Jedro

Tožnik, ki potrebuje stalno pomoč in postrežbo drugega za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb, ima pravico do dodatka za pomoč in postrežbo od pričetka uživanja invalidske pokojnine dalje, zato je tožbeni zahtevek, da mu gre vse od nastanka I. kategorije invalidnosti, neutemeljen.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se v sodbi sodišča prve stopnje v III. točki izreka datum „16. 12. 2010“ nadomesti z datumom „4. 6. 2011“.

V preostalem se pritožba zavrne (glede stroškov postopka) in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi toženca z dne 27. 9. 2011 in 16. 5. 2011 (I. točka izreka); ugotovilo, da tožnik večino osnovnih življenjski potreb ne more opravljati samostojno od 5. 3. 2010 dalje (II. točka izreka); priznalo tožniku pravico do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb v višini 144,39 EUR na mesec od 16. 12. 2010 dalje, z vsemi uskladitvami od tedaj dalje (III. točka izreka); razsodilo, da je zapadle zneske dodatka za pomoč in postrežbo, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva, ko bi posamezni znesek moral biti izplačan, pa do plačila, toženec dolžan izplačati tožniku v osmih dneh po pravnomočnosti te sodbe, naprej dospevajoče zneske pa v mesečnih zneskih za nazaj, z vsemi uskladitvami (IV. točka izreka) in sklenilo, da je toženec dolžan povrniti tožniku stroške postopka v višini 443,00 EUR v 15-ih dneh (V. točka izreka).

Zoper odločitev v III. in V. točki izreka se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in III. točko izreka izpodbijane sodbe spremeni tako, da tožniku prizna pravico do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb v višini 144,39 EUR na mesec od 4. 6. 2011 dalje in od 1. 7. 2011 dalje v znesku 145,08 EUR na mesec. Meni, da je sodišče tožnika napačno štelo za uživalca invalidske pokojnine od 16. 12. 2010 dalje, ko je bil razvrščen v I. kategorijo invalidnosti in mu s tem datumom priznalo pravico do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb po določbi drugega odstavka 139. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). Po določbi 137. člena ZPIZ-1 imajo pravico do dodatka za pomoč in postrežbo uživalci starostne, invalidske, vdovske ali družinske pokojnine s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki jim je za osnovne življenjske potrebe neogibna stalna pomoč in postrežba drugega. Tožnik je postal uživalec invalidske pokojnine na podlagi odločbe Območne enote ... z dne 28. 7. 2011 z dnem prenehanja zavarovanja, torej z dnem 4. 6. 2011 in ne na dan nastanka I. kategorije invalidnosti. Tožnik ima v obdobju od 16. 12. 2010 do 3. 6. 2011 status aktivnega zavarovanca, saj je bil prijavljen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, pri tožniku pa ne gre za upravičenca – aktivnega zavarovanca iz prvega odstavka 138. člena ZPIZ-1. V posledici navedenega toženka meni, da glede na načelo uspeha, tožniku ni dolžna povrniti celotnih stroškov postopka.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vendar je glede datuma od kdaj dalje tožniku gre pravica do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb napačno uporabilo materialno pravo in je v posledici tega bilo potrebno toženi stranki delno ugoditi v njeni pritožbi.

Med strankama v postopku ni spora, da tožnik neogibno potrebuje stalno pomoč in postrežbo drugega za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb pri obuvanju, oblačenju, gibanju izven stanovanja, umivanju, odvajanju urina, hranjenju, jemanju tablet zaradi posledic možganskega infarkta teh zadev ne more samostojno opravljati od 5. 3. 2010 dalje. Tožnik je bil z odločbo tožene stranke z dne 13. 5. 2011 razvrščen v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in se mu je priznala pravica do invalidske pokojnine od 16. 12. 2010 dalje. Tožniku se je začasno odmerila tudi akontacija invalidske pokojnine v znesku ... EUR, ki pa se mu izplačuje od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja. Iz navedb ter podatkov tožene stranke, kakor pojasnila tožnika na glavni obravnavi, je tožnik postal uživalec pokojnine z dnem 4. 6. 2011. V skladu s 137. členom ZPIZ-1 imajo pravico do dodatka in postrežbo uživalci starostne, invalidske, vdovske ali družinske pokojnine s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki jim je za osnovne življenjske potrebe neogibna stalna pomoč in postrežba drugih. Tožnik je postal uživalec invalidske pokojnine z dnem 4. 6. 2011, zato mu šele od takrat in ne od takrat, ko je pri njemu nastala invalidnost I. kategorije (16. 12. 2010) gre navedena pravica. Pri tožniku tudi ne gre za upravičenca po prvem odstavku 138. člena. Po citirani določbi imajo pravico do dodatka za pomoč in postrežbo tudi zavarovanci, ki so sklenili delovno razmerje ali začeli opravljati samostojno poklicno dejavnosti kot slepi ali slabovidni, opredeljeni v drugi skupini definicije slepote (v nadaljevanju: slabovidni), zavarovanci, ki postanejo med delovnim razmerjem ali opravljanjem samostojne poklicne dejavnosti slepe ali slabovidni, ter nepokretni zavarovanci, ki so zaposleni primerno svojim delovnim zmožnostim, vendar najmanj s polovico polnega delovnega časa, če nimajo pravico do dodatka za pomoč in postrežbo po kakšni drugi podlagi. Pri tožniku ne gre za slepo ali slabovidno osebo, niti za nepokretnega zavarovanca, ki je zaposlen ustrezno njegovi delovni zmožnosti najmanj s polovico polnega delovnega časa.

Glede stroškov postopka je pritožbeno sodišče pritožbo, da bi bil tožnik upravičen glede na uspeh v pravdi le do sorazmernega dela stroškov, zavrnilo. Pritožbeno sodišče meni, da tožnik ni uspel samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, zaradi tega pa niso nastali posebni stroški. Vprašanje v predmetni zadevi je bilo, ali tožniku pripada dodatek za pomoč in postrežbo. Zaradi navedenega je sodišče tudi s pomočjo izvedenca za psihiatrijo ugotavljajo v kakšnem obsegu mu ta pomoč gre in od kdaj dalje je tožnik zaradi posledic možganskega infarkta neogibno potreboval stalno pomoč in postrežbo. Ugotavljanje statusa tožnika (upravičencu ali upravičencu aktivnemu zavarovancu) ni zahtevalo posebnih stroškov in je tako v tem primeru moč uporabiti tretji odstavek 154. člena ZPP.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s peto alineo prvega odstavka 358. člena ZPP ugodilo pritožbi tožene stranke glede tega, od kdaj dalje ima tožnik pravico do dodatka za pomoč in postrežbo, v preostalem (glede stroškov postopka) pa na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo.