Jedro

Glede na to, da v primeru napak podjemnika pogodba ne more biti razvezana po samem zakonu (takšne posledice relevantne določbe OZ ne predvidevajo), tožeča stranka pa (čeprav ji to možnost daje 638. kot 639. člen OZ) odstopnega upravičenja ni uveljavila, je Pogodba še vedno veljavna, posledično pa tožničin kondikcijski zahtevek nesklepčen (po materialnem pravu ima naročnik pravico do vrnitvenega zahtevka (še)le, če odstopi od pogodbe).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana odločba v II. in III. točki izreka razveljavi ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje pred novim sodnikom.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi bila tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 3.132,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter njene nadaljnje pravdne stroške (I. točka izreka). Hkrati je zavrglo tožbo v delu, ki se je nanašal na plačilo zneska 8.478,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 5. 2009 do izpolnitve obveznosti in zneska 942,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 5. 2010 do izpolnitve obveznosti (II. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke v višini 1.064,45 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper takšno sodbo in sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo in sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, skupaj s stroškovno posledico. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožena stranka na navedbe v pritožbi ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V obravnavani zadevi sta pravdni stranki dne 24. 1. 2008 sklenili Pogodbo za izdelavo tehnične dokumentacije – IDP (idejni projekt) in PGD (projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja) št. 03/01/2008 (v nadaljevanju Pogodba), s katero se je tožena stranka tožeči stranki zavezala izdelati IDP in PGD projekt za dvig strehe in adaptacijo pridobljene mansarde dvostanovanjskega objekta. Tožena stranka je projektno dokumentacijo izdelala, vendar le-ta ni bila ustrezna za pridobitev gradbenega dovoljenja. Tožeča stranka je toženo stranko nemudoma pozvala k odpravi napak tako, da bo na podlagi izdelane projektne dokumentacije lahko pridobila gradbeno dovoljenje. Tožena stranka je na poziv odgovorila in tožeči stranki predlagala odpravo napak v treh fazah, in sicer najprej plačilo računa v višini 2.706,00 EUR in stroška opomina pred tožbo, v drugi fazi brezplačno odpravo napak (uskladitev projektne dokumentacije) in v tretji fazi storitev v zvezi z legalizacijo objekta, za kar bi tožena stranka lahko pripravila novo ponudbo. Tožeča stranka takšnega predloga ni sprejela, temveč je vztrajala pri izdelavi PGD v skladu s pogoji izvedbenega prostorskega akta. Ker tožena stranka tudi v dodatnem roku pomanjkljivosti projektne dokumentacije ni odpravila, tožeča stranka v tej pravdi zahteva vračilo plačanega avansa v višini 3.132,00 EUR ter plačilo zneska 8.478,00 EUR in 942,00 EUR, ki ju je za odpravo napak morala plačati drugemu podjemniku.

6. Sodišče prve stopnje je v zvezi z uveljavljanim vrnitvenim zahtevkom odločilo, da delo tožene stranke ni bilo neuporabno in da je bila tožena stranka pripravljena napako odpraviti brezplačno, zato tožeča stranka ni imela upravičenega razloga za odstop od Pogodbe, posledično pa tudi Pogodbe ni moč šteti za razvezano. Navedenemu stališču sodišča prve stopnje pritožnica nasprotuje, zato je pritožbeno sodišče najprej presojalo ali je bilo delo tožene stranke dejansko neuporabno in ali je zaradi ravnanja tožene stranke prišlo do razveze Pogodbe.

7. V skladu s pravno teorijo je delo neuporabno, kadar z njim ni mogoče doseči pogodbenega namena (dr. Cigoj, Institucije obligacij, Posebni del obligacijskega prava, Kontrakti in reparacije, ČZ Uradni list RS, Ljubljana, 1991, str. 109) oziroma, če opravljeni posel nima običajnih lastnosti, ki bi jih moral imeti, da bi bilo rezultat tega posla mogoče uporabiti za namen, za katerega se v poslovnem svetu običajno (najpogosteje) uporablja (Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, GV založba, Ljubljana, 2004, str. 863, v nadaljevanju Komentar). V konkretnem primeru je bilo med pravdnima strankama nesporno, da na podlagi izdelane projektne dokumentacije ni bilo mogoče pridobiti gradbenega dovoljenja, kar je bil sicer njen temeljni namen. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje pritožnici, da je stališče sodišča prve stopnje, ki dela tožene stranke ni opredelilo kot neuporabnega, materialnopravno zmotno. Vendar samo dejstvo, da je delo neuporabno, samo po sebi (še) ne povzroča nobenih posledic. Je le podlaga, da lahko naročnik odstopi od pogodbe in zahteva povračilo škode, ne da bi prej zahteval odpravo napake (638. člen Obligacijskega zakonika – OZ). Navedenega pa tožeča stranka ni storila, temveč je, kot zatrjuje sama in kar med pravdnima strankama ni bilo sporno, po ugotovljeni napaki toženi stranki dala na voljo dodaten rok za odpravo napake.

