Jedro

Tožnik v tožbi ne navaja nobenega drugega konkretnega razloga oziroma ne navaja nobenih drugih okoliščin, zaradi katerih bi zapustil izvorno državo in v zvezi s tem tudi ne ponuja navedb in dokazov, prav tako pa ne navaja nobenih drugih podrobnosti v zvezi s svojim življenjem v izvorni državi in tudi ne predlaga nikakršnih dokazov v zvezi s tem. Tožena stranka je tožnika zaslišala in tudi po presoji sodišča pravilno zaključila, da tožniku v izvorni državi ne grozi preganjanje. Tožena stranka je tako zaključila na podlagi tožnikove prošnje za azil in njegovega zaslišanja, tožnik pa v tožbi tega ne izpodbija oziroma ne navaja ničesar drugega. Po presoji sodišča je zato pravilen zaključek tožene stranke, da je iz tožnikove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje, kar je tožena stranka zaključila na podlagi tožnikovih navedb in izpovedbe na zaslišanju ter vpogledanega poročila, vsega tega pa tožnik v tožbi ne izpodbija. Obrazložitev tožene stranke v zvezi z zavrnitvijo tožnikove prošnje za azil kot očitno neutemeljene zaradi tega, ker temelji na namernem zavajanju ali če se postopek zlorablja s tem, da je vložil prošnjo z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev tožena stranka ne obrazlaga in zato odločbe tožene stranke v tem delu ni mogoče preizkusiti. V tem delu odločba tožene stranke ne obsega to kar določa 214. člen Zakona o splošnem upravnem postopku.

