Jedro

Delitev stroškov ne more temeljiti na pogodbi o medsebojnih razmerjih, ker ta ni bila veljavno sklenjena. Zato je pravilno stališče sodbe, da v takem primeru ključ delitve temelji na SZ-1 oziroma na Pravilniku, sprejetem na njegovi podlagi.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo 1) ohranilo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 26303/2012 z dne 23. 2. 2012 v 1. točki izreka za znesek v višini 418,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov do plačila, in v 3. točki izreka za znesek 42,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 3. 2012 do plačila, 2) v ostalem, tj. v 1. točki za znesek 34,01 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in v preostalem delu 3. točke sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo ter 3) tožencu naložilo povrnitev tožničinih stroškov postopka.

2. Z izpodbijanim sklepom je zavrnilo tožničin predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj se tožencu prepove odtujiti in obremeniti nepremičnino ID ... ali stvarne pravice, ki so v njeno korist knjižene na nepremičnini, z zaznambo prepovedi v zemljiški knjigi.

3. Tožnik v pritožbi zoper sklep uveljavlja vse razloge, navedene v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in predlogu ugodi. Toženec se je od nastanka terjatve aktivno upiral utemeljenim tožnikovim zahtevkom. Uporaba pravnih sredstev sicer ne pomeni, da dolžnik meri na onemogočanje upnikovega poplačila, vendar pa njihova uporaba do te mere, da kaže na zlorabo procesnih pravic, pomeni jasen indic za dolžnikov naklep otežiti plačilo terjatve. Sklep se ne opredeli do tega, zakaj ni pomembno toženčevo izogibanje vpisu v zemljiško knjigo, razvidno iz zapisnika o zaslišanju z dne 8. 3. 2013, izogibanje izvajanju izvršbe in ravnanje v zemljiškoknjižnem postopku. Zaradi navedenega se sklepa ne da preizkusiti, kar predstavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev pravice do izjave iz 22. člena Ustave. Ker je toženec aktivno in kontinuirano do vložitve predloga za izdajo začasne odredbe ravnal v smeri onemogočanja ali oteževanja tožnikove terjatve, ni podlage za zaključek, da s takim ravnanjem ne bo nadaljeval po vknjižbi lastninske pravice. Po vknjižbi je prišlo do 14 vpisov zaznamb, kar pomeni, da skriva svoje premoženje in tožniku preprečuje racionalno ravnanje v sodnih postopkih. Tožnik ima kot upravnik omejen dostop do podatkov o toženčevem premoženju.

4. Toženec v pritožbi zoper sodbo uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne. Zmotno je stališče sodbe, da Pravilnik o upravljanju večstanovanjskih stavb kot podzakonski akt derogira Stanovanjski zakon (v nadaljevanju SZ-1), po katerem morajo etažni lastniki skleniti sporazum o medsebojnih razmerjih pri upravljanju večstanovanjske hiše. S tem je nedopustno posegla v pravico in dolžnost soupravljanja lastnikov večstanovanjske stavbe in v njihovo pravico do zasebne lastnine. Pravilnik ni prenesel zasebne lastnine lastnikov stanovanj v last laičnega ničnega upravnika, ampak le upravljanje stavbe v skladu z odločitvami lastnikov. Ker sodišče ni začelo postopka za oceno zakonitosti pravilnika v skladu s 156. členom Ustave, je podana bistvena kršitev določb postopka. Sodišče strankam ni predstavilo vabljenih, iz navedbe prisotnosti pa izhaja, da se je pristransko sodišče vnaprej odločilo, da ne bo izvajalo predlaganih dokazov in je s tem tožencu kršilo pravico do obrambe. Iz izreka sodbe je razvidno, da je pristransko obravnavalo nesklepčen tožbeni zahtevek in je kot pooblaščenec tožnika odpravilo nesklepčnost v nasprotju s 105. členom v zvezi s 180. členom ZPP ter ni upoštevalo toženčevega ugovora glede aktivne legitimacije ničnega upravnika. Sodišče je ignoriralo seznam lastnikov iz zadeve VL 219880/2012, ki tožencu ob sestavi pripravljalne vloge ni bil znan. Ne zadostuje prekludirana izjava tožnika, da pogodba o upravljanju iz leta 1993 velja tudi nadaljnje lastnike. Odločilen je seznam lastnikov ob vložitvi predloga za izvršbo. Sodba je nerazumljiva in neobrazložena. Zneski zmanjšanja glavnice za posamezen mesec so nesubstancirani po vrsti stroška in jih ni mogoče preveriti, toženec pa se zaradi nepredložitve podatkov o porabi ni mogel braniti. Zmotno je stališče sodbe, da toženec ni ugovarjal računom za sporno obdobje po temelju in po višini. To je storil že v ugovoru z dne 21. 3. 2012. Priznanje stroškov hladne in tople vode ter ogrevanja po števcu pomeni kršitev materialnega prava, ker tožnik ni substanciral porabe z izpiski za vsak mesec. Prereka tudi priznane nepotrebne administrativne stroške in davek na dodano vrednost. Pravica do izjave je bila grobo kršena tudi zato, ker ni bil upoštevan ugovor po 286.b členu ZPP. Absolutno zmotno je stališče sodišča, da mu pozitivni predpisi in sodna praksa dovoljujejo neupoštevanje slednjih, kot je navedeno v sodbi.