8. Po poteku dodatnega roka, ker tožena stranka v tem času napake ni odpravila, je tožeča stranka v skladu s tretjim odstavkom 639. člena OZ pridobila pravico, da po lastni izbiri odpravi napako na toženkin račun (po drugem podjemniku), ali zniža plačilo, ali odstopi od Pogodbe. Kot navaja sama tožeča stranka, je dala po poteku dodatnega roka napako odpraviti drugemu podjemniku. To pa pomeni, da se je sodišče prve stopnje po nepotrebnem ukvarjalo z vprašanjem, ali je tožeča stranka upravičeno odstopila od Pogodbe. Tožeča stranka v tej smeri niti ni utemeljevala vrnitvenega zahtevka, temveč je zatrjevala, da je do vračila že plačanega avansa upravičena, ker naj bi bila v skladu s 105. členom OZ Pogodba po izteku dodatnega roka za odpravo napake razvezana po samem zakonu (prim. točko II. nasprotne tožbe). Navedeno stališče tožeče stranke pa je materialnopravno zmotno, saj se določba 105. člena OZ uporablja le za primere, ko obveznost tudi v dodatnem roku ni izpolnjena. V obravnavanem primeru pa ne gre za neizpolnitev, temveč za izpolnitev z napako, zato je kot lex specialis potrebno uporabiti določbe OZ o odgovornosti podjemnika za napake, po katerih pa do razveze (prenehanja) podjemne pogodbe ne more priti ex lege, temveč le, če naročnik odstopi od pogodbe.

9. Glede na to torej, da v primeru napak podjemnika pogodba ne more biti razvezana po samem zakonu (takšne posledice relevantne določbe OZ ne predvidevajo), tožeča stranka pa (čeprav ji to možnost daje tako 638. kot 639. člen OZ) odstopnega upravičenja ni uveljavila, je Pogodba še vedno veljavna, posledično pa tožničin kondikcijski zahtevek nesklepčen (po materialnem pravu ima naročnik pravico do vrnitvenega zahtevka (še)le, če odstopi od pogodbe). Odločitev sodišča prve stopnje, ki je zahtevek na vračilo že plačanega avansa v višini 3.132,00 EUR zavrnilo, je tako pravilna (čeprav iz drugih razlogov), zato je pritožbeno sodišče pritožbo v tem delu zavrnilo in sodbo v izpodbijani I. točki izreka potrdilo (353. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

10. Pritožbene navedbe, s katerimi tožeča stranka napada odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju dela tožbe, češ da že iz ugotovitev izpodbijane odločbe izhaja, da je izpolnjen drugi pogoj iz 636. člena OZ, niso utemeljene. Drži sicer, da je tožena stranka po prejemu obvestila o napaki ravnala v smeri odprave napak (sestavila je pisen odgovor, šla na upravno enoto). Vendar tožena stranka napake do poteka dodatnega roka nesporno ni odpravila, niti tožeča stranka ne trdi, da ji je po tem roku tožena stranka zagotavljala, da bo napako odpravila. Ko je tako, pa ni mogoče zaključiti, da je tožena stranka tožečo zavedla, da svojih pravic ni pravočasno uveljavila, saj je imela tožeča stranka za njihovo uveljavljanje od izteka dodatnega roka (5. 11. 2008) do poteka enoletnega prekluzivnega roka (30. 9. 2009) na voljo še več kot 10 mesecev časa.

