Up-74/02 - 6

13. 3. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 25. februarja 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 40/2001 z dne 27. 11. 2001 v zvezi s sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 2/99 z dne 24. 11. 2000 in sklepom Delovnega sodišča v Mariboru, Oddelka v Slovenj Gradcu, št. Pd 349/98 z dne 27. 10. 1998 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

Pritožniku je bil dne 22. 8. 1996 izdan sklep o prenehanju delovnega razmerja brez pravnega pouka o pravici do ugovora.

Ugovor zoper ta sklep je vložil dne 17. 4. 1998. Ker delodajalec o ugovoru ni odločil, je pritožnik dne 1. 6. 1998 vložil tožbo na sodišče, v kateri je zahteval razveljavitev sklepa o prenehanju delovnega razmerja, ugotovitev, da je pri toženi stranki v rednem delovnem razmerju za nedoločen čas, ter povrnitev materialnih prikrajšanj, nastalih zaradi domnevno nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je pritožnikovo tožbo zavrglo kot prepozno. Višje sodišče je potrdilo odločitev o zavrženju, vendar z razlogi, da je tožba zato, ker pritožnik ugovora zoper prvostopenjski sklep delodajalca ni vložil v razumnem roku, zaradi česar gre šteti, da ni izkoristil notranje poti pri delodajalcu, nedopustna. Stališču o neizkoriščenosti notranje poti kot procesne predpostavke za sodno varstvo pravic je pritrdilo tudi Vrhovno sodišče. Pri tem je štelo, da bi moral pritožnik ugovor zoper prvostopenjski sklep delodajalca vložiti v 15 dneh od prejema sklepa oziroma glede na to, da sklep ni imel pravnega pouka, v 15 dneh od prejema zaključene delovne knjižnice.

Zoper sklep Vrhovnega sodišča v zvezi s sklepoma obeh nižjih sodišč vlaga pritožnik ustavno pritožbo (pri tem očitno pomotoma navaja, da gre za sklep Vrhovnega sodišča z dne 27. 10. 2001 - pravilno z dne 27. 11. 2001). Zatrjuje kršitev 22. in 23. člena Ustave. Odločitev o zavrženju tožbe je po mnenju pritožnika nezakonita in mu kot taka krati pravico do meritorne odločitve sodišča. Delodajalčev sklep o prenehanju delovnega razmerja namreč kljub izrecnemu določilu 78. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in nasl. - v nadaljevanju ZTPDR) nima pravnega pouka, do teže te opustitve, ki ne more biti v škodo delavcu, pa se sodišča niso opredelila. V neskladju s pravico do sodnega varstva je po njegovem mnenju tudi ravnanje sodišča, ki je samo odločalo o procesni predpostavki pravočasnosti vložitve ugovora zoper sklep delodajalca, čeprav je glede na 81. člen ZTPDR to v pristojnosti delodajalca. Opozarja tudi na to, da med primeri, ko lahko sodišče skladno z Zakonom o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - v nadaljevanju ZPP) zavrže tožbo, ni primera, kot je njegov.

B.

Temeljno, kar pritožnik očita izpodbijanim sklepom, je, da pri odločanju sodišč ni bilo dovolj upoštevano dejstvo, da je bil sklep o prenehanju delovnega razmerja brez pravnega pouka o pravici do ugovora, čeprav bi ga glede na izrecno določilo 78. člena ZTPDR moral vsebovati. Takšen pritožnikov očitek predstavlja ugovor zmotne uporabe prava, kar praviloma ni predmet presoje Ustavnega sodišča. Skladno s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) preizkusi Ustavno sodišče izpodbijano odločbo sodišča le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Tako lahko v zvezi z uporabo procesnega in materialnega prava presoja le, ali temelji izpodbijana odločba na kakšnem z vidika človekovih pravic in temeljnih svoboščin nesprejemljivem stališču oziroma ali je tako očitno napačna, da bi jo bilo mogoče označiti za samovoljno oziroma arbitrarno, kar bi lahko predstavljalo kršitev pravice iz 22. člena Ustave.

