Jedro

Kljub pravnomočni in izvršljivi odločbi, izdani v posestnem sporu, bo posestnik le toliko časa varovan v posesti stvari ali pravice, dokler mu nasprotnik v petitorni pravdi ne dokaže, da ima on in ne toženec, kot dejanski posestnik, pravico do posesti. Tisti trenutek, ko nasprotnik v petitorni pravdi dokaže, da ima on pravico do posesti, preneha terjatev, ki jo ima posestnik na podlagi pravnomočne odločbe v posestnem sporu in je podan razlog, ki preprečuje izvršbo.

Izrek

1. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, zavrnilnem delu razveljavi in se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. Odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbo se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

Toženca sta v zadevi pod opr. št. I P 2266/2000 od sodišča s tožbo zahtevala, naj ugotovi, da sta ju tožnika motila v posesti služnostne pravice poti, ki poteka preko parcele tožnikov s tem, da sta na pot navozila lesene hlode. Od sodišča sta zahtevala, naj tožnikoma naloži, da morata v 8 dneh odstraniti hlode in jima omogočiti nemoteno uporabo utrjene poti. Sodišče je njunemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo in toženca sta na podlagi pravnomočne odločbe v sporu o motenju posesti pravice služnosti predlagala izvršbo pod opr.

št. In 2001/01655. Vzporedno sta toženca v zadevi I P 539/1997 od sodišča tudi zahtevala, naj ugotovi, da na zemljišču tožnikov obstaja v korist vsakokratnega lastnika njunega zemljišča služnostna pravica hoje in vožnje in naj tožnikoma naloži izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine.

V izvršilnem postopku je sodišče prve stopnje ugodilo predlogu tožencev in dovolilo predlagano izvršbo. Tožnika sta zoper sklep o izvršbi ugovarjala in navedla, da je terjatev tožencev prenehala, ker sta hlode že umaknila, poleg tega pa so se razmere spremenile tako, da za normalen dostop do svojega zemljišča toženca ne potrebujeta več poseganja v zemljišče tožnikov. Sodišče prve stopnje je v izvršilnem postopku ocenilo, da je med strankama spor o dejstvu, ki se nanaša na samo terjatev in je zato tožnika napotilo na pravdo zaradi ugotovitve, da je izvršba nedopustna.

Tožnika sta tako od sodišča zahtevala, naj ugotovi, da je nedopustna izvršba, dovoljena s sklepom o izvršbi opr. št. In 2001/01655. Sodišče prve stopnje je njunemu tožbenemu zahtevku delno ugodilo in je odločilo, da je izvršba nedopustna le v delu, ki se nanaša na odstranitev lesenih hlodov. V preostalem - glede omogočanja nemotene uporabe utrjene poti - pa je njun tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper zavrnilni del odločitve sodišča prve stopnje se pritožujeta tožnika iz vseh pritožbenih razlogov. Navajata, da je bila med postopkom izdana sodba v zadevi I P 539/1997, ki je na podlagi sodbe višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 1460/2003 z dne 31.3.2004 postala pravnomočna, in s katero je bil zavrnjen tožbeni zahtevek tožencev za ugotovitev, da obstoji služnostna pravica na spornem zemljišču. Navajata, da sta toženca v tej zadevi zahtevala tudi, da morata tožnika prenehati s preprečevanjem oziroma motenjem njunega izvrševanja stvarne služnosti, in tudi ta tožbeni zahtevek je bil pravnomočno zavrnjen. Zato je po njunem mnenju izvršilni naslov odpadel in je izvršba v celoti nedopustna. Predlagata, naj višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, podrejeno pa, naj izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu razveljavi in v tem delu zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Iz podatkov v spisu je razvidno, da sta tožnika na prvem naroku za glavno obravnavo sodišču predlagala, naj prebere pravnomočno odločbo v zadevi I P 539/1997 skupaj z odločbo višjega sodišča opr. št. I Cp 1460/2003, s katero je bil pravnomočno zavrnjen tožbeni zahtevek tožencev na ugotovitev obstoja služnostne pravice, ker sta menila, da je to pomembno za odločitev o utemeljenosti njunega tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku prebralo navedeni sodbi, vendar je ocenilo, da nista pomembni, ker dejstvo, ali toženca imata služnostno pravico ali ne, ni pomembno za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka za ugotovitev nedopustnosti izvršbe, ki teče na podlagi odločbe v motenjskem sporu. To stališče sodišča prve stopnje pa je materialnopravno zmotno.

Postopek in odločitev v posestnem sporu sta le začasna ukrepa. V postopku se ne ugotavlja pravica do posesti, niti ne kakšna druga pravica. Namen postopka je v ureditvi že načetih odnosov med strankama, vendar le za čas, dokler se v rednem postopku - petitorni pravdi ne odloči o sporni pravici. Kljub pravnomočni in izvršljivi odločbi, izdani v posestnem sporu, bo posestnik le toliko časa varovan v posesti stvari ali pravice, dokler mu nasprotnik v petitorni pravdi ne dokaže, da ima on in ne toženec, kot dejanski posestnik, pravico do posesti (primerjaj T. Frantar, Stvarno pravo, Gospodarski vestnik, 1993, str. 300). Tisti trenutek, ko nasprotnik v petitorni pravdi dokaže, da ima on pravico do posesti, preneha terjatev, ki jo ima posestnik na podlagi pravnomočne odločbe v posestnem sporu in je podan razlog iz sedaj veljavne 8. točke prvega odstavka 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, ki preprečuje izvršbo. Ob tem tudi ni pomembno, ali je v petitorni pravdi odločeno na podlagi tožbenega zahtevka upnika ali dolžnika v izvršbi - torej, ali je ugotovljen obstoj, ali neobstoj pravice do posesti. Bistvenega pomena je, da je v petitorni pravdi pravnomočno ugotovljeno, da posestnik, v korist katerega je bila izdana odločba v motenjski pravdi, nima pravice do posesti. Sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejanskega stanja ni popolno ugotovilo in sploh ni podalo dokazne ocene odločb I P 539/1997na A6 in I Cp 1460/2003 na A7. Zato višje sodišče ni moglo samo spremeniti odločitve sodišča prve stopnje, niti na podlagi obravnave. Tako je pritožbi ugodilo in je na podlagi 335. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99 in 2/04, v nadaljevanju ZPP) izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu razveljavilo ter v tem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zakon o pravdnem postopku v tretjem odstavku 165. člena določa, da sodišče pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbo za končno odločbo, če razveljavi odločbo, zoper katero, je bila pritožba vložena.