Izrek

1. Tožba se zavrne. 2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji in hkrati odločila, da mora v roku treh dni od pravnomočno končanega azilnega postopka zapustiti Republiko Slovenijo. Tožena stranka v obrazložitvi navaja, da je tožnik v lastnoročno napisani izjavi z dne 11. 11. 2003 navedel, da je državljan Bosne in Hercegovine (BiH), hrvaške narodnosti in katoliške veroizpovedi, kot takemu naj bi bilo nemogoče njegovo življenje v Jajcu z muslimanskimi prebivalci mesta. Na zaslišanju pa je povedal, da je po narodnosti Hrvat katoliške vere in brez državljanstva, ima sicer potni list BiH, ki pa je kupljen. V otroštvu je živel v Kopru, v Italiji, Španiji, Bolgariji in na Nizozemskem, v mnogih državah Evrope pa ima izrečeno kazen izgona, med drugim tudi na Hrvaškem, v Španiji, Italiji, na Madžarskem, v Franciji in na Nizozemskem. Povedal je, da je v Slovenijo prišel iz Hrvaške, kamor je prišel iz Španije, kjer je delal šest let kot turistični vodnik v Malagi. Ko so španske oblasti odkrile, da je njegov potni list ponarejen, je dobil kazen izgona iz Španije in je bil deportiran na Hrvaško. Iz kriznega centra v Zagrebu je pobegnil in ilegalno odšel v Italijo in nato na Hrvaško, kjer je bil pravnomočno obsojen na zaporno kazen osem mesecev in po šestih mesecih je bil izpuščen in vrnjen v Bihać, BiH, nato pa je ilegalno odšel preko Hrvaške v Slovenijo. Tožena stranka navaja, da je tožnik pred sprejemom vloge za azil 11. 11. 2003 izpolnil registrski listek, kjer je navedel, da je državljan BiH. Registracijski list je tožnik lastnoročno podpisal in tožena stranka meni, da je s tem potrdil verodostojnost osebnih podatkov, ki so navedeni na njem. V Izpostavi Centra za tujce v A pa je napisal lastnoročno pisno izjavo, v kateri je navedel, da je državljan BiH, hrvaške narodnosti. Tožena stranka dvomi, da bi se stanje glede njegovega državljanstva kakorkoli spremenilo do dne, ko je podal vlogo za azil in v kateri trdi, da je oseba brez državljanstva. Tožena stranka zato zaključuje, da je tožnik začel navajati, da je oseba brez državljanstva le z namenom zavajanja pristojnih organov. Na zaslišanju je tožnik pojasnil, da je bil glavni razlog zaradi katerega je zaprosil za azil dogodek, ko so ga v letu 1997 v Jajcu pretepli neznanci. Takrat je s posredovanjem KFOR odšel v BiH na ogled grobov svoje družine, nato pa se je v Jajcu v nekem bifeju napil in začel prepevati hrvaške pesmi s katoliško vsebino in je prišlo do pretepa. Tožena stranka te izjave ocenjuje kot skrajno neverodostojne in neprepričljive in z veliko gotovostjo trdi, da do tega dogodka ni prišlo zaradi tega, ker bi tožnik prepeval hrvaške pesmi s katoliško vsebino, temveč ker je to počel v vinjenem stanju in delal nered v lokalu. Dejanje neznancev je sicer obsojanja vredno, vendar je tožena stranka mnenja, da se tega dejanja ne more opredeliti kot "mučenje ali nečloveško ravnanje zaradi narodnostne pripadnosti" kot enega izmed razlogov za zaščito, ki jih določa Ženevska konvencija. Prav tako je prepričana, da se v primeru, če se tožnik ne bi napil in pijan razgrajal po lokalu, ta izgred ne bi zgodil. Nadalje navaja, da tožnik že 30 let ilegalno potuje po Evropi brez urejenih dokumentov za prebivanje in se preživlja z delom na črno. Kolikor bi bil tožnik resnično preganjan zaradi rase, vere, narodnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja, bi za azil zaprosil že v prvi varni državi, v katero je prišel po dogodku leta 1997. Tožnik pa je sam povedal, da za azil ni zaprosil niti v Španiji, Italiji, Franciji ali Hrvaški, ker mu tega ni bilo treba. Tožena stranka zaključuje, da iz izjav tožnika izhaja, da ni zaprosil za azil, ker bi bil v matični državi preganjan zaradi svoje narodnostne pripadnosti, pač pa, ker je bil zaradi ilegalnega prehoda meje prijet s strani policije in nastanjen v Izpostavi Centra za tujce v A. Tožena stranka z gotovostjo trdi, da tožnik ni bil preganjan, pač pa je svojo prošnjo za azil vložil z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev, to pa se v skladu s 5. alineo 36. člena Zakona o azilu šteje za zavajanje oziroma zlorabo postopka. V lastnoročno napisani izjavi z dne 11. 11. 2003 pa je navedel, da naj bi bilo njegovo življenje z muslimanskimi prebivalci mesta Jajce nemogoče. Tožena stranka je zato preučila Poročilo o mestu Jajce, ki ga je izdala organizacija ICMPD, maj 1999, iz katerega izhaja, da je bilo pred vojno v Jajcu 45.007 prebivalcev, od tega 38,6 % Bošnjakov - muslimanov, 19,3 % bosanskih Srbov in 35,1 % bosanskih Hrvatov. Leta 1999 pa je bilo v Jajcu od skupno 17.500 prebivalcev 22,7 % Bošnjakov - muslimanov, 4,5 % bosanskih Srbov in 72,8 % bosanskih Hrvatov. To poročilo je bilo najnovejše kar ga je tožena stranka v zvezi z narodnostno sestavo prebivalcev mesta Jajce našla s pomočjo interneta. Na podlagi teh podatkov tožena stranka zaključuje, da je navedba tožnika, da v Jajcu živi 25 % muslimanov, ki želijo ustvariti 100 % etnično čisto mesto, popolnoma neresnična in namerno zavajajoča. Prav tako tožena stranka zaključuje, da je subjektivni strah tožnika pred vrnitvijo v BiH objektivno neutemeljen, saj je nemogoče verjeti, da bi bil ob vrnitvi v BiH preganjan zaradi svoje narodnostne ali verske pripadnosti v letu 2004 in to sedem let po izgredih v lokalu v Jajcu in tri leta potem, ko je bil nazadnje v državi. Tožnik tudi v svoji prošnji za priznanje azila ni hotel podati izjave zakaj zaproša za azil, pri svojem odločanju pa je tožena stranka upoštevala kumulativni efekt dejavnikov, in sicer da je iz njegove prošnje razvidno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje, da njegova prošnja za azil temelji na namernem zavajanju in da je tožnik vložil prošnjo za azil z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev. Tožena stranka je odločila na podlagi 1. in 2. alinee 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 134/03 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju: ZAzil).