5. Pravdni stranki v odgovorih na pritožbo nasprotne stranke predlagata njuno zavrnitev.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi zoper sodbo

7. Ker gre za spor majhne vrednosti, je sodbo sodišča prve stopnje dovoljeno izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Sodbe torej ni dovoljeno izpodbijati zaradi nepopolne ali zmotne ugotovitve dejanskega stanja niti zaradi bistvenih kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

8. Predmet zahtevka je plačilo storitev upravljanja in čiščenja ter založenih stroškov zavarovanja in obratovanja v zvezi z večstanovanjsko stavbo na naslovu toženčevega stanovanja za obdobje od julija do novembra 2011. 9. Pritožbeni očitki o pristranskosti sodišča niso utemeljeni. Pristojnost za odločanje o tem, ali je zahtevek utemeljen, neutemeljen ali delno utemeljen, je bistveni element sodnega odločanja.

10. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti, niti niso utemeljeni očitki o tako pomanjkljivo obrazložitvi, da bi bilo mogoče govoriti o kršitvi toženčeve pravice do izjave.

11. Pritožba ne vzbuja dvoma v pravilnost zaključka o tožnikovi aktivni legitimaciji. Ugotovljeno je, da so pogodbo o upravljanju podpisali etažni lastniki, ki imajo več kot polovico solastninskih deležev, pravilno pa je tudi stališče sodbe, da pogodba veže tudi pravne naslednike (četrti odstavek 53. člena SZ-1 in drugi odstavek 27. člena SZ).

12. Sodba sprejema toženčevo gledišče, ki ga je zastopal v postopku pred sodiščem prve stopnje, tj. da delitev stroškov ne more temeljiti na pogodbi o medsebojnih razmerjih, ker ta ni bila veljavno sklenjena. Pravilno je stališče sodbe, da v takem primeru ključ delitve stroškov ne more temeljiti na pogodbi, ampak na SZ-1 oziroma na Pravilniku, sprejetem na njegovi podlagi. Stališče temelji na določbi 30. člena SZ-1, ki določa obveznost etažnih lastnikov, da krijejo stroške, ki izvirajo iz večstanovanjske stavbe, in ureja način njihove delitve.(1)

13. O neskladnosti podzakonskih aktov z zakonom sme sodišče presojati samo. Spor pred Ustavnim sodiščem je dolžno sprožiti le, kadar meni, da je zakon v neskladju z Ustavo (156. člen Ustave). Sicer pa pritožnik niti ni obrazložil svoje trditve o nezakonitosti Pravilnika.

14. V ostalem pritožnik uveljavlja bodisi relativne bistvene kršitve določb postopka bodisi zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Ker gre za nedovoljene pritožbene razloge, se pritožbeno sodišče o utemeljenosti teh navedb ne izreka.

O pritožbi zoper sklep

15. V izpodbijanem sklepu je zavzeto stališče, da tožnik ni izkazal nevarnosti, da je zaradi toženčevega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev njegove terjatve onemogočena ali precej otežena (drugi odstavek 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – v nadaljevanju ZIZ).

16. Neutemeljen je očitek, da se sklep ne opredeli do tožnikovih trditev o okoliščinah, relevantnih za presojo o izpolnjenosti predpostavk za izdajo začasne odredbe. Prav te navedbe so v sklepu celovito ovrednotene, razlogi pa navedeni na njegovi peti in šesti strani. Očitki o kršitvah pravice do izjave in o pomanjkljivostih obrazložitve, zaradi katerih naj sklepa ne bi bilo mogoče preizkusiti, so neutemeljeni.

17. Neutemeljen je tudi očitek o zmotni presoji glede obstoja zgoraj navedene predpostavke za izdajo začasne odredbe. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi izpodbijanega sklepa. Tako je pravilen zaključek sklepa, da opustitev vpisa toženčeve nepremičnine v zemljiško knjigo po izvedbi vknjižbe ne more biti več relevantna, tožnik pa ni navedel okoliščin, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da namerava z nepremičnino razpolagati in na ta način otežiti izterjavo tožnikove terjatve. Pravilen je tudi zaključek, da glede na tožnikovo vedenje za nepremičnino ni mogoč sklep, da je toženec svoje premoženje skrival. Pritožba ne daje niti podlage za zaključek o napačnosti ocene okoliščine, da se toženec zoper tožnikovo terjatev brani s pravnimi sredstvi, in dejstva, da je na toženčevi nepremičnini več plomb.

18. Po navedenem in po ugotovitvi, da niso podane po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), je sodišče druge stopnje pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo ter izpodbijana sodbo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

19. Ker pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, odgovorov pa glede na vsebino izpodbijanih odločitev in vsebino pritožb ni šteti za potreben strošek postopka, vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Prvi odstavek 30. člena SZ-1 se glasi: "Etažni lastniki so odgovorni za plačilo vseh stroškov upravljanja ter drugih stroškov, ki izvirajo iz večstanovanjske stavbe, v skladu s svojimi solastniškimi deleži, če pogodba o medsebojnih razmerjih ne določa drugače, razen stroškov, ki izvirajo iz poslov obratovanja večstanovanjske stavbe. Za plačilo stroškov, ki izvirajo iz poslov obratovanja večstanovanjske stavbe, se upoštevajo merila, ki jih predpiše minister s pravilnikom iz 9. člena tega zakona, pri čemer se kot merilo za razdelitev plačila teh stroškov upošteva število posameznih delov, površina posameznega dela in število uporabnikov posameznega dela."