Jedro

Pravno pravilo 418. paragrafa ODZ je slabovernega graditelja izenačevalo s poslovodjem brez naloga. O kakšnemu odmiku od sicer uveljavljenega načela "superficies solo cedit" tudi s potekom časa zato ni mogoče govoriti. Ker lastninska pravica v razmerju do nepoštenega posestnika ne zastara, tudi zahtevek na izplačilo prometne vrednosti zemljišča ter s tem odpoved svoji lastninski pravici na zemljišču (skupaj) z gradbenim objektom) ni mogel zastarati.

Prekluzivni rok iz 5. odst. 25. čl. ZTLR je ne glede na morebiten zaključek gradnje pred uveljavitvijo ZTLR v konkretnem primeru lahko začel teči najprej ob uveljavitvi ZTLR (prim.zgoraj). Potekel je najprej 1.9.1983. Takrat pa je začel teči zastaralni rok za povrnitev prometne vrednosti zazidanega zemljišča iz zadnjega stavka 5. odst. 25. čl. ZTLR.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena. Tožeča stranka sama nosi stroške odgovora na zahtevo za varstvo zakonitosti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku ter toženi stranki naložilo plačilo 59.862,40 SIT z zamudnimi obrestmi od 23.11.1991 dalje. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, potem ko je zavrnilo pritožbo tožene stranke.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga pravočasno zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi zmotne uporabe materialnega prava Javno tožilstvo RS. Vrhovnemu sodišču RS predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. V zahtevi za varstvo zakonitosti Javno tožilsvo RS očita sodiščema prve in druge stopnje nepravilno uporabo določila 5. odst. 25. čl. v zvezi z 2. odst.24. čl. ZTLR. Ne strinja se namreč z razlago pojma "končane gradnje gradbenega objekta", na katerega vežeta določili 24. in 25. čl. ZTLR začetek teka rokov za uveljavitev pravice lastnika zazidanega zemljišča za izbiro zahtevka oziroma za zahtevo za nadomestitev vrednosti pozidanega zemljišča. Dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče in sicer, da toženca za hišo še nista dobila uporabnega dovoljenja, čas, kdaj sta napravila fasado, in izdelava dveh sob na vrhu, niso odločilna dejstva, na podlagi katerih bi sodišče lahko sklepalo o nedokončani gradnji sporne hiše. Vlagatelj zahteve za varstvo zakonitosti se sklicuje na sodno prakso, po kateri se šteje, da je gradnja končana takrat, ko je omogočena uporaba objekta za namen, za katerega je bil grajen. Takšna uporaba pravnega standarada "končana gradnja gradbenega objekta" pa narekuje ugotovitev drugih relevantnih dejstev.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila (2.odst.408.čl. v zvezi s 3.odst.390.čl.ZPP). V odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti tožeča stranka predlaga njeno zavrnitev.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vlagatelj zahteve za varstvo zakonitosti graja razlago pravnega standarda "končana gradnja objekta" iz 5. odst. 25. čl. v zvezi z 2. odst. 24. čl. ZTLR. Zatrjuje tedaj, da je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, ker sta sodišči nepravilno uporabili omenjeni določbi (356. čl. ZPP). To pa pomeni, da sicer meni, da so v konkretnem primeru podane takšne okoliščine gradnje na tujem zemljišču, da prihaja v poštev presoja po 25. čl. ZTLR. To izhodišče je pomembno tako zaradi opredelitve meja preizkusa izpodbijane sodbe (1. odst. 408. čl. ZPP) kot tudi zaradi odločitve o razlogu, uveljavljanem v zahtevi za varstvo zakonitosti.

