Jedro

Ker sta sodišči ugotovili, da tožnik med vožnjo v avtomobilu ni bil pripet z varnostnim pasom in se je poškodoval predvsem zato, ker je pri nezgodi padel iz vozila, bi morali razmejiti posledice. Toda ker v konkretnem primeru, kljub izvedenim dokazom, ni mogoče točno ugotoviti, kakšne so posledice tožnikove opustitve, sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili drugi odstavek 192. člena ZOR in 216. člen ZPP, ko sta jih ocenili na podlagi vseh ugotovljenih okoliščin po svojem preudarku. Ocenjeni delež tožnikovega soprispevka 20 odstotkov je primeren glede na to, da sta sodišči ugotovili veliko verjetnost, da se je tožnik tako hudo poškodoval, ker je pri nezgodi padel iz avtomobila. Določeni delež tožnikovega prispevka je usklajen tudi s podobnimi primeri v sodni praksi, ki upošteva takšne opustitve kot 20 odstotni soprispevek, v bolj evidentnih primerih pa ga vrednoti celo s 30 odstotki.

V konkretnem primeru je tožnik utrpel več hudih poškodb, ki spadajo v tretjo skupino po Fisherjevi razvrstitvi poškodb v šest skupin, zato je treba njegovo odškodnino primerjati s hujšimi primeri v tej skupini.

Izrek

1. Reviziji se delno ugodi in se odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti zviša na 2.500.000 SIT, tako da se sodbi sodišč prve in druge stopnje delno spremenita in mora tožena stranka po prvem odstavku izreka v sodbi sodišča prve stopnje plačati tožeči stranki skupaj 4.000.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.10.1999 do plačila, vse v petnajstih dneh, da ne bo izvršbe.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

2. V preostalem delu se revizija tožeče stranke zavrne.

3. Odločitev o stroških pritožbe v odločbi sodišča druge stopnje se spremeni, tako da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki 7.038 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.10.2001 do plačila, vse v petnajstih dneh, da ne bo izvršbe.

Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki 6.120 SIT stroškov za revizijo, v petnajstih dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku 3.600.000 tolarjev odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.10.1999 do plačila, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Tako je razsodilo zato, ker je ugotovilo, da je tožnik kot sopotnik v avtomobilu zavarovanca tožene stranke v prometni nesreči dne 26.5.1996 utrpel lažji pretres možganov, raztrganino vranice, zlom prečnih izrastkov drugega do petega ledvenega vretenca na desni strani, rano v predelu desne obrvi in odrgnino na mezincu desne roke. Ker je bil zavarovanec tožene stranke v kazenskem postopku spoznan za krivega, da je iz malomarnosti povzročil nesrečo, in je bil kaznovan, je za njegovo ravnanje, povzročeno z nevarno stvarjo, odgovorna zavarovalnica, pri kateri je imel zavarovano avtomobilsko odgovornost. Sodišče je ugotovilo vrste, oblike in obseg tožnikove škode in mu prisodilo za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 1.500.000 tolarjev, za strah 300.000 tolarjev, za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 2.000.000 tolarjev, za duševne bolečine zaradi skaženosti 200.000 tolarjev in za izgubljeni dohodek 500.000 tolarjev skupaj torej 4.500.000 tolarjev. Toda ker tožnik v vozilu ni bil privezan z varnostnim pasom in je prispeval k nastanku škode do 20 odstotkov, je sodišče za tolikšen delež zmanjšalo odškodnino in toženi stranki naložilo plačilo 3.600.000 tolarjev s pripadki. Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni strani, toda sodišče druge stopnje je njuni pritožbi zavrnilo in v izpodbijanih delih potrdilo prvo sodbo.