Pritožnik zatrjuje, da predstavlja stališče Vrhovnega sodišča, po katerem gre šteti njegov ugovor zoper delodajalčev sklep brez pravnega pouka, vložen po preteku 15 dni od prejema zaključene delovne knjižice, za prepoznega, kar posledično pomeni, da pritožnik ni izkoristil notranje poti pri delodajalcu in zato ne izpolnjuje pogojev za sodno varstvo, kršitev njegove pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Iz navedenega stališča izhaja, da rok za vložitev ugovora zoper sklep delodajalca o prenehanju delovnega razmerja, kljub temu, da takšen sklep nima pravnega pouka o tej pravici, ni neomejen, temveč mora delavec v takšnem primeru ugovor vložiti v roku 15 dni od prejema zaključene delovne knjižice. Takšno stališče ni v nasprotju s 23. členom Ustave. Pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave zagotavlja vsakomur, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter obtožbah proti njemu odloča sodišče. Zakonska določitev obveznosti pravnega pouka o pravici do ugovora zoper sklep delodajalca o prenehanju delovnega razmerja res služi temu, da se delavcu s tem, ko se ga v pravnem pouku opozori na pravico do vložitve ugovora, s katerim si zagotovi kasnejšo možnost sodnega varstva (drugi odstavek 83. člena ZTPDR), olajša dostop do sodišča. Vendar pa ni mogoče trditi, da je takšna ureditev ustavna zahteva. Sodno varstvo je (bi) bilo pritožniku zagotovljeno ne glede na to, da delodajalčev sklep ni vseboval pravnega pouka, saj je pravica do sodnega varstva zagotovljena po samem zakonu in je z odsotnostjo pravnega pouka ni mogoče izključiti. Opustitev vložitve pravočasnega ugovora zoper prvostopenjski sklep delodajalca in posledično izgubo pravice do sodnega varstva gre zato pripisati nezadostni aktivnosti pritožnika, ki bi lahko vložil ugovor že na podlagi določb samega zakona, in ne odsotnosti pravnega pouka v sklepu delodajalca. To pa pomeni, da o kršitvi pravice do sodnega varstva z izpodbijanim stališčem Vrhovnega sodišča ni mogoče govoriti.

Temu stališču tudi ni mogoče očitati arbitrarnosti. ZTPDR v 78. členu sicer res določa obveznost, da je v sklepu o prenehanju delovnega razmerja vsebovan pravni pouk. Odločitev Vrhovnega sodišča bi lahko bila arbitrarna, če ob odločanju te določbe ne bi upoštevala. Upoštevala pa jo je tako, da je odsotnost pravnega pouka razlagala v korist pritožnika s tem, da je pričetek teka roka vezala na okoliščino prejema delovne knjižice in ne na vročitev sklepa.

Neutemeljen je tudi pritožnikov očitek, da zavrženje tožbe ni bilo v skladu s predpisi. Izkoriščenje notranje poti kot procesno predpostavko za dopustnost vložitve tožbe določa ZTPDR v drugem odstavku 83. člena, da pa bi bila takšna ureditev v neskladju z Ustavo, pa pritožnik ne zatrjuje. Neutemeljen pa je tudi pritožnikov očitek, da sodišče ne bi smelo odločati o pravočasnosti ugovora zoper sklep delodajalca, ker naj bi bilo to le v pristojnosti delodajalca. Takšen očitek se nanaša zgolj na pravilnost uporabe materialnega prava, kar pa, kot navedeno, samo po sebi ne more biti predmet presoje Ustavnega sodišča. Da pa bi stališče sodišča, po katerem sodišče, če delodajalec o delavčevem ugovoru zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja ne odloči, samo presoja pravočasnost ugovora, predstavljalo kršitev pravic iz 23. člena Ustave, kot to zatrjuje pritožnik, pa ni mogoče trditi. Ob pravočasno vloženem ugovoru bi bilo namreč sodno varstvo pritožniku zagotovljeno ne glede na sporno stališče.

Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic oziroma temeljnih svoboščin, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alieneje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Za sprejem ustavne pritožbe v obravnavo se je izrekla sodnica dr. Dragica Wedam Lukić. Ker se za sprejem niso izrekli trije sodniki, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan