev pravilno upoštevalo in nanjo oprlo tudi svojo odločitev, saj pravdni stranki po njegovem zaslišanju nista imeli več pripomb in nista zahtevali dopolnitve mnenja ali predlagali postavitve drugega izvedenca.

11. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožnice, da izvedenec in prvostopenjsko sodišče nista ugotavljala razlogov, ali je nelegalno gradnjo mogoče legalizirati oziroma, kateri razlogi njeno legalizacijo onemogočajo. S tem, ko je toženec zatrjeval in se skliceval na prostorske ureditvene akte, da legalizacija objekta ni mogoča, kar je v svojem mnenju potrdil tudi izvedenec, se je procesno dokazno breme prevalilo na tožnico. Tudi sicer je v teoriji4 in sodni praksi uveljavljeno pravilo, da je dokazno breme na tistem, ki zatrjuje obstoj (npr. da je legalizacija objekta mogoča), in ne na tistem, ki zatrjuje neobstoj dejstva (da legalizacija objekta ni mogoča).5 Da bi tožnica prevalila procesno dokazno breme nazaj na toženca, bi morala obrazloženo prerekati in z nasprotnimi dokazi ovreči njegove trditve, da legalizacija objekta ni mogoča. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe pa izhaja, da je bilo za tožnico vprašanje legalizacije sporne gradnje med postopkom nepomembno oziroma nebistveno.6 Tožnica šele v pritožbi (obrazloženo) prereka trditve toženca v zvezi z možnostjo legalizacije spornega objekta in navaja, da je legalizacija nedovoljene gradnje v sedanji velikosti, brez dokupa zemljišč, mogoča na podlagi Odloka o občinskem prostorskem načrtu občine Š. v zvezi z Odlokom o spremembah in dopolnitvah odloka o občinskem prostorskem načrtu Občine Š., ki v četrtem odstavku 83. člena za objekte (nelegalne ali neskladne gradnje), zgrajene do najmanj tretje gradbene faze pred uveljavitvijo Odloka o občinskem prostorskem načrtu Občine Š., omogoča legalizacijo, skladno z določili tipologije objektov na vinogradniških območjih. Pritožnica pojasnjuje, da je bila sporna nepremičnina zgrajena leta 2008, odlok pa je stopil v veljavo 1. 5. 2010. V nadaljevanju se sklicuje na 92.a člen, ki določa, da je za sporno nepremičnino dopustna legalizacija nedovoljene gradnje v sedanji velikosti kot zidanica TIP-E, za katero je dovoljena večja velikost in oblika objekta, z dopustnim prizidkom ali nadstreškom in kletno etažo, s čimer se zagotavlja integracija spornega objekta v širšo okolico. Navaja, da v neposredni bližini sporne nepremičnine stojijo objekti (zidanice), podobne ali celo večje površine, ki so jih lastniki na podlagi citiranih določil že uspešno legalizirali.

12. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita nepravilno uporabo materialnega prava, ker zgoraj citiranih določil odloka ni upoštevalo. V civilnih postopkih velja načelo, da sodišče pozna pravo po uradni dolžnosti (iura novit curia), vendar le v okviru trditev pravdnih strank, ki morajo biti pravočasno podane (primerjaj 286. člen, prvi odstavek 337. člena in drugi odstavek 362. člena ZPP). Sodišče je vezano na zatrjevano dejansko podlago ter ni dolžno in ne sme po uradni dolžnosti ugotavljati, ali obstajajo še kakšna dejstva, ki bi lahko bila pravno pomembna za odločitev, niti iskati dokazov zanje.7 Tožnica do pritožbenega postopka ni ponudila nobenih konkretiziranih trditev glede možnosti legalizacije. Tožničine trditve v obeh ponovljenih sojenjih so bile povsem pavšalne in neopredeljene. Tožencu, ki je ugovarjal, da legalizacija ni mogoča, in obrazloženo navajal razloge za to ter se v dokaz svojih navedb skliceval na Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za območje Občine Š., tožnica med postopkom na prvi stopnji ni substancirano ugovarjala oziroma ni podala konkretnih navedb, zakaj naj bi bila ta mogoča. Sodišče pa ni dolžno sámo iskati občinskih predpisov, ki bi morebiti potrjevali pavšalno zavzeto stališče, da „je legalizacija mogoča“, če stranka ne ponudi (dovolj) konkretizirane trditvene podlage. Iz teh razlogov citiranih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ni upoštevalo, saj predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto (337. člen ZPP).

