Jedro

Zakonskih zadržkov za to, da bi vprašanja, ali fizična oseba šteje za kmeta po določbah 24. člena ZKZ, kot predhodnega vprašanja ne bi mogel obravnavati ali rešiti sam organ, ki odloča o odobritvi pravnega posla, ali pa se postopek mora prekiniti, ni ne v ZUP, ne v ZKZ, ne drugem zakonu. Postopek za izdajo odločbe o statusu kmeta je res postopek z eno stranko, ki postavi zahtevek za izdajo odločbe. V tem postopku tožnik res ni sodeloval, imel pa je možnost ugovarjati dejstvom, ki so bila podlaga za ugotovitev statusa kmeta že v postopku odobritve pravnega posla. Ni podlage za razlikovanje v primerih, ko je postopek prekinjen in se je odločalo o statusu kmeta s posebno odločbo ali pa se o tem odloča znotraj postopka.

V skladu z določili druge alineje prvega odstavka 23. člena ZKZ je bilo pravilno ugotovljeno, da ima predkupno pravico stranka z interesom, ki izpolnjuje pogoj po drugi alineji 23. člena ZKZ, ker s svojim zemljiščem meji na zemljišče prodajalca.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka ugodil vlogi za odobritev pravnega posla, sklenjenega s sprejemom ponudbe za prodajo kmetijskega zemljišča, kmetije ali gozda z dne 1. 7. 2013, kupca A.A., za prodajo kmetijskega zemljišča z dne 21. 6. 2013, prodajalca B.B., katere predmet je bilo kmetijsko zemljišče, vpisano v k.o. …, parc. št. 671 – vinograd, r. 4. v izmeri 980 m2 in stavbišče v izmeri 79 m2; v 2. točki izreka pa je vlogo za odobritev pravnega posla, št. 330-1157/2013 z dne 23. 8. 2013, stranke C.C., zavrnil. V obrazložitvi je navedel, da sta ponudbo za prodajo nepremičnine tožnika, sprejela stranka A.A. in C.C. A.A. je v ponudbi uveljavljal prednostno pravico do nakupa kot kmet, katerega zemljišče meji na zemljišče, ki je naprodaj, C.C. pa kot drug kmet. Glede na izražen dvom strank, kateri izmed sprejemnikov ponudbe ima predkupno pravico kot kmet, je bil postopek prekinjen do pridobitve pravnomočne odločbe o tem, katera izmed strank izpolnjuje pogoj statusa kmeta. V postopku sta bili pridobljeni pravnomočni odločbi o statusu kmeta za oba sprejemnika ponudbe. V skladu z določili druge alineje prvega odstavka 23. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ) pa je bilo ugotovljeno, da ima predkupno pravico A.A., ki izpolnjuje pogoj po drugi alineji 23. člena ZKZ, ker s svojim zemljiščem parc. št. 672 meji na zemljišče 671 k.o. ….