V konkretnem primeru iz dejanskih ugotovitev sodišča prve in druge stopnje izhaja, da je graditelj vedel, da gradi na zemljišču, ki je bilo deloma (1/3) tuje. Kakšen je bil odnos pravne prednice tožnice do gradnje tožencev in ali je ona (oziroma njena univerzalna pravna naslednika, s katerima je tožnica 18.9.1984 sklenila sodno poravnavo) sploh vedela, kaj se dogaja na parceli št. ... iz obrazložitev sodb sodišča prve in druge stopnje ni razvidno. Toda, kot je bilo že zapisano, je ob uveljavljanem razlogu v zahtevi za varstvo zakonitosti, pri presoji potrebno izhajati, kot da gre za situacijo, ki jo ureja določilo 25. čl. ZTLR. To izhodišče je pomembno zaradi odgovora na vprašanje upravičenj (in njihovega zastaranja), ki jih ima lastnik zazidanega zemljišča do nedobrovernega graditelja v takšni situaciji.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve in druge stopnje je nadalje razvidno, da sta toženca začela graditi hišo v letu 1967, t.j. pred uveljavitvijo ZTLR. Toda, tudi če bi jo končala že pred uveljavitvijo ZTLR, t.j. pred 1.9.1980, pred tem datumom zastaralni rok za terjatev za nadomestilo vrednosti zazidanega zemljišča, ki naj bi bila sporna v tem postopku, ni začel teči. Pravno pravilo 418. paragrafa ODZ je namreč slabovernega graditelja izenačevalo s poslovodjem brez naloga. O kakšnemu odmiku od sicer uveljavljenega načela "superficies solo cedit" tudi s potekom časa zato ni mogoče govoriti. Ker lastninska pravica v razmerju do nepoštenega posestnika ne zastara, tudi zahtevek na izplačilo prometne vrednosti zemljišča ter s tem odpoved svoji lastninski pravici na zemljišču (skupaj z gradbenim objektom) ni mogel zastarati. Ustaljena sodna praksa je položaj nedobrovernega graditelja toliko omilila, da ni dovoljevala vzpostavitve v prejšnje stanje, če glede na vrednost objekta to ne bi bilo smotrno. Z uveljavitvijo ZTLR pa se je položaj nedobrovernega graditelja spremenil. Določilo 5. odst. 25. čl. ZTLR uvaja 3-letni prekluzivni rok, v katerem ima lastnik zazidanega zemljišča možnost izbirati, ali bo zahteval vzpostavitev v prejšnje stanje, ali naj mu pripade lastninska pravica na gradbenem objektu, ali naj mu graditelj povrne prometno ceno zemljišča. Ta rok začne teči, ko je gradnja končana. Po preteku tega roka pridobi nepošteni graditelj po sili zakona lastninsko pravico na zazidanem zemljišču (in zgrajenem objektu), saj ima bivši lastnik zemljišča odtlej le še pravico do izplačila prometne vrednosti zemljišča (zadnji stavek 5. odst. 25. čl. ZTLR). Prekluzivni rok iz 5. odst. 25. čl. ZTLR je ne glede na morebiten zaključek gradnje pred uveljavitvijo ZTLR v konkretnem primeru tako lahko začel teči najprej ob uveljavitvi ZTLR (prim.zgoraj). Potekel je najprej 1.9.1983, t.j. pred sklenitvijo že omenjene sodne poravnave. Takrat pa je začel teči zastaralni rok za povrnitev prometne vrednosti zazidanega zemljišča iz zadnjega stavka 5. odst. 25. čl. ZTLR. Ta rok pa ni mogel preteči ne do sklenitve sodne poravnave 18.9.1984, ko je tožnica pridobila upravičenja prejšnih lastnikov parc. št. ... do nedobrovernih graditeljev, ne do vložitve tožbe, dne 22.2.1985. Iz povedanega pa sledi tudi odgovor na v zahtevi za varstvo zakonitosti grajano uporabo materialnega prava. Vrhovno sodišče RS se sicer strinja z vlagateljem zahteve za varstvo zakonitosti, da za odgovor na vprašanje, kdaj je končana gradnja objekta, niso odločilna doslej ugotovljena dejstva. Toda to vprašanje v konkretnem primeru za odločitev o ugovoru zastaranja ni pravno odločilno.

Glede na navedeno zahtevi za varstvo zakonitosti ni bilo moč ugoditi in jo je Vrhovno sodišče RS zavrnilo kot neutemeljeno (2. odst. 405. čl. v zvezi s 393. čl. ZPP).

Odločitev o stroških odgovora na zahtevo za varstvo zakonitosti temelji na določilu 1. odst. 155. čl. in 1. odst. 166. čl. ZPP.