Tožnik v tožbi navaja, da meni, da tožena stranka ni pravilno ugotovila dejanskega stanja in tudi, da ni pravilno uporabila določil ZAzil in Zakona o splošnem upravnem postopku, kršena je tudi Ustava RS in mednarodni predpisi. Tožnik izpodbija odločbo tudi v tistem delu, ki določa, da mora zapustiti Republiko Slovenijo, ker gre za kršitev pravila o nevračanju. Tožnik je dokazal, da je bil v izvorni državi ogrožen in da jo je moral zaradi tega zapustiti. Tudi sedaj bi bil ogrožen, če bi se moral vrniti. Sicer pa BiH dejansko sploh ni tožnikova izvorna država, tam je bil rojen in se ga formalno obravnava kot državljana te države. Dejansko pa ni več nikjer vpisan pri pristojnih organih kot njihov državljan in je potrebno verjeti tožniku, da je dejansko oseba brez državljanstva. Tako se v izvorno državo ne more vrniti ne da bi bil ogrožen, ne more pa se vrniti niti na Hrvaško niti v kakšno drugo državo bivše SFRJ. Tudi notranja razselitev v okviru ozemlja BiH seveda ne more priti v poštev. Prav tako bi bilo potrebno ugotavljati ali je tožnikova izvorna država varna konkretno za tožnika in bi zato bilo potrebno tožnikov primer bolj individualno obravnavati. Tožena stranka ni pravilno in popolno ugotovila dejanskega stanja in pravilno ocenila vseh objektivnih in subjektivnih okoliščin, zaradi katerih se tožnik čuti ogroženega v primeru vrnitve v svojo izvorno državo. Tožnika je tudi strah vrnitve v matično državo, ker obstaja tudi možnost, da bi ga lahko celo ubili. Ta država tožniku tudi ne more nuditi tolikšne zaščite, da bi si tožnik upal vrniti. Tožena stranka ne bi smela zavrniti tožnikove prošnje kot očitno neutemeljene z obrazložitvijo, da naj bi tožnik zlorabljal azilni postopek, da naj bi njegova prošnja za azil temeljila na namernem zavajanju. Prav tako mu ni mogoče očitati, da je prošnjo za azil vložil z namenom, da bi se izognil prisilni odstranitvi iz države. Tožena stranka bi morala v tem primeru neposredno ugotavljati pogoje za priznanje azila. Preuranjena je odločitev tožene stranke, da obstaja sum, da obstojijo razlogi za očitno neutemeljenost njegove prošnje. Tožniku bi se morala nuditi ena izmed oblik zaščite po ZAzil. Tožena stranka tudi navaja, da je iz njegove prošnje razvidno, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje, vendar tožnik opaža določena nasprotja v izpodbijani odločbi. Tožena stranka naj bi ugotavljala njegovo ogroženost v njegovi izvorni državi, nato pa njegovo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno, ne da bi dejansko stanje v zvezi z ogroženostjo tožnika v izvorni državi sploh raziskala. Tožnik predlaga, da se odločba tožene stranke odpravi in zadeva vrne v nov postopek in hkrati, da se ga oprosti plačila sodnih taks.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri svoji odločitvi in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne. Hkrati navaja, da je tožnik 23. 5. 2004 samovoljno zapustil Izpostavo Centra za tujce v A. Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v tem upravnem sporu.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka je odločila na podlagi 1. in 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil, ki določa, da pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če prošnja temelji na namernem zavajanju ali če se postopek zlorablja ali če je prosilec za azil prišel izključno iz ekonomskih razlogov ali če je iz njegove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje. Odločanje na podlagi 2. odstavka 35. člena ZAzil pomeni, da gre za t.i. "pospešeni postopek", ko ne gre za ugotavljanje izpolnjevanja pogojev za priznanje azila iz 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil. V t.i. "pospešenem postopku" nastopi razlika od postopka, v katerem mora tožena stranka ugotavljati pogoje za priznanje azila iz 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil, ker se obravnavajo le pravno pomembna dejstva in okoliščine, ki se tičejo obstoja kakšnega izmed razlogov, ki so določeni v 2. odstavku 35. člena ZAzil. V konkretnem primeru se je tožena stranka oprla na obravnavanje razlogov po 1. in 2. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil. V svoji prošnji je tožnik navedel kot razlog, zakaj je zapustil matično državo, da kot Hrvatu katoliške veroizpovedi naj bi bilo nemogoče njegovo življenje z muslimanskimi prebivalci mesta Jajce. Na zaslišanju pa je povedal, da je glavni razlog, da je zaprosil za azil, dogodek, ko so ga v letu 1997 v Jajcu pretepli neznanci. Tega tožnik v tožbi ne izpodbija.

Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno zaključila, da je tožnik prišel izključno iz ekonomskih razlogov in da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje. Tožena stranka povzema njegovo izjavo, iz katere izhaja, da že 30 let ilegalno potuje po Evropi brez urejenih dokumentov za prebivanje in se preživlja z delom na črno. Tožena stranka tudi navaja, da je po dogodku leta 1997 v Jajcu zapustil matično državo in odšel v Španijo, kjer je delal do leta 2000. Tožena stranka zaključuje, da če bi bil resnično preganjan zaradi rase, vere, narodnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja, bi za azil zaprosil že v prvi varni državi, v katero je prišel po dogodku leta 1997. Tožnik je povedal, da tega ni storil, ker mu ni bilo treba. Tožena stranka je zaključila, da mu v matični državi ne grozi preganjanje tudi na podlagi poročila, ki ga je preučila in ki ga navaja v izpodbijani odločbi. Iz tega poročila namreč izhaja, da je bilo pred letom 1999 v Jajcu 35,1 % bosanskih Hrvatov, leta 1999 pa 72,8 % bosanskih Hrvatov. Tožena stranka tako zaključuje, da so neresnične trditve tožnika, da živi v Jajcu 95 % muslimanov, ki želijo ustvariti 100 % etnično čisto mesto. Tožena stranka se je tudi oprla na izpoved tožnika, da je bil v BiH nazadnje pred tremi leti, torej leta 2001 in ni navedel, da bi imel takrat kakršnekoli težave zaradi svoje narodnostne ali verske pripadnosti. Tožena stranka je zato mnenja, da je njegov subjektivni strah pred vrnitvijo v BiH objektivno neutemeljen, saj je nemogoče verjeti, da bi bil preganjan zaradi svoje narodnostne ali verske pripadnosti. Tožnik v tožbi trdi, da je dokazal, da je bil v izvorni državi ogrožen in da jo je zaradi tega moral zapustiti. Vendar pri tem tožnik v tožbi ne izpodbija konkretnih zaključkov tožene stranke, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje. Tožnik v tožbi ne navaja nobenega drugega konkretnega razloga oziroma ne navaja nobenih drugih okoliščin, zaradi katerih bi zapustil izvorno državo in v zvezi s tem tudi ne ponuja navedb in dokazov, prav tako pa ne navaja nobenih drugih podrobnosti v zvezi s svojim življenjem v izvorni državi in tudi ne predlaga nikakršnih dokazov v zvezi s tem. Tožena stranka je tožnika zaslišala in tudi po presoji sodišča pravilno zaključila, da tožniku v izvorni državi ne grozi preganjanje. Tožena stranka je tako zaključila na podlagi tožnikove prošnje za azil in njegovega zaslišanja, tožnik pa v tožbi tega ne izpodbija oziroma ne navaja ničesar drugega. Po presoji sodišča je zato pravilen zaključek tožene stranke, da je iz tožnikove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje, kar je tožena stranka zaključila na podlagi tožnikovih navedb in izpovedbe na zaslišanju ter vpogledanega poročila, vsega tega pa tožnik v tožbi ne izpodbija.

Tožnik tudi ugovarja, da je oseba brez državljanstva. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi obširno navedla zakaj šteje, da je tožnik državljan BiH oziroma da je to njegova izvorna država. Tožena stranka se je oprla na registracijski list, ki ga je tožnik lastnoročno podpisal in na lastnoročno pisno izjavo, v kateri je navedel, da je državljan BiH. Tožnik pa v tožbi potrjuje, da je bil rojen v BiH in da se ga formalno obravnava kot državljana te države. Tožnik v tožbi sicer trdi, da ni nikjer vpisan kot državljan BiH in da je dejansko brez državljanstva, vendar teh svojih trditev ne dokazuje in ne pojasnjuje. Po presoji sodišča se je tožena stranka pravilno oprla na podatke, ki jih je tožnik sam navedel in pod katere se je podpisal in tako utemeljeno štela, da je tožnikova izvorna država BiH. Tožnik tudi očita, da tožena stranka ni pravilno in popolno ugotovila dejanskega stanja in pravilno ocenila vseh objektivnih in subjektivnih okoliščin, zaradi katerih se tožnik čuti ogroženega v primeru vrnitve v svojo izvorno državo. Tem tožbenim ugovorom pa sodišče ni moglo slediti, ker je presojalo odločitev tožene stranke v t.i. "pospešenem postopku", ko je tožena stranka ugotavljala le okoliščine, ki so relevantne za njeno odločitev po 2. odstavku 35. člena ZAzil. Tožena stranka zato ni ugotavljala okoliščin, ki so pomembne za odločitev o azilu po rednem postopku, to so okoliščine, ki so pomembne za odločanje o azilu po 2. oziroma 3. odstavku 1. člena ZAzil. Po presoji sodišča je zato tožena stranka pravilno ugotavljala le okoliščine, ki se nanašajo na taksativno naštete razloge v 2. odstavku 35. člena ZAzil oziroma v tem primeru na razlog po 1. in 2. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil. Tožnikove tožbene navedbe v zvezi s stanjem v njegovi izvorni državi so zato v tem primeru irelevantne.

