Jedro

Skladno z določbo 1. odst. 16. člena Zakona o potrošniških kreditih lahko potrošnik v primeru, če sklene kreditno pogodbo z namenom financiranja nabave stvari, proti dajalcu kredita ugovarja zavrnitev plačila kredita in uveljavlja druge ugovore, ki izvirajo iz pogodbe o prodaji stvari, če blago ni dobavljeno, v primeru, ko sta ta pogodba in kreditna pogodba med seboj povezani.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo vmesni ugotovitveni zahtevek, da se ugotovi, da je bila kreditna pogodba št. 2190/01 z dne 10.5.2001, sklenjena med tožečo stranko kot kreditojemalcem (pravilno kreditodajalcem) in kreditojemalcem J. N., razdrta oziroma odpovedana z dnem vložitve tožbe, to je

26.9.2001; zavrnilo podredni vmesni ugotovitveni zahtevek, da se ugotovi, da je bila navedena pogodba razdrta oziroma odpovedana z dnem vročitve tožbe prvotožencu, to je 5.10.2001; zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta prvotožena in drugotožena stranka dolžni solidarno in nerazdelno tožeči stranki v roku osem dni plačati znesek

3.532.458,45 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.5.2001 do plačila ter povrniti pravdne stroške z obrestmi in odločilo, da je tožeča stranka dolžna prvotožencu in drugotožencu v roku petnajst dni povrniti njune stroške pravdnega postopka v višini 246.252,96 SIT.

Zoper sodbo se tožeča stranka pravočasno pritožuje zaradi napačno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da sodišče prve stopnje napačno zaključuje, da je bila med dobaviteljem A. S., d.o.o. in tožečo stranko sklenjena pogodba, na podlagi katere sta bili prodajna in kreditna pogodba povezani. Dejstvo je, da praktično vsi prodajalci vozil v Sloveniji ponujajo različne kreditne aranžmaje, ki jih bodisi ponujajo sami ali pa preko družb, ki se ukvarjajo z leasing posli in dajanjem kreditov za nakup vozil. Tu pa ne gre za posebne pogodbene odnose med "leasing hišami" ter prodajalci avtomobilov. Brez dvoma imata obe stranki interes prodati svoj produkt, vendar poslovna povezanost nikakor ne dosega oblike, ko bi ena pogodbena stranka lahko v civilnopravnem smislu odgovarjala za obveznosti druge. Tako ni mogoče zaključiti, da bi lahko dajalec kredita jamčil za odgovornosti dobaviteljev vozila. V splošnih pogojih h kreditni pogodbi se res navaja "trgovski dogovor", vendar to ne dokazuje obstoja pogodbe o poslovnem sodelovanju, na katerega nakazuje tekst

16. člena Zakona o potrošniških kreditih. Sodišče je tudi spregledalo dejstvo, da lastnik oziroma dobavitelj vozila Land Cruiser ni bila A. S., d.o.o., temveč tretja oseba, s katero tožeča stranka ni imela nič. Prav to je izpovedala priča E. P., ko je navedla, da navedena avtohiša prejete kupnine ni plačala lastniku vozila, ki ji zaradi tega vozila ni hotel izročiti. Resnični prodajalec vozila je bila torej tretja oseba, A. S., d.o.o. pa je odigrala le vlogo posrednika.

Šlo je namreč za rabljeno vozilo. Tožena stranka tudi ni predložila nikakršne pogodbe o prodaji oziroma nakupu vozila, ki naj bi jo sklenila s prodajalcem vozila. Tožena stranka ugovarja neizpolnitev dobave, pri tem pa sodišču ne ponudi nobenega dokaza o tem, kaj se je sploh s prodajalcem vozila dogovorila. Sodbe tudi s tega stališča ni mogoče preveriti. Prodajalec predmetnega vozila bi lahko bil samo lastnik vozila. Poleg tega se ne sme spregledati tudi dejstvo, da se je toženec J. N. za nakup vozila samostojno odločil še preden je sploh zaprosil za kredit pri tožeči stranki.

Toženca sta na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

O obstoju prodajne pogodbe med prvotožencem kot kupcem avtomobila in A. S., d.o.o., kot prodajalcem, tožeča stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni izrazila nobenih pomislekov, kakor tudi ne o tem, da je ta avtohiša nastopala kot prodajalec in ne kot posrednik.

