Jedro

Pri presoji zakonitosti redne odpovedi iz krivdnih razlogov zaradi neupravičenih izostankov z dela, je potrebno presojati, ali je sindikalni zaupnik izostal z dela upravičeno ali ne, ali je izostal zaradi sindikalne dejavnosti. Če je sindikalni zaupnik izostal zaradi sindikalne dejavnosti, potem redna odpoved iz krivdnih razlogov ne bi bila zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Delovno sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče za izdajo začasne odredbe, da se zadrži učinkovanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožeči stranki z dne 22.3.2004 do pravnomočne rešitve tega postopka, ki se vodi pod opr.št. Pd 15/2004. Ta začasna odredba stopi v veljavo takoj, pritožba ne zadrži izvršitve.

Zoper ta sklep se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb postopka, torej iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, saj je prepričana, da so podani vsi pogoji za izdajo začasne odredbe.

V pritožbi navaja, da je res, da ni navajala, da bi sindikat nasprotoval dani odpovedi. Tega ni navajala zato, ker v času vložitve tožbe takega nasprotovanja še ni bilo. Sindikat je bil namreč obveščen o odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ne pa o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj dopis tožene stranke o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov ima za prilogo odpoved same pogodbe o zaposlitvi.

Prav tako je napačna ocena sodišča prve stopnje, da verjetnost terjatve tožeče stranke ni izkazana. Namreč zakon določa 30-dnevni rok delodajalcu in to verjetno ne more biti sporno. Verjetno tudi ne more biti sporno, da od zadnjega očitka, to je od 13.2.2004 pa do dane odpovedi, ki nosi datum 22.3.2004, ni minilo več kot 30 dni. Že iz tega razloga je razvidno, da je terjatev tožeče stranke več kot verjetna, ne spuščajoč se v druge dokaze, kot so plačilna lista na februar, iz katere izhaja, da je bil tožeči stranki izplačan celotni mesečni fond ur in da torej ni bilo neupravičenih izostankov. Prav tako je iz spisov Pd 53/2002 in Pd 24/2003 Delovnega sodišča razvidno šikaniranje sindikalnega zaupnika, to je tožeče stranke, saj je bila v obeh primerih izdana na prvi stopnji za njo ugodna sodba. In ta pritisk na sindikalnega zaupnika se je tedaj stopnjeval do odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Gre namreč za pritisk tožene stranke zoper sindikalnega zaupnika z namenom, da se onemogoči delo sindikata. Gre za samovoljnost, strahovanje, ki ga je potrebno preprečiti.

Poleg tega je tudi izkazan nastanek težko popravljive škode za tožečo stranko, saj živi le od plače, ki jo zasluži; s to plačo pa tudi prehranjuje svojo družino. Ostati brez zaposlitve pomeni ostati brez plače in sredstev za življenje, kar samo po sebi predstavlja težko popravljivo škodo, zato te nevarnosti ni treba posebej dokazovati, temveč je podana v posledici sami, to je v samem prenehanju delovnega razmerja in posledični usahnitvi dohodkov.

Podani so torej vsi pogoji za izdajo začasne odredbe, posebej še, ker z izvršitvijo predlagane začasne odredbe toženi stranki ne bi nastala nobena škoda.

Glede na povedano predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi in izpodbijani sklep tako spremeni, da predlogu začasne odredbe ugodi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka v skladu z 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002 in 2/2004) v zvezi s 366. členom ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je pravilno uporabilo materialno pravo.

V skladu s 1. odst. 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur.l. RS št. 19/94, 20/98) lahko sodišče med postopkom tudi po uradni dolžnosti izda začasne odredbe, ki se uporabljajo v izvršilnem postopku, da se prepreči samovoljno ravnanje ali odvrne nenadomestljiva škoda. Na predlog strank lahko izda sodišče začasne odredbe, če so izpolnjeni pogoji iz 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur.l. RS. št. 51/98, 75/2002) v primeru zavarovanja nedenarne terjatve oz. pogoji iz 270. člena ZIZ v primeru, če se predlaga zavarovanje denarne terjatve.

3. odst. 85. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 42/2002) pa določa, da v primeru, če delavec v sodnem postopku uveljavlja nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ali iz krivdnega razloga oz. nezakonitost izredne odpovedi in najkasneje ob vložitvi tožbe predlaga sodišču izdajo začasne odredbe, se zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi (ob izpolnjevanju pogojev iz 1. odst. 85. člena ZDR je bilo učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi zadržano do poteka roka za arbitražno oziroma sodno varstvo) podaljša do odločitve sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe. V tem primeru se zadrži učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi po samem zakonu.

Tožeča stranka je vložila predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi se zadržalo učinkovanje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožeči stranki z dne 22.3.2004 iz krivdnih razlogov do pravnomočne rešitve tega postopka. Tožena stranka ji je namreč 22.3.2004 odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnih razlogov (dokaz A/2) s 30-dnevnim odpovednim rokom. Zato pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, da je pravna podlaga za izdajo začasne odredbe 19. člen ZDSS, kjer je določeno, da sodišče lahko bodisi na predlog stranke ali tudi po uradni dolžnosti izda začasne odredbe, ki se uporabljajo v izvršilnem postopku, da se prepreči samovoljno ravnanje ali odvrne nenadomestljiva škoda. Ob teh predpostavkah lahko sodišče izda začasno odredbo, v skladu z določbami Zakona o izvršbi in zavarovanju, kar pomeni, da mora biti obstoj terjatve verjetno izkazan; če gre za nedenarno terjatev, pa mora predlagatelj kot verjetno izkazati še eno od predpostavk in sicer nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, ali potrebno, da se prepreči uporaba sile, ali nastanek težko nadomestljive škode, ali pa, da dolžnik z izdajo začasne odredbe, ki bi se med postopkov izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, nastale upniku, če doredba ne bi bila izdana (272. člen ZIZ).