Drugostopni organ je pritožbo tožnika zavrnil. Tožnik izpodbija odločbo prvostopnega organa uvodoma iz razloga, ker obstaja protispisnost med izdanimi odločbami in datumi njihove izdelave. Prvostopna odločba ima datum 28. 3. 2013, organ druge stopnje pa je potrdil odločbo izdano oktobra 2013. V nadaljevanju meni, da v postopku nista bila obravnavana enakopravno oba prejemnika ponudbe, s čemer je bila tožnikova volja glede izbire izigrana. Ob sprejemu obeh ponudb nihče od ponudnikov ni bil kmet, tega statusa ob sprejemu ponudbe nista izkazovala, zato je tožnik izbral C.C. V postopku in z izdanima odločbama se je upravni organ postavil na stališče, da v postopku preverja, ali in kdo ima po zakonu predkupno pravico in prednost. Skozi več mesecev trajajoči postopek je ugotovil, da oba ponudnika izpolnjujeta status kmeta. Za tožnika ni sporno, da tega osebnega statusa ob podaji ponudbe nista imela in se nista mogla izkazati z upravnim aktom. Upravni organ tudi ni ugotavljal stanja na dan 1. 7. 2013 in 5. 7. 2013, ko sta sprejela ponudbo. Tožnika pridobitev statusa kmeta čez štiri mesece ne veže. Razen tega meni, da odločbe o statusu kmeta pomenijo naknadno izdane odločbe in za sporni postopek pomeni to retroaktivno učinkovanje ugotovitvene odločbe. Tožnik je grajal prekinitev postopka zaradi ugotavljanja statusa kmeta, ker v tem postopku ni smel sodelovati, saj po obstoječi praksi nima pravnega interesa. Vztraja, da noben od sprejemnikov ponudbe v času prejema ponudbe ni imel priznanega statusa kmeta, zato je pravilno izbral. Prekinitev postopka pomeni kršitev procesnega prava, kajti o predhodnem vprašanju se je odločalo v postopku, ki onemogoča udeležbo oseb z nasprotnimi interesi, ne tožnika ne drugega upravičenca. Postopek brez kontrole tretje osebe pa je mogoče prirediti v korist stranke, ki postopek sproži. Tovrstna procedualna praksa izpostavlja utemeljen dvom v pravilnost vodenega postopka in pravilnost ugotavljanja samega statusa kmeta ter je izpostavljen visoki stopnji korupcijskega tveganja. Tožnik trdi, da A.A. ne izpolnjuje pogoja po 24. členu ZKZ ter so njegovi interesi nakupa špekulativni in ne zaradi pridobivanja in izkoriščanja kmetijskih zemljišč. Izpodbijana odločba druge stopnje se sklicuje na sodbo U 682/2009 z dne 23. 3. 2010, ki pa nalaga, da mora oseba, ki je podala pisno izjavo o sprejemu ponudbe, že v času sprejema ponudbe izpolnjevati pogoje določene v ZKZ. Ali in če je A.A. izpolnjeval pogoje že ob podaji ponudbe, pa ni nihče ugotavljal niti tega ni obrazložil v odločbi. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in zahteva povrnitev stroškov.

Tožena stranka odgovora na tožbo ni podala poslala pa je upravne spise.

Stranki z interesom v tem postopku na tožbo nista odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

V zvezi z uvodnim ugovorom o kršitvi določb postopka, ker obstaja protispisnost med izdanimi odločbami in datumom njihove izdelave, prvostopna odločba št. 330-1124/2013 ima datum 28. 3. 2013, organ druge stopnje pa je obravnaval in potrdil odločbo izdano oktobra 2013, je tožniku pojasniti, da je bil datum prvostopne odločbe „28. 3. 2013“, popravljen s sklepom o popravi pomote opr. št. 330-1124/2013-13 z dne 18. 11. 2013, ki ga je tožnik prejel, tako da se pravilen datum glasi „28. 10. 2013“.