Nasprotno, sama je v tožbi in nadalje A. S. označevala kot prodajalca vozila. Sodišče prve stopnje se tako upravičeno ni spuščalo v dokazovanje nespornih dejstev (214. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Te pritožbene navedbe poleg tega predstavljajo tudi nedovoljeno pritožbeno novoto (1. odst. 337. člena ZPP). Kako naj bi dejstvo, da se je prvi toženec za nakup vozila odločil še predno je zaprosil za kredit pri tožeči stranki, vplivalo na pravilnost odločitve, pritožba ne pojasni, kakšne povezave pritožbeno sodišče ne vidi.

Skladno z določbo 1. odst. 16. člena Zakona o potrošniških kreditih (Ur. list RS, št. 70/2000-ZPotK) lahko potrošnik v primeru, če sklene kreditno pogodbo z namenom financiranja nabave stvari, proti dajalcu kredita ugovarja zavrnitev plačila in uveljavlja druge ugovore, ki izvirajo iz pogodbe o prodaji stvari, če blago ni dobavljeno, v primeru, ko sta ta pogodba in kreditna pogodba med seboj povezani.

Pritožbene navedbe skušajo izpodbiti zaključek sodišča prve stopnje, da je bila v konkretnem primeru podana zveza med prodajno pogodbo in kreditno pogodbo, upoštevaje zakonsko domnevo iz 2. odst. 16. člena ZPotK. Takšen zaključek pritožbeno sodišče sprejema in se v celoti sklicuje na razloge sodišča prve stopnje, ki jih sprejema kot svoje.

Ne samo, da o obstoju takšnega dogovora govori že 1. člen Splošnih pogojev (priloga A5), temveč je njegov obstoj jasno potrdila tudi priča E. P., zaposlena pri tožeči stranki (glej obrazložitev sodbe stran 10 in 11). Pravilno se je sodišče prve stopnje sklicevalo tudi na 4. in 5. točko sporne kreditne pogodbe, priloga A5 (primerjaj določbe 2. odst. 16. člena ZPotK). Pavšalne pritožbene navedbe o kreditnih aranžmajih med "leasing hišami" ter prodajalci avtomobilov, te jasne dokazne ocene sodišča prve stopnje, ne morejo izpodbiti. Ker je v konkretnem primeru izpolnjen tudi pogoj iz 3. odst. 16. člena ZPotK (prvotoženec je zahteval izpolnitev obveznosti s strani A. S.), je ob uporabi tudi določbe 2. odst. 143. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR, sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožena stranka utemeljeno zavrača plačilo kredita, ki ga je tožeča stranka nakazala neposredno prodajalcu, saj prodajalec svojega dela obveznosti po prodajni pogodbi ni izpolnil (avtomobila ni dobavil). Pravilni so tudi nadaljnji zaključki sodišča prve stopnje, da načeloma v dvostranskih pogodbah nobena stranka ni dolžna izpolniti svoje obveznosti, če druga stranka ne izpolni oziroma ni pripravljena sočasno izpolniti svoje obveznosti (1. odst. 122. člena ZOR), in da je glede na to, da je postala izpolnitev obveznosti prodajalca (kot pravna oseba ne obstoji več) dejansko nemogoča, s tem (ne glede na to, ali je prodajalec za nemožnost izpolnitve odgovoren ali ne), ugasnila tudi obveznost tožene stranke (1. odst. 137. člena in 1. odst. 139. člena ZOR). Pravilno je zato tožbeni zahtevek zavrnilo. Pravilni in zakoniti so tudi razlogi sodišča prve stopnje za zavrnitev obeh vmesnih ugotovitvenih zahtevkov v zvezi z razdrtjem oziroma odpovedjo kreditne pogodbe, ki jih tožeča stranka s pritožbo tudi ne izpodbija.

Pritožba tožeče stranke je glede na povedano neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 154. člena ZPP). Ker odgovor tožene stranke na pritožbo k odločitvi pritožbenega sodišča ni bistveno pripomogel, tudi tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 155. člena ZPP).