Pri tem soglaša pritožbeno sodišče s stališčem sodišča prve stopnje, da v obravnavanem sporu verjetnost vtoževane terjatve ni izkazana. Namreč tožena stranka je tožeči stranki redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi neupravičene odsotnosti z dela v dneh 27.1., 4.2., 5.2.2004 in 13.2.2004 ter ni o tem obvestila nadrejenih delavcev. Iz tožbi priloženih listin ni mogoč zaključek, da je obstoj njene terjatve verjeten. Enako velja tudi za trditev predlagatelja glede samovolje tožene stranke in nevarnosti nastanka nenadomestljive škode. Tožena stranka je izpeljala z zakonom predvideni postopek pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Na zahtevo tožeče stranke je obvestila o nameravani odpovedi tudi njen sindikat, čeprav očitno istega dne, kot je bila izdana odpoved. Tožeča stranka pa ne navaja, da je sindikat odpovedi v predvidenem roku tudi nasprotoval. Poleg tega pa še pavšalno navaja, da bi ji zaradi prenehanja delovnega razmerja nastala težko popravljiva škoda, ne navaja pa ničesar v utemeljitev te navedbe. Navaja samovoljo tožene stranke, saj le-ta izvaja pritisk na sindikalne zaupnike. Ob tem pa pripominja pritožbeno sodišče, da gre za samovoljo le tedaj, če si nekdo vzame pravico, za katero misli, da mu gre, oz. če gre za očitno protipravno ali nezakonito ravnanje oz. grobo kršitev predpisov, ne pa vsaka nezakonita odločitev, ki je npr. posledica zmotne uporabe materialnega prava ali nepravilne razlage pravnih predpisov.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov obrazložena. Tožnik je bil povabljen na zagovor dne 15.3.2004 (dokaz A/10), odpoved pogodbe o zaposlitvi pa je bila izdana 22.3.2004 in rok za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov pa začne teči šele od zagovora tožeče stranke dalje, kar pomeni, da je bila odpoved podana v zakonitem 30-dnevnem roku; nadalje ji je bila poslana obdolžitev v postopku pred redno odpovedjo o zaposlitvi iz krivdnih razlogov z dne 10.3.2004 v skladu z 2. odst. 83. člena ZDR in ob upoštevanju 1. in 2. odst. 177. člena Zakona o delovnih razmerjih; pri tem tudi, da je bila tožeča stranka že 26.9.2003 opozorjena na izpolnjevanje obveznosti in možnosti odpovedi pogodbe, nadalje je tožena stranka tudi obvestila sindikat o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov, vendar z istim dnem, kot odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov, in sta sindikata nasprotovala odpovedi dne 31.3.2004. Iz tega torej sledi, da je tožena stranka podala redno odpoved iz krivdnih razlogov v skladu z zakonom o delovnih razmerjih. Zato obstoj terjatve ni verjetno izkazan, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, in s tem soglaša tudi pritožbeno sodišče. Res je, da iz določbe 113. člena ZDR, 2. alinee, izhaja, da delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi imenovanemu ali voljenemu sindikalnemu zaupniku brez soglasja organa, katerega član je, ali sindikata, če ravna v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo in pogodbo o zaposlitvi, razen če v primeru poslovnega razloga odkloni ponujeno ustrezno zaposlitev ali če gre za odpoved v postopku prenehanja delodajalca. Varstvo pred odpovedjo za osebe iz 2. alinee 1. odst. tega člena traja ves čas opravljanja njihove funkcije in še po njegovem prenehanju (2. odst. 113. člena ZDR). Vendar je treba upoštevati pri tem tudi določbe 207.-210. člena ZDR, ki poudarjajo, da sindikalnemu zaupniku zaradi sindikalne dejavnosti tudi ni mogoče znižati plače ali proti njemu začeti disciplinskega ali odškodninskega postopka, ali ga kako drugače postavljati v manj ugoden ali podrejen položaj. Sindikalni zaupnik pa mora izvajati sindikalno dejavnost v času in na način, ki ne zmanjšuje učinkovitosti poslovanja delodajalca. V konkretnem primeru pa gre za domnevno neupravičene izostanke z dela, kar bo treba ugotavljati v dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje o glavni stvari in pri tem razsoditi, ali je v tistem spornem obdobju, ko se mu očita neupravičen izostanek z dela, izostal upravičeno ali ne, ali pa je izostal zaradi sindikalne dejavnosti. Če bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da je izostal z dela zaradi sindikalne dejavnosti, potem redna odpoved iz krivdnih razlogov ne bi bila zakonita. V nasprotnem primeru pa bi bila odpoved zakonita in veljavna.

Glede na take pravilne dejanske in pravne razloge sodišča prve stopnje zaključuje pritožbeno sodišče, da niso pritožbene navedbe tožeče stranke utemeljene. Namreč odločilnega pomena za zakonito izdajo te sodne odločbe je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni izkazala verjetnosti obstoja terjatve, pri tem pa tudi ni izkazala samovoljo ali nenadomestljivo škodo, ki bi ji jo tožena stranka povzročila z nezakonitim ravnanjem; poleg tega pa tudi sodišče prve stopnje ni storilo bistveno kršitev določb postopka, kot to zmotno meni pritožba.

Ker torej niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožba pa ni utemeljena, zato ugotavlja pritožbeno sodišče, da je izpodbijani sklep sodišča prve stopnje materialnopravno pravilen in zakonit. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sklep sodišča prve stopnje, kot to izhaja iz izreka tega sklepa.