Jedro

Odločba toženca o razvrstitvi tožnika v I. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni je sicer postala pravnomočna, vendar ni postala materialno pravnomočna glede odločitve o vzroku invalidnosti. To pa ne pomeni, da glede vzroka invalidnosti, ki je bil v pravnomočno zaključenem postopku ugotovljen kot bolezen, ne bi bilo mogoče v rednem (novem) postopku ponovno ugotavljati popolne nezmožnosti za delo zaradi drugačnega vzroka. Materialno pravnomočna postane odločba, s katero je stranka pridobila določene pravice oziroma so ji bile naložene kakšne obveznosti (prvi odstavek 225. člena ZUP). Čeprav je vzrok invalidnosti kot eden izmed elementov odločbe, vsebovan v izreku odločbe, se pravnomočnost ne razteza nanj, saj vzrok invalidnosti ne predstavlja odločitve o pravici, niti ne kakšne obveznosti, temveč se nanaša le na odločitev o dejstvu. Zato ni nobene ovire, da se pri tožniku ne bi ponovno ugotavljal vzrok I. kategorije invalidnosti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 19. 12. 2013 in št. ... z dne 25. 11. 2013 in da mu je toženec dolžan priznati pravico do invalidske pokojnine. Obenem je odločilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi bistvenih kršitev pravil postopka, zmotne uporabe materialnega prava in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Tožnik meni, da je v postopku potrebno ugotoviti vzrok in podlago za njegovo dela nezmožnost. Vztraja, da je delovni invalid zaradi posledic poškodbe pri delu in da je zato upravičen do invalidske pokojnine.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava, konkretno določb Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju ZUP), ki v sodnem postopku predstavljajo materialno pravo, nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

5. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik že z odločbo št. ... z dne 7. 9. 2006 potrjeno z dokončno odločbo št. ... z dne 9. 5. 2007, razvrščen v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni. Tožnik je nato dokončno odločbo z dne 9. 5. 2007 izpodbijal v sodnem postopku, vendar je bil postopek s sklepom Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Ps 1377/2007, potrjenim s sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 104/2007, ustavljen na podlagi 28. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1), ker tožnik ni pristopil na glavno obravnavo. Tako, da je bil sodni postopek zaključen iz formalnih in ne iz vsebinskih razlogov.

6. S tem je odločba toženca z dne 7. 9. 2006 sicer postala pravnomočna, vendar ni postala materialno pravnomočna glede odločitve o vzroku invalidnosti. To pa ne pomeni, da glede vzroka invalidnosti, ki je bil v pravnomočno zaključenem postopku ugotovljen kot bolezen, ne bi bilo mogoče v rednem (novem) postopku ponovno ugotavljati popolno nezmožnost za delo zaradi drugačnega vzroka.

Materialno pravnomočna postane odločba, s katero je stranka pridobila določene pravice oziroma so ji bile naložene kakšne obveznosti (prvi odstavek 225. člena ZUP). Čeprav je vzrok invalidnosti kot eden izmed elementov odločbe, vsebovan v izreku odločbe, se pravnomočnost ne razteza nanj, saj vzrok invalidnosti ne predstavlja odločitve o pravici, niti ne kakšne obveznosti, temveč se nanaša le na odločitev o dejstvu. Takšno stališče je v zvezi z vprašanjem pravnomočnosti vzroka invalidnosti oziroma vseh elementov odločbe zavzelo Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 175/2015 z dne 27. 10. 2015. 7. Navedeno pomeni, da ni nobene ovire, da se ne bi ponovno ugotavljal vzrok I. kategorije invalidnosti, ki ga tožnik uveljavlja. Vzrok invalidnosti namreč lahko odločilno vpliva na možnost uveljavljanja pravice do invalidske pokojnine. Vprašanje, zaradi kakšnega vzroka je prišlo do ugotovljene invalidnosti, je predvsem pomembno pri uveljavljanju pravice do invalidske pokojnine v primeru, ko zavarovanec ne izpolnjuje pogoja zahtevane pokojninske dobe, vzrok invalidnosti pa vpliva tudi na obseg invalidske pokojnine oziroma njeno višino.

8. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnik na dan nastanka invalidnosti I. kategorije zaradi bolezni, na podlagi dobe, dopolnjene v BIH in v Sloveniji v skupnem trajanju 8 let, 6 mesecev in 14 dni, ne izpolnjuje pogojev, določenih v 42. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2) za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Neutemeljeno pa sodišče prve stopnje, glede na vse navedeno, ni sledilo tožnikovemu zavzemanju, da se ugotovi drugačen vzrok invalidnosti. Tožnik je pravico do invalidske pokojnine na podlagi popolne nezmožnosti za delo, ki naj bi nastala zaradi poškodbe pri delu, uveljavljal že v predsodnem postopku, ponovno pa v sodnem postopku.

9. Glede na opisano stališče Vrhovnega sodišča RS, ki se mu pritožbeno sodišče v celoti pridružuje, v zvezi s pravnomočnostjo vzroka invalidnosti, bo sodišče prve stopnje ponovno presodilo pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb toženca št. ... z dne 19. 12. 2013 in št. ... z dne 25. 11. 2013 na podlagi 63. člena v zvezi z 81. členom ali 82. členom ZDSS-1 in utemeljenost tožnikovega tožbenega zahtevka še s tega vidika. Torej, ali je pri tožniku podana I. kategorija invalidnosti zaradi poškodbe pri delu in ali izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do invalidske pokojnine.

10. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v skladu z določbo 355. člena ZPP razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.