Jedro

Stališče, da načrtovana gradnja tožnikovi stavbi ne bo zmanjšala osončenja preko predpisane meje, je prvostopenjski organ pojasnil na 10. in 11. strani izpodbijane odločbe in na podlagi podatkov v predloženi vodilni mapi PGD – dopolnitev št. 6 ugotovil, da bo ta pogoj iz OPN izpolnjen.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhajajo tudi stališča upravnega organa v zvezi z zatrjevano nelegalnostjo garaže, ki bo nadzidana, in glede hrupa v času gradnje. Glede slednjega je upravni organ pravilno navedel, da iz dopolnitve št. 6 vodilne mape izhaja, da bo morebitno povečanje hrupa v času gradnje kratkotrajno in le v dnevnem času, preseganja mejnih vrednosti pa ni pričakovati. To pomeni, da bi tožnik omenjeno lahko izpodbijal le s trditvami o preseganju mejnih vrednosti, za kar pa bi moral predložiti dokaze.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo investitorjema A.A. in B.A. (v tem upravnem sporu prizadetima strankama) dovolila nadzidavo in prizidavo enostanovanjskega objekta na zemljišču parc. št. 1381/10 k.o. ... po projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD) izdelovalca … d.o.o., št. 23/11, april 2011, z dopolnitvami v septembru in decembru 2011, juniju in novembru 2012, januarju, aprilu, maju in juliju 2013 ter juliju 2014, vse pod v izreku navedenimi pogoji.

Iz obrazložitve gradbenega dovoljenja izhaja, da je tožnik, ki je lastnik sosednjega zemljišča parc. št. 1381/9 k.o. ..., v postopku sodeloval stranski udeleženec. Upravni organ je zavrnil njegove ugovore, da je predmet nadzidave nelegalni del obstoječega objekta investitorjev (garaža), da bo načrtovani objekt nedopustno zmanjšal osončenje njegove stanovanjske hiše in povečal hrup ter da nima zadostnih odmikov od meje z njegovim zemljiščem.

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi najprej pojasnjuje, na katera sporna vprašanja glede dopustnosti gradnje je opozarjal v postopku, večkrat pa je predlagal tudi ogled, ki bi bil nujen za razjasnitev dejanskega stanja. Strokovne študije in mnenja o vplivih na okolje izdelovalcev C. d.o.o. in D. d.o.o., ki jih je predložil, niso bila upoštevana, do njih pa se organa ne vsebinsko ne formalno nista opredelila. Opozarja na sporne odmike med njegovim in zemljiščem gradnje ter trdi, da je odmik obstoječega objekta investitorjev že sedaj 3,7 m, z „oblogo gradnje in fasade“ pa bo ta še manjši. Da je „od meje med parcelama razdalje“ le 3,7 m, je odmerila geodetska firma E. d.o.o. Zaradi sporne gradnje se bo vrednost njegove nepremičnine znižala, 37 m2 med njegovo nepremičnino in objektom investitorja pa je premalo za gradnjo. Predlaga, naj sodišče odpravi upravna akta obeh stopenj in zavrne zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja, podrejeno, naj ju odpravi in zadevo vrne v novo odločanje. Zahteva povračilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Prizadeti stranki v odgovoru na tožbo obrazloženo zavračata tožbene očitke in med drugim navajata, da je tožnikov objekt zgrajen brez gradbenega dovoljenja in zato ne more biti predmet varovanja v tem postopku. Oporekata njegovi trditvi, da naj bi bila večina oken njegovih bivalnih prostorov obrnjenih na zahod (to je proti načrtovani gradnji). To utemeljujeta z njegovimi drugačni trditvami o tej okoliščini iz postopka, ki ga je sprožil proti svojemu bratu (lastniku druge polovice dvojčka), in sicer v pritožbi zoper lokacijsko dovoljenje za ograjo med dvojčki, načrtovano na južni strani dvojčka. Poudarjata, da sta vse navedeno zatrjevali in dokazovali že v upravnem postopku, zaradi predloženih listinskih dokazov pa ogled na kraju samem sploh ni bil potreben. Glede vplivov hrupa v času gradnje in po njej se sklicujeta na dopolnitev PGD št. 6 z dne 29. 4. 2013. Odmiki so zadostni, saj je geodetska firma E. v svojem dopolnjenem mnenju 11. 1. 2013 pojasnila, da je oddaljenost njunega obstoječega objekta od tožnikove meje 4,08 m, odmik 3,7 m pa velja za obstoječi žleb. Ta ni relevanten, saj bo ob izvedbi del odstranjen, kar je razvidno tudi iz načrtov predloženega PGD. Predlagata, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne, tožniku pa naloži povračilo stroškov postopka.

Tožba ni utemeljena.

Glede na tožbene navedbe sodišče najprej poudarja, da se je tožnik obravnavanega upravnega postopka za izdajo gradbenega dovoljenja udeleževal zaradi varstva svojih pravnih koristi. Te so neposredne osebne koristi, temelječe na zakonu ali drugem predpisu (43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ZUP), v konkretnem primeru torej zaradi varstva svoje lastninske pravice na sosednji nepremičnini, in sicer v obsegu, ki je bil opredeljen s predmetom odločanja (presoja pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja). To pomeni, da je tožnik poseg v svojo pravno korist lahko uspešno utemeljeval (posledično enako velja tudi za ta upravni spor) s trditvami o kršitvah določb tistih predpisov, ki jih je bilo treba uporabiti pri odločanju v zadevi in ki po svoji vsebini zagotavljajo varstvo lastnikom sosednjih nepremičnin (npr. določbe prostorskega predpisa glede odmikov objekta od sosednjih nepremičnin). Če te povezave ni, z vidika konkretnega postopka ne gre za pravni, ampak za dejanski interes, na katerega se stranski udeleženec ne more uspešno sklicevati. Ali drugače: stranski udeleženec lahko uspešno uveljavlja ugovore le v omejenem obsegu.

Navedeno med drugim pomeni, da tožnik ne more preprečiti izdaje gradbenega dovoljenja zaradi kakršnekoli spremembe osončenja njegove stavbe – ta mora biti taka, da gradnja ne bi bila več v skladu s pogoji iz OPN. Zato je upravni organ v konkretnem primeru ravnal pravilno, ko je obravnaval tožnikove ugovore glede zmanjšanega osončenja njegove stavbe le v okviru določb 91. člena Odloka o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Ljubljana – izvedbeni del (v nadaljevanju OPN), ki določa, da je treba obstoječim in novim stavbam zagotoviti v dnevni sobi, v bivalnem prostoru s kuhinjo, v bivalni kuhinji in v otroški sobi naravno osončenje v času od sončnega vzhoda do sončnega zahoda: 21. 12. najmanj 1 uro, 21. 3. in 21. 9. pa najmanj tri ure. Stališče, da načrtovana gradnja tožnikovi stavbi ne bo zmanjšala osončenja preko predpisane meje, je prvostopenjski organ pojasnil na 10. in 11. strani izpodbijane odločbe in na podlagi podatkov v predloženi vodilni mapi PGD – dopolnitev št. 6 ugotovil, da bo ta pogoj iz OPN izpolnjen. Upravni organ mora namreč v skladu s 1. alinejo prvega odstavka 66. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) preveriti, ali je projekt izdelan v skladu s prostorskim aktom.

Pri tem se je opredelil tudi do tožnikovih mnenj, to je do predložene ocene vplivov na okolje iz marca in junija 2013 (iz upravnega spisa izhaja, da gre za oceni, ki ju je izdelal C. d.o.o.) ter mnenja o vplivu na okolje – osenčenju izdelovalca D. d.o.o. iz oktobra 2013 in jih zavrnil. Navedel je, da ocene o zmanjšanem sončnem obsevanju niso podprte z nobenimi konkretnimi podatki oziroma niso podrobneje utemeljene, mnenje D. pa prav tako govori le o zmanjšanem osončenju, brez navedbe za koliko in kdaj bo zmanjšano, pa ni bilo mogoče ugotoviti, ali bo kršena določba 91. člena OPN. Zato je neutemeljena tožbena trditev, da se organ ni opredelil do predloženih mnenj in študij. Sodišče še dodaja, da imata investitorja prav, da tožnik lahko uveljavlja ugovore o vplivih gradnje le na zakonito zgrajeno stanovanjsko hišo. Ker pa upravni organ tega dejstva ni ugotovil, ga sodišče v obravnavnem primeru ni upoštevalo.

Tožnik je 25. 5. 2015 sodišču predložil oceno o vplivih na okolje – osenčenje izdelovalca F. d.o.o., št. projekta 26/15, izdelanega v aprilu in maju 2015, v dokaz svojih trditev v dopolnitvi tožbi z dne 23. 3. 2015, da mu po zakonu pripada minimalno tri ure sonca dnevno v bivalnih prostorih. Sodišče navedenega dokaza ne more upoštevati, saj gre za nedovoljen nov dokaz. Po tretjem odstavku 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele to možnost v postopku pred izdajo akta. Glede na to, da je tožnik v upravnem postopku vložil več mnenj in ocen o vplivu načrtovane gradnje na osončenje, na to okoliščino pa se je nanašala tudi vložena pritožba, je očitno, da je tako možnost imel. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhajajo tudi stališča upravnega organa v zvezi z zatrjevano nelegalnostjo garaže, ki bo nadzidana, in glede hrupa v času gradnje. Glede slednjega je upravni organ pravilno navedel, da iz dopolnitve št. 6 vodilne mape izhaja, da bo morebitno povečanje hrupa v času gradnje kratkotrajno in le v dnevnem času, preseganja mejnih vrednosti pa ni pričakovati. To pomeni, da bi tožnik omenjeno lahko izpodbijal le s trditvami o preseganju mejnih vrednosti, za kar pa bi moral predložiti dokaze (prvi odstavek 65. člena ZGO-1). Zgolj dejstvo, da bo zaradi gradnje v njenem času prišlo do povečanega hrupa, torej ne zadostuje. Ker tožnik v tožbi razen splošnega sklicevanja na povečan hrup in nestrinjanja s stališčem o legalnosti garaže ne navaja konkretnih ugovorov, nadaljnji preizkus zakonitosti gradbenega dovoljenja v tej smeri ni mogoč.

Neutemeljeno je tožbeno stališče, da je odmik obstoječega objekta investitorjev, ki bo nadzidan, premajhen. OPN v prvem odstavku 24. člena določa, da če ni z gradbeno črto določeno drugače, mora biti odmik stavb tipov NA od meje sosednjih parcel najmanj 4 m, ta pa je po četrtem odstavku lahko tudi manjši, če s tem pisno soglašajo lastniki sosednjih parcel, vendar ne manj kot 1,5 m od parcelne meje. V zadevi ni sporno, da se zemljišče načrtovane gradnje nahaja v območju enote urejanja prostora ŠE – 603 z namensko rabo zemljišč SSse in da se gradi objekt tipa NA.

Kot je ugotovil prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi, odmik 3,7 m (kar izhaja iz geodetskega načrta izdelovalca E. iz julija 2012 in izjave geodeta, predložene 22. 1. 2013) predstavlja razdaljo obstoječega žleba na obstoječem objektu investitorjev, medtem ko je odmik obstoječega zidu 4,08 m od tožnikove parcelne meje. Navedeno v bistvu potrjuje podatke PGD, na katere se je oprl upravni organ (11. stran obrazložitve), da je obstoječi objekt odmaknjen od tožnikove parcele 3,72 m v delu „zoba terase nad garažo“, ki je najbolj izpostavljen del obstoječega objekta, medtem ko bo odmik novega prizidka po PGD minimalno 4,02 m. Navedenega, iz česar dejansko izhaja, da omenjeni zob, ki štrli iz obstoječega objekta, ne bo nadzidan, tožnik ne more izpodbiti z golim sklicevanjem na odmik izpostavljenega dela obstoječega objekta in ta odmik pripisati steni oz. fasadi novogradnje.

Upravni organ se je opredelil tudi glede predlaganega ogleda, in sicer, da ustreznost predvidene gradnje v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja presoja na podlagi projektne dokumentacije. Tega tožnik v tožbi ne izpodbija, zato je neutemeljen pavšalen ugovor, da bi bil ogled nujen za razjasnitev dejanskega stanja.

Ker za odločitev v zadevi ostale tožbene navedbe niso relevantne (med drugim o vplivu gradnjo na zmanjšano vrednost tožnikove nepremičnine), je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). To pomeni, da prizadeti stranki nista upravičeni do povračila stroškov za odgovor na tožbo.