11. Zato pa pritožnica utemeljeno uveljavlja kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kot izhaja že iz razveljavitvenega sklepa I Cpg 823/2013 z dne 2. 12. 2014 je tožeča stranka pod točko VI. prve pripravljalne vloge zatrjevala, da je tožena stranka vedela za obstoječe nelegalno stanje objekta oziroma ga je že pred sklenitvijo Pogodbe sama povzročila. Konkretno, zatrjevala je, da je tožena stranka na podlagi Pogodbe za izdelavo tehnične dokumentacije z dne 22. 10. 2007 izdelala načrt za prvo fazo obnove tožničine stavbe, prav ta obnova (ki se je torej izvajala po načrtih tožene stranke in bi tožena stranka kot strokovnjak morala vedeti, da bo terjala pridobitev gradbenega dovoljenja, pa kljub temu tegà ni sporočila tožeči stranki) pa je povzročila, da stanje na objektu ni bilo (več) skladno z gradbenim dovoljenjem iz leta 1973. To pa predstavlja dejstva, na katera se napaka neposredno nanaša (zaradi nepridobitve gradbenega dovoljenja za prvo fazo obnove tožeča stranka za načrtovano drugo fazo obnove ni mogla pridobiti gradbenega dovoljenja, temveč je morala najprej izvesti legalizacijo obstoječega stanja) in s tem okoliščino, ki bi, v kolikor bi se izkazala za resnično, toženi stranki v skladu s 636. členom OZ preprečila uspešno sklicevanje na prekluzijo iz 635. člena OZ. Kljub taki odločilni naravi povzetih tožničinih trditev so le-te v ponovljenem postopku (vnovič) ostale spregledane, v luči navedenih trditev pa je izostala tudi presoja predloženih dokazov.

12. Nadalje je utemeljena tudi pritožbena navedba, da rok za povrnitev škode lahko začne teči šele od njenega nastanka in ne, kot je to štelo sodišče prve stopnje, že od trenutka, ko je tožeča stranka toženo stranko obvestila o napaki. Kajti niti zastaralni niti prekluzivni rok za uveljavitev določene pravice že pojmovno ne more začeti teči, dokler ta pravica ne nastane. Obstoj škode pa je nujna predpostavka za nastanek odškodninskega zahtevka za povrnitev te škode. Zato je treba pri (primerni, smiselni) uporabi prvega odstavka 635. člena OZ za uveljavljanje odškodninskih zahtevkov za škodo zaradi napake enoletni rok šteti od dneva, ko je ta škoda nastala, in ne že od dneva, ko je naročnik podjemnika obvestil o napaki (prim. Komentar str. 878). Kljub navedenemu pa pritožbeno sodišče opozarja, da ima naročnik v primeru napak podjemnikovega dela pravico le do odškodnine za škodo, ki izvira iz napake (tj. refleksne škode in škode zaradi zaupanja), ne pa za škodo, ki jo pomeni napaka sama. O tem, ali tožeča stranka pod točko II tožbenega predloga dejansko uveljavlja pravno dopustno škodo (kot to trdi tožeča stranka) ali pa gre v resnici le za jamčevalni zahtevek iz naslova podjemnikove odgovornosti za stvarne napake (kot to ugotovi sodišče prve stopnje), pa sodišče ni navedlo nobenih razlogov, zato je podana tudi absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Gre namreč za odločilno dejstvo, saj v kolikor bi se trditve tožeče stranke, da gre za odškodninski zahtevek, izkazale za resnične, sodišče prve stopnje le-tega za znesek 942,00 EUR (tudi ob upoštevanju enoletnega prekluzivnega roka) ne bi smelo zavreči kot prepoznega.

13. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, katere ni mogoče odpraviti z obravnavanjem na pritožbeni stopnji. Sklep namreč ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar ga v tej smeri ni mogoče preizkusiti, poleg tega pa bi opredeljevanje pritožbenega sodišča do nosilnih dejanskih argumentov (in dokazov) tožeče stranke, ki jih je sodišče prve stopnje spregledalo, pomenilo, da so bili le-ti obravnavani in preizkušani le na eni stopnji sojenja (kršitev pravice do pritožbe). Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožeče stranke delno ugodilo, izpodbijani sklep v II. točki izreka razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje pred drugega sodnika (3. točka 365. člena ZPP in 356. člen v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP). Razveljavitev odločitve o glavni stvari je narekovala tudi razveljavitev stroškovne odločitve v III. točki izreka izpodbijane odločbe.

14. V ponovljenem postopku se bo moralo sodišče prve stopnje opredeliti do vseh pravnoodločilnih trditev tožeče stranke, predvsem ali se napaka nanaša na dejstva, ki so bila toženi stranki znana oziroma ji niso mogla ostati neznana (v zvezi s tem bo moralo posebno pozornost nameniti trditvam tožeče stranke, da je tožena stranka sodelovala že pri prvi fazi obnove) in ugotovljeno upoštevati pri ponovni odločitvi. Odgovoriti bo moralo tudi na vprašanje, ali je zahtevek tožeče stranke pod točko II tožbenega predloga odškodninski ali gre dejansko za jamčevalni zahtevek iz naslova podjemnikove odgovornosti za stvarne napake, saj je šele na podlagi jasne opredelitve zahtevka mogoče presojati njegovo utemeljenost po materialnem pravu.

15. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.