13. Tožnica v postopku ni podala nikakršnih trditev v smeri legalizacije nelegalne gradnje v obstoječi velikosti. Odločitev prvostopenjskega sodišča, ki se je strinjalo s tožencem, da legalizacija sporne nepremičnine (trenutno) glede na omejitve črne gradnje ni mogoča, je pravilna. Glede na trditve strank v postopku in ugotovitev izvedenca, ki je potrdil toženčeve navedbe, se sodišču ni bilo treba ukvarjati z vprašanjem, ali bi bilo gradnjo mogoče legalizirati brez dokupa zemljišča. Ker ugotavljanje tega v zadevi nima relevantnega pomena, niso relevantne niti pritožbene trditve v tej smeri, zato nanje pritožbenemu sodišču ni treba odgovarjati. Ne glede na to pritožbeno sodišče dodaja, da se tudi v primeru, če bi trditve toženca o potrebnem dokupu zemljišča za legalizacijo objekta štelo za prepozne in s tem pravno neupoštevne, za kar se tožnica zavzema v pritožbi, se pravni položaj tožnice ne bi v ničemer spremenil oziroma izboljšal. Prvostopenjsko sodišče namreč ni sprejelo metode, po kateri je izvedenec ugotavljal vrednost nepremičnine za primer legalizacije objekta glede na možnost dokupa sosednjih parcel.8 Celo več, takšnega načina ovrednotenja sporne nepremičnine tožnica niti ne želi. Tudi, če teh trditev toženca ne bi bilo, to ne bi vplivalo na zaključek sodišča, da legalizacija ni mogoča, saj tožnica, kot že obrazloženo, nasprotnih trditev v smeri možnosti legalizacije v postopku na prvi stopnji ni substancirala niti dokazovala. Do takšnih navrženih, nekonkretiziranih in že s tem neupoštevnih trditev pa se sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno posebej opredeljevati.

14. Enako velja glede pritožbenega očitka, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do trditev in dokaznih predlogov tožnice, da je toženec tisti, ki postopek legalizacije brez utemeljenega razloga ovira. Tožnica na mnenje izvedenca, ki je na zadnjem naroku za glavno obravnavo zatrdil, da legalizacija objekta v konkretnem primeru, skladno z obstoječimi prostorsko ureditvenimi pogoji, ni mogoča, ni imela pripomb. Zato so njene navedbe o tem, da toženec legalizacijo ovira, za predmetno pravdo nerelevantne, saj izhajajo iz predpostavke, da je legalizacija mogoča, kar pa je izvedenec ovrgel, tožnica pa se je s takšnim mnenjem (očitno) strinjala. Sodišče prve stopnje je na te trditve odgovorilo s tem, ko je sprejelo nasprotno stališče. Podrobnejša obrazložitev, glede na navedeno, ni bila potrebna.9

15. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da legalizacija sporne nepremičnine (trenutno) glede na omejitve črne gradnje ni mogoča. Sporno nepremičnino je pravilno ovrednotilo ob upoštevanju ocene, ki jo je izvedenec podal za primer, ko legalizacija ni mogoča (z upoštevanjem vzpostavitve stanja po prvotnem gradbenem dovoljenju).

16. Pritožba tožnice je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker sodišče prve stopnje ni zagrešilo niti kršitev, na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

O pritožbi toženca

17. Toženec neutemeljeno vztraja na stališču, da bi moralo sodišče spor presojati z vidika 48. člena SPZ. Na te pritožbene navedbe je višje sodišče odgovorilo že v svoji odločbi I Cp 560/2016 z dne 8. 6. 2016, kjer je opozorilo, da je vlaganja zakoncev oziroma zunajzakonskih partnerjev v času zakonske zveze oziroma zunajzakonske skupnosti treba presojati na podlagi določb ZZZDR o premoženjskih razmerjih med zakonci (58. člen).

18. Neutemeljena je tudi pritožba glede odločitve o stroških postopka. Tožnica je s podrejenim tožbenim zahtevkom na povrnitev denarne vrednosti vlaganj glede nepremičnega premoženja (ocenjenega na 36.000,00 EUR) uspela z 32,8 %, kot navaja tudi sam pritožnik. Z zahtevkom glede premičnega premoženja pa je uspela v celoti, razen v zanemarljivem delu, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, zato je očitek o napačni uporabi načela uspeha v pravdi neutemeljen. Sodišče je stroške pravilno odmerilo v skladu z določili Zakona o odvetniški tarifi10, veljavnega v času vložitve tožbe (24. 9. 2012), saj je nova Odvetniška tarifa11 začela veljati šele 10. 1. 2015. Ker je pritožbeni očitek o napačni uporabi Odvetniške tarife, ki je veljala v času začetka sodnega postopka, nekonkretiziran in nerazumljiv ter kot tak ne omogoča podrobnejšega odgovora, toženec pa s pritožbo konkretizirano ne izpodbija pravilnosti same odmere stroškov, se tudi ta del pritožbe izkaže kot neutemeljen.