Tožnik tudi ugovarja, da tožena stranka ne bi smela zavrniti njegove prošnje s tem, da je zaključila, da temelji na namernem zavajanju. Tožena stranka je zaključila, da je tožnik vložil svojo prošnjo za azil z namenom, da odloži prisilno odstranitev, to pa je v skladu s 5. alineo 36. člena ZAzil. Tožnik sicer v tožbi tega svojega ugovora ne obrazlaga in v zvezi s tem ne navaja ničesar nasprotnega, vendar je po presoji sodišča ta njegov ugovor utemeljen. Obrazložitev tožene stranke v zvezi z zavrnitvijo tožnikove prošnje za azil kot očitno neutemeljene zaradi tega, ker temelji na namernem zavajanju ali če se postopek zlorablja s tem, da je vložil prošnjo z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev tožena stranka ne obrazlaga in zato odločbe tožene stranke v tem delu ni mogoče preizkusiti. V tem delu odločba tožene stranke ne obsega to kar določa 214. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02), ki ga mora tožena stranka uporabiti v azilnem postopku po 23. členu ZAzil. Tožena stranka pri razlogu po 1. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil ni navedla svojih razlogov, ki so bili odločilni pri njeni presoji in ki narekujejo njeno sprejeto odločitev (3. in 5. točka 1. odstavka 214. člena ZUP). Sodišče pa odločbe tožene stranke ni odpravilo na podlagi 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS), ker je tožena stranka svojo odločitev sprejela tudi na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil in zaključila, da tožniku v izvorni državi ne grozi preganjanje. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno takoj odločila na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil. V zvezi s tem razlogom pa tožnik v tožbi ne ponuja nobenih drugih podrobnosti, podatkov, razlogov in okoliščin, ki bi bile drugačne od tistih, ki jih je navedel v svoji prošnji za azil oziroma na zaslišanju, v tožbi tudi ničesar ne dodaja in ne obrazlaga, kar je že navedel oziroma izjavil na zaslišanju.

Tožnik tudi ugovarja ukrepu odstranitve iz Republike Slovenije, ki ga je tožena stranka izrekla v skladu z 2. alineo 1. odstavka 34. člena ZAzil. Tožena stranka v zvezi z ukrepom odstranitve v svoji obrazložitvi ni navedla zakonske podlage za svojo odločitev oziroma v tem delu je njena odločitev neobrazložena. Vendar določitev roka, v katerem mora prosilec za azil zapustiti Republiko Slovenijo, izhaja iz citiranega zakonskega določila in predstavlja obligatorni del izreka odločbe tožene stranke na podlagi citiranega zakonskega določila. Sama opustitev navedbe tega določila v odločbi tožene stranke zato po presoji sodišča ne pomeni bistvene kršitve postopka, ki je vplivala ali bi mogla vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve tožene stranke. V zvezi s samim ugovorom tožnika glede kršitve pravil o nevračanju pa ta po presoji sodišča ne morejo biti kršena. Tožena stranka je določila rok v katerem mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo na podlagi zakonskega določila, ki se uporablja za izvrševanje pravnomočne sodbe v azilnem postopku, ki tako temelji na zakonskem določilu ZAzil. Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 39. člena ZAzil v zvezi s 1. odstavkom 59. člena ZUS.

K 2. točki izreka: Sodišče je predlogu tožnika, da se ga oprosti plačila sodnih taks ugodilo na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 1/90, Uradni list RS, št. 14/91 in nadaljnji). Iz podatkov upravnega spisa namreč izhaja, da tožnik nima sredstev za preživljanje, pri svoji odločitvi pa je upoštevalo tudi njegov status.