Jedro

Ker je bila obsojenki izrečena pogojna obsodba, po izrečeni sodbi pred sodiščem prve stopnje ji je bil dan pravni pouk o dolžnosti napovedi pritožbe, ki pa je ni napovedala, sodišče ni kršilo določb 368. člena ZKP, ko je njeno pritožbo zoper sodbo zavrglo.

Izrek

Zahteva obs. D.S. za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o zavrženju pritožbe kot nedovoljene se zavrne kot neutemeljena.

Zahteva obs. D.S. za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo se zavrže kot prepozna.

Obsojenko se oprosti plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

S pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Trbovljah z dne 20.05.1999 je bila obs. D.S. spoznana za krivo kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po 3. v zvezi s 1. odstavkom 171. člena KZ. Izrečena ji je bila po 50. členu KZ pogojna obsodba, v njej pa določena kazen dva meseca zapora ter preizkusna doba enega leta. Oproščena je bila v celoti plačila vseh stroškov kazenskega postopka. S pravnomočnim sklepom z dne 01.07.1999 je isto sodišče obsojenki zoper navedeno sodbo vloženo pritožbo na podlagi določbe 2. odstavka 375. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrglo kot nedovoljeno. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 07.09.1999 obsojenkino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Obsojenka je dne 30.10.1999 priporočeno po pošti vložila zoper navedeno pravnomočno sodbo in zoper sodni postopek zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da po obravnavi izda sodbo, s katero spremeni odločbo prvostopenjskega sodišča ali jo v celoti ali delno razveljavi in vrne zadevo v novo odločitev oziroma odloči v skladu z določbami 426. do 428. člena ZKP.

Zasebni tožilec R.N. je v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlagal, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavrne obsojenkino zahtevo za varstvo zakonitosti. Navaja, da sta sodišči prve in druge stopnje ravnali pravilno, ker sta zavrgli obsojenkino pritožbo zoper sodbo kot nedovoljeno. Opozarja na določbo 4. odstavka 368. člena ZKP, po kateri napoved pritožbe ni potrebna le v primeru izreka zaporne kazni. V ostalem daje pojasnilo v zvezi z obsojenkinim ravnanjem po sklenitvi najemne pogodbe za dvoinpolsobno stanovanje.

Zahteva za varstvo zakonitosti, kolikor izpodbija pravnomočni sklep o zavrženju pritožbe kot nedovoljene, ni utemeljena, v delu, v katerem napada pravnomočno sodbo, pa je vložena prepozno.

Stališče, ki ga v zvezi z razlago določbe 2. in 4. odstavka 368. člena ZKP zavzema vložnica zahteve za varstvo zakonitosti, ni pravilno. Po 1. odstavku 368. člena ZKP morajo upravičenci do pritožbe slednjo napovedati, kar lahko storijo takoj po razglasitvi sodbe oziroma po pouku o pravici do pritožbe, najkasneje pa v osmih dneh od dneva razglasitve sodbe. Če tega ne storijo, se šteje, da so se odpovedali pravici do pritožbe (2. odstavek 368. člena ZKP), razen v primeru iz 4. odstavka istega člena. Po tej določbi pa napoved pritožbe ni potrebna, če je obdolžencu bila izrečena zaporna kazen. V tem primeru mora biti pisno izdelana sodba vselej obrazložena. V obravnavani zadevi je sodišče izreklo obsojenki po določbah 50. člena KZ pogojno obsodbo. To pomeni, da ji je bila izrečena le sankcija opozorilne narave, s katero ji je bila določena kazen dva meseca zapora in preizkusna doba enega leta, ne pa izrečena (nepogojna) zaporna kazen, ki bi jo morala prestati. Le v tem primeru obsojenki ne bi bilo treba napovedati pritožbe, sodišče pa bi ji moralo vročiti sodbo s pisno obrazložitvijo in poukom o pravici do pritožbe. Zato razlage določbe 4. odstavka 368. člena ZKP, ki jo vsebuje zahteva za varstvo zakonitosti, in ki je tudi v nasprotju s pojmovanjem pogojne obsodbe ter njenih namenov, ni mogoče sprejeti. Glede na to, in ker je z izpodbijanim pravnomočnim sklepom pravilno ugotovljeno, da je obsojenki po izrečeni sodbi pred sodiščem prve stopnje bil dan pravni pouk o dolžnosti napovedi pritožbe in da pritožbe ni napovedala, sodišče ni kršilo določb 368. člena ZKP.

Z vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenka napada tudi pravnomočno sodbo, ki jo je sprejela dne 22.06.1999. Zahtevo je vložila po pravnomočnosti sklepa, s katerim je bila njena pritožba zavržena kot nedovoljena, in sicer dne 30.10.1999. Po določbi 3. odstavka 421. člena ZKP je obsojenka lahko vložila zahtevo za varstvo zakonitosti v roku treh mesecev od dneva, ko je prejela pravnomočno sodbo. Ker je bila obsojenkina pritožba z izvedbo zakonitega postopka zavržena kot nedovoljena, je sodba sodišča prve stopnje postala pravnomočna dne 20.05.1999. Trimesečni rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti je za obsojenko začel teči glede na vročitev pravnomočne sodbe dne 23.06.1999. Ob upoštevanju datuma vložitve je zahtevo za varstvo zakonitosti, s katero izpodbija pravnomočno sodbo, obsojenka vložila po preteku navedenega roka.

Ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnica zahteve, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo obs. D.S. za varstvo zakonitosti zoper sklep o zavrženju pritožbe zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP), v delu, v katerem napada pravnomočno sodbo, pa jo zavrglo kot prepozno (2. odstavek 423. člena ZKP).

Izrek o stroških postopka, ki so nastali v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 4. odstavka 95. člena ZKP.