19. Delno pa je pritožbi treba pritrditi glede teka zakonskih zamudnih obresti. Tožnica je v pripravljalni vlogi, s katero je modificirala tožbeni zahtevek (postavila je podrejeni obligacijskopravni zahtevek), od zahtevanega zneska uveljavljala zakonske zamudne obresti od vložitve tožbe dalje. Obrestnega dela zahtevka toženec ni prerekal, zato sodišče prve stopnje ni imelo razloga, da obrestnemu delu zahtevka ne bi v celoti ugodilo. Ker toženec postavljenemu zahtevku in teku zamudnih obresti ni ugovarjal, sodišče svoje odločitve tudi ni bilo dolžno posebej obrazlagati. Vendar pa je v tem delu napačno uporabilo materialno pravo in zmotno prisodilo obresti od dne vložitve tožbe, tj. od 24. 9. 2012 dalje, saj je obligacijskopravni zahtevek na povrnitev vlaganj tožnica postavila šele v pripravljalni vlogi z dne 4. 9. 2015 in je šele od takrat dalje, glede na določbi 378. in 299. člena Obligacijskega zakonika12, upravičena do zakonskih zamudnih obresti. Zmotno pa je pritožbeno razlogovanje, ki tek zakonskih zamudnih obresti veže na graditeljevo izgubo posesti nepremičnine. Pritožbeno sodišče je zato obrestni del zahtevka spremenilo tako, da je zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska tožnici prisodilo od 4. 9. 2015 dalje, kot izhaja iz izreka te sodbe.

20. Glede na zgoraj obrazloženo je pritožbeno sodišče delno utemeljeni pritožbi toženca ugodilo v obrestnem delu in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, kot izhaja iz I. točke izreka te sodbe (5. alineja 358. člena ZPP), v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP) potem, ko je izpodbijana sodba v tem delu uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

21. Obe pravdni stranki sami nosita svoje stroške, ki so jima nastali v pritožbenem postopku; tožnica s pritožbo ni uspela, njen odgovor na toženčevo pritožbo pa je bil nepotreben, medtem ko je toženec uspel le glede stranske terjatve (prvi in drugi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).13 1 V nadaljevanju: SPZ. 2 V nadaljevanju: ZPP. 3 Potrdilo pa je odločitev prvostopenjskega sodišča v delu, v katerem je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek in glede ugotovitve o tem, katere premičnine sodijo v skupno premoženje pravdnih strank. 4 Zobec J., Pravdni postopek s komentarjem, 2. knjiga, GV založba 2006, str. 347. 5 Prim. sklep VS RS II Ips 68/2015. 6 Na tem mestu velja opozoriti, da tožnica še v pritožbi navaja, da je med postopkom ves čas trdila, da je legalizacija nedovoljene gradnje mogoča, na drugi strani pa, da vprašanje črne gradnje za konkretno pravdo sploh ni relevantno, ker gre za bodoče in negotovo dejstvo. 7 Prim. sodbo VS RS II Ips 917/2006. 8 Za ta način vrednotenja je celo zapisalo, da ima pomanjkljivost v tem, ker možnost dokupa ni objektivno predvidljiva in gotova, saj ni v moči pravdnih strank, pač pa je odvisna od volje sosedov za prodajo njihovih zemljišč (glej 21. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). 9 Poleg tega bi morala tožnica glede na določbo prvega odstavka 286.b člena ZPP neizvedbo dokaza (s pribavo in vpogledom v inšpekcijski spis Ministrstva za okolje in prostor, Inšpektorata RS za promet, energetiko in prostor, OE Celje-Novo mesto) uveljavljati takoj, ko je bilo to mogoče, to je na naroku za glavno obravnavo, na katerem je sodišče prve stopnje sprejelo sklep o zavrnitvi neizvedenih dokazov. 10 V nadaljevanju: ZOdvT. 11 V nadaljevanju: OT. 12 V nadaljevanju: OZ. 13 Po določbi drugega odstavka 165. člena ZPP mora sodišče druge stopnje v primeru, da (delno) spremeni sodbo, odločiti o stroških vsega postopka. Glede na to, da je toženec delno uspel s pritožbo le glede stranske terjatve (zamudnih obresti), kar ne vpliva na višino stroškov, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo tretjega odstavka 154. člena ZPP odločilo, da ne bo posegalo v odločitev prvostopnega sodišča o stroških postopka na prvi stopnji.