Proti sodbi pritožbenega sodišča, s katero je bil pravnomočno zavrnjen tožbeni zahtevek v znesku 11.300.000 tolarjev, je tožnik pravočasno vložil revizijo. Uveljavlja kršitev materialnega prava in trdi, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku prisodilo 20 odstotni soprispevek k nezgodi. Sklicuje se na mnenje izvedenca dr. S., ki ni izključil možnosti, da bi tožnik trpel enake posledice, čeprav bi bil privezan z varnostnim pasom, iz česar sledi, da vzročna zveza med neuporabo varnostnega pasu in poškodbami ni dokazana. Tudi v zvezi z višino denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki sta jo prisodili sodišči, meni, da materialno pravo ni bilo pravilno uporabljeno in da bi morali sodišči prisoditi toliko, kot je zahteval. Glede telesnih bolečin in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem navaja poškodbe in trdi, da je bila zahtevana odškodnina 3.000.000 tolarjev primerna in usklajena s sodno prakso, glede strahu pa poudarja, da se je tožnik bal za življenje in da je bila napoved za izid zdravljenja neugodna. Pri odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti poudarja katastrofalne posledice in tožnikovo duševno trpljenje, ker je brez vranice in ima hudo poškodovano ledveno hrbtenico. Poudarja tožnikovo mladost in navaja vrtoglavice, težave s koncentracijo in spominom, hude bolečine ob spremembah vremena, omejen predklon, zaklon, držo v prisilnih legah, hude težave pri dvigovanju predmetov, vse to v starosti 29 let. Tudi prisojena odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti je po njegovem prenizka, saj gre za mlado osebo, ki jo kazi velika brazgotina.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je delno utemeljena.

Uvodoma je treba pojasniti, da je v času, ko je Vrhovno sodišče odločalo o reviziji, na procesnem področju veljal Zakon o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in 96/02), zato je sodišče uporabilo ta določila. Na materialnem področju je uveljavljen Obligacijski zakonik (OZ, Uradni list RS, št. 893/01), toda za presojo tega spora, v katerem je obligacijsko razmerje med pravdnima strankama nastalo pred uveljavitvijo OZ, je sodišče po 1060. členu OZ uporabilo določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78-57/89).

Ugotovilo je, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno ugotovili obstoj vseh štirih predpostavk, ki so potrebne za nastanek odškodninske obveznosti, in sicer: nedopustno ravnanje ali škodljivo dejstvo, nedopustno škodo, vzročno zvezo in odgovornost. V zvezi z odgovornostjo sta po 192. členu ZOR, ki se v zvezi z 205. členom ZOR uporablja tudi za nepremoženjsko škodo, na podlagi več izvedenih dokazov ocenili, da je tožnik deloma tudi sam kriv, da je nastala škoda večja, kot bi bila sicer, zato sta mu prisodili sorazmerno zmanjšano odškodnino. Revizijska trditev, češ da izvedenec, dr. S. ni izključil možnosti, da bi tožnik trpel enake posledice, četudi bi bil privezan z varnostnim pasom, spada na področje ugotavljanja dejanskega stanja, ki po tretjem odstavku 370. člena ZPP ne more biti predmet revizijske presoje. Prvo mnenje izvedenca in njegovo dopolnitev sta skupaj z drugimi dokazi ocenili in pojasnili sodišči prve in druge stopnje in revizijsko sodišče je na to vezano. Ker sta ugotovili, da tožnik med vožnjo v avtomobilu ni bil pripet z varnostnim pasom in se je poškodoval predvsem zato, ker je pri nezgodi padel iz vozila, bi morali razmejiti posledice. Toda ker v konkretnem primeru, kljub izvedenim dokazom, ni mogoče točno ugotoviti, kakšne so posledice tožnikove opustitve, sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili drugi odstavek 192. člena ZOR in 216. člen ZPP, ko sta jih ocenili na podlagi vseh ugotovljenih okoliščin po svojem preudarku. Ocenjeni delež tožnikovega soprispevka 20 odstotkov je primeren glede na to, da sta sodišči ugotovili veliko verjetnost, da se je tožnik tako hudo poškodoval, ker je pri nezgodi padel iz avtomobila. Določeni delež tožnikovega prispevka je usklajen tudi s podobnimi primeri v sodni praksi, ki upošteva takšne opustitve kot 20 odstotni soprispevek, v bolj evidentnih primerih pa ga vrednoti celo s 30 odstotki.