Sporno v obravnavani zadevi je, ali je A.A. izpolnjeval status kmeta ob sprejemu ponudbe dne 1. 7. 2013. Tožnik namreč ugovarja, da ne A.A. in ne C.C. tega statusa ob sprejemu ponudbe nista izkazovala, zato je izbral C.C., z drugačno odločitvijo pa je bila njegova volja glede izbire prejemnika ponudbe izigrana. V zvezi s tem ugovorom je treba tožniku najprej pojasniti, da navedba ne drži. Oba sprejemnika ponudbe sta v vlogah za sprejem ponudbe uveljavljala prednostno pravico kot kmeta. Na obravnavi 29. 8. 2014 pa se je pojavil dvom, ali sprejemnika ponudbe izpolnjujeta ta status, izrazil ga je, kot izhaja iz zapisnika, sam tožnik. Procesna situacija je narekovala organu, da v skladu s šestim odstavkom 24. člena ZKZ, ki določa, da če nastane dvom, ali je fizična oseba kmet, odloča o tem upravna enota na območju, katere leži pretežni del kmetijskega zemljišča, ki ga fizična oseba uporablja, ter sam odloči o spornem statusu oziroma prekine postopek. Tožnik ugovarja, da je grajal prekinitev postopka zaradi ugotavljanja statusa kmeta, vendar iz upravnega spisa ne izhaja, da bi zoper odločitev organa o prekinitvi postopka vložil pritožbo. Vendar pa sodišče v odločitvi organa, da je postopek prekinil, dokler upravna enota ne odloči o vprašanju, ali sprejemnika ponudbe izpolnjujeta pogoje v skladu z določili 24. člena ZKZ, ne vidi nezakonitosti. Zakonskih zadržkov za to, da bi tega vprašanja, ali fizična oseba šteje za kmeta po določbah 24. člena ZKZ, kot predhodnega vprašanja, ne bi mogel obravnavati ali rešiti sam organ, ki odloča o odobritvi pravnega posla, ali pa se postopek mora prekiniti, ni ne v ZUP, ne v ZKZ, ne drugem zakonu. Tudi ni res, da v postopku ugotovitve statusa kmeta tožnik ne bi mogel izraziti pomislekov glede konkretnega statusa kmeta osebe, ki je sprejela ponudbo glede na obstoječo sodno prakso. Postopek za izdajo odločbe o statusu kmeta je res postopek z eno stranko, ki postavi zahtevek za izdajo odločbe. V tem postopku tožnik res ni sodeloval, imel pa je možnost ugovarjati dejstvom, ki so bila podlaga za ugotovitev statusa kmeta že v postopku odobritve pravnega posla. Dejstva, za katerega je tožnik menil, da A.A. ne upravičujejo do podelitve statusa kmeta, bi lahko izpostavil na obravnavi 29. 8. 2013, na kateri je izpostavil svoj dvom, da kupca status kmeta izpolnjujeta, in bi ta dejstva (pa tudi predloženi dokazi) morala biti v postopku izdaje odločbe o priznanju statusa kmeta obravnavana in nanje odgovorjeno. Podlaga za tako postopanje je določba šestega odstavka 24. člena ZKZ. Upravno sodišče se je v sodbi I U 572/2010 z dne 25. 1. 2011 postavilo na stališče, da ni podlage za razlikovanje v primerih, ko je postopek prekinjen in se je odločalo o statusu kmeta s posebno odločbo ali pa se o tem odloča znotraj postopka. Glede na navedeno sodišče ne more slediti tožniku, da je bil postopek prirejen v korist stranke A.A., pri čemer je tudi ugotoviti, da konkretnih dejstev, ki bi pomenila nepravilno ugotovljeno dejansko stanje v odločbi o priznanju statusa kmeta, tožnik ni navajal ne v pritožbi niti jih ne navaja v upravnem sporu. Trditev, da je nakup A.A. špekulativen in ne zaradi pridobivanja in izkoriščanja kmetijskih zemljišč, ne pomeni, da A.A. ne izpolnjuje pogojev določenih v 24. členu ZKZ, saj ne izpodbija nobenega od zakonskih pogojev.

Nadalje tožnik ugovarja, da iz odločb o priznanju statusa kmeta ne izhaja, da sta sprejemnika ponudbe izpolnjevala pogoj statusa kmeta tudi na dan 1. 7. 2013 oziroma 5. 7. 2013, ko sta podala ponudbo. V zvezi s pravno naravo odločbe o priznanju statusa kmeta je tožniku že vse pojasnil drugostopni organ. Gre za ugotovitveno odločbo, s katero se preverja izpolnjevanje pogojev, na podlagi katerih stranka svoj status zatrjuje. V obravnavanem primeru je organ podanost prve alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ preverjal za leto 2012. Tožnik meni, da je relevanten datum sprejema ponudbe 1. 7. 2013, pri čemer pa dejstev zaradi katerih bi lahko bilo stanje v zvezi s statusom kmeta pri A.A. ob sprejemu ponudbe drugačno kot v letu 2012, ki ga je organ uporabil za preverbo pogojev, ne navede in jih ni navajal tudi v upravnem postopku. Sodišče zato ugovor, da A.A. naj ne bi izpolnjeval statusa kmeta na dan sprejema ponudbe ter da je zato organ sprejel svojo odločitev na podlagi napačno ugotovljenega dejanskega stanja, ocenjuje kot pavšalen in mu ne sledi. Da pa je A.A. kmet mejaš, pa med strankami ni sporno.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.