Predmet revizijskega preizkusa materialnopravne pravilnosti izpodbijane odločitve je tudi določitev višine denarne odškodnine za tožnikovo nepremoženjsko škodo zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, strahu, duševnih bolečin zaradi skaženosti in zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki jo je utrpel oziroma jo trpi kot posledico poškodbe, povzročene v prometni nesreči. Revizijsko sodišče mora pri konkretni odmeri za nepremoženjsko škodo upoštevati merila, določena v 200. in 203. členu ZOR: stopnja telesnih in duševnih bolečin in njihovo trajanje (prvi odstavek 200. člena ZOR); pomen prizadete dobrine; namen odškodnine ter negativno merilo, po katerem odškodnina ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (zadnje tri alinee so zajete v drugem odstavku 200. člena ZOR).

V zvezi z uporabo materialnega prava sta sodišči prve in druge stopnje načeloma pravilno uporabili pravni standard pravične odškodnine. V dokaznem postopku sta natančno ugotovili obseg posameznih oblik nepremoženjske škode, nato pa sta skušali individualizirati obseg tožnikovega trpljenja. Individualizacija je pomembna zato, ker ljudje ne čutimo enako in se različno odzivamo na bolečino in na tujo okolje, zlasti velike razlike med ljudmi se kažejo pri duševnih posledicah zaradi poškodbe. Te se lahko odraž-ajo kot strah ali kot duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti, ki so močno odvisne od posameznega oškodovanca in od njegovega načina življenja. Uporaba pravnega standarda pravične odškodnine poteka v dveh fazah. Sodišče najprej opravi širšo individualizacijo, govor je o objektivni pogojenosti višine odškodnine, to je o določitvi razpona, ki ga je treba upoštevati za primere te vrste. Pri tem se kaže kako določena družba v določenem času vrednosti posamezne dobrine, pomembno vlogo pa imajo tudi objektivne materialne možnosti družbe in njenih posameznikov. Za širšo individualizacijo so pomembni podobni problemi v sodni praksi, pri čemer je treba primerjati povsem podobne primere in upoštevati, kdo je vložil pravno sredstvo. Zato Vrhovno sodišče sproti spremlja svojo sodno prakso v elektronski bazi podatkov, ki so jo v knjižno obliki delno zbrali mag. Dunja Jadek Pensa, Božena Novak, Mojca Smrekar Tomelj in Zvone Strajnar z naslovom: Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, in sicer za čas od leta 1991 do dneva izdaje knjige v letu 2001. Ožja individualizacija pomeni prilagoditev konkretnemu dejanskemu stanju, to je konkretnemu primeru in konkretnemu oškodovancu. To pomeni dokončno določitev odškodnine za dani primer na podlagi vseh ugotovljenih okoliščin.

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je tožnik utrpel lažji pretres možganov, raztrganino vranice, zlom prečnih izrastkov 2. do 5. ledvenega vretenca na desni strani, rano v predelu desne obrvi in odrgnino na mezincu desne roke. Revizijsko sodišče opozarja, da je pri primerjavi treba upoštevati le tiste primere, ki so enaki, kjer gre za enak način zdravljenja ter za približno enake posledice. V konkretnem primeru je tožnik utrpel več hudih poškodb, ki spadajo v tretjo skupino po Fisherjevi razvrstitvi poškodb v šest skupin, zato je treba njegovo odškodnino primerjati s hujšimi primeru v tej skupini. Odmerjena in prisojena odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem je v skladu z navedenimi merili in tako materialno pravo ni bilo uporabljeno v tožnikovo škodo. Ker sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da je tožnik zaradi poškodb trpel hude telesne bolečine 10 dni, srednje hude bolečine 3 tedne, stalne lahke bolečine 6 tednov, občasne lahke do srednje bolečine 3 mesece, da je poškodba vranice terjala operacijo, da je bil hospitaliziran 11 dni, da je bil 16-krat izpostavljen pri rentgenskih preiskavah in da je zdravljenje trajalo 5 mesecev, je revizijsko sodišče prepričano, da je za njegove telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem pravična odškodnina 1.500.000 tolarjev. Pri tem ni spregledalo, da je tožnik mlad in da ga bodo pri večjih obremenitvah ledvene hrbtenice spremljale vse življenje občasne lažje bolečine. Sodišči druge in prve stopnje sta ob upoštevanju metode za odmero odškodnine za primarni in sekundarni strah, priznali primerno odškodnino v znesku 300.000 tolarjev. Izpodbijana odločitev je glede na stopnjo strahu in njegovo trajanje pravilno upoštevala, da se je tožnik pri nesreči ustrašil in je bil nato zaskrbljen za izid zdravljenja, ker se je zavedal resnosti poškodbe ledvene hrbtenice. Tudi odškodnina za njegove duševne bolečine zaradi skaženosti je glede na lego brazgotine, obliko, starost in spol tožnika pravična.

Pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti sta sodišči prve in druge stopnje izhajali iz ugotovitev izvedenca in izpovedi tožnika. Izvedenec medicinske stroke je ugotovil, da je tožnikovo zdravje po poškodbi kljub zdravljenju ostalo trajno okvarjeno. Tožnik je ostal brez vranice, kar lahko kadarkoli privede do imunskih motenj, zato je tožnikova življenjska aktivnost vsaj delno omejena. Tožnika pri prisilni drži in večjih obremenitvah ledvene hrbtenice spremljajo tudi druge težave, zato težje dela in je prikrajšan pri izrabi prostega časa. Čeprav po poškodbi še opravlja isto delo kot pred nesrečo, pa se mora sedaj bolj truditi, da doseže ustrezen delovni rezultat. Izvedenec ocenjuje, da bo tožnik kot mlad moški duševno trpel zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti še vrsto let, saj izboljšanje zdravstvenega stanja ni pričakovati. Vse to sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili. Revizijskih izvajanj, da ima vrtoglavice, omejen predklon in zaklon, vrhovno sodišče ni upoštevalo, ker so nedopustna novota, saj sme tožnik po določilu 372. člena ZPP navajati v reviziji nova dejstva in predlagati nove dokaze samo tedaj, če se nanašajo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi katerih se lahko vloži revizija. Ne glede na navedeno revizijsko sodišče, upoštevaje vse naštete okoliščine in tožnikovo prizadetost, torej stopnjo in trajanje duševnih bolečin in nadalje tožnikovo starost v času nezgode, primerljivost škode z drugimi podobnimi primeri in odškodninami zanje ter pomen prizadete dobrine in namen odškodnine ter negativno merilo, po katerem odškodnina ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo, ocenjuje, da je pravična odškodnina 2.500.000 tolarjev. Za 500.000 tolarjev zvišana odškodnina je primerna težavam, s katerimi se mora tožnik soočiti, in njegovi prikrajšanosti v vsakdanjem življenju, sočasno pa primerljiva z odškodninami za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, prisojenimi v podobnim primerih. Zvišana odškodnina ne izstopa v primerjavi s podobnimi primeri in ni v nasprotju z namenom odškodnine, ki pomeni denarno tolažbo za pretrpljeno škodo, ki je sicer ni mogoče odpraviti.

V odločitev o pravdnih stroških je revizijsko sodišče poseglo samo toliko, kolikor je zaradi spremembe sodb in zvišane odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti spremenjen uspeh v pravdi (drugi odstavek 165. člen ZPP). Izreka o pravdnih stroških sodišča prve stopnje, ki temelji na določilu drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 155. členom ZPP, revizijsko sodišče ni spremenilo, ker je sodišče prve stopnje v skladu z Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah s taksno tarifo priznalo ter odmerilo vse tožnikove in toženčeve potrebne pravdne stroške. Po medsebojnem pobotanju je odločilo, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti 108.017 tolarjev njegovih pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.10.1999 do plačila. Izrek o pravdnih stroških sodišča prve stopnje tako ostaja nespremenjen, saj zvišanje odškodnine za 400.000 tolarjev na odmero stroškov postopka ne vpliva. V pritožbenem postopku pa je izkazan delen uspeh tožeče stranke, zato naj ji tožena stranka povrne 3 odstotke od pritožbenih stroškov v znesku 234.600 tolarjev, to je 7.038 tolarjev. Prav tako mora tožena stranka povrniti tožeči stranki, glede na 3-odstotni uspeh z revizijo, ustrezen delež od 204.000 SIT, to je 6.120 tolarjev.