Jedro

Obratovalni stroški, kot je strošek za elektriko, ne štejejo v uporabnino, ki se jo ovrednoti z ugotavljanjem, koliko bi znašala povprečna mesečna tržna najemnina za podobno nepremičnino. Pravilno tožnik v odgovoru na pritožbo poudarja razliko med najemnino in obratovalnimi stroški po Stanovanjskem zakonu (v nadaljevanju SZ). Tožnik zahteva povračilo stroškov elektrike, ki jih je povzročila toženka z neupravičeno uporabo njegove nepremičnine in jih je plačal sam. Temeljno pravilo neupravičene pridobitve je, da je tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi (1. odstavek 190. člena OZ). Tožnik tako upravičeno zatrjuje, da je bila toženka v tem delu obogatena in je slednja neutemeljeno prihranila izdatke, tožnik pa prikrajšan. Sodišče prve stopnje je zato pravilno oba verzijska zahtevka na plačilo uporabnine in na vrnitev plačanih stroškov za elektriko, ki jih je povzročila toženka, ločeno obravnavalo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v točki I izreka razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 4.380,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 9. 2022 do plačila, 2.190,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 11. 2022 do plačila, 3.650,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 5. 2023 do plačila in 474,77 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 5. 2023 do plačila, vse v roku 15 dni od vročitve sodbe. Višji tožbeni zahtevek, to je za 420,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 9. 2022 do plačila, 210,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 11. 2022 do plačila, 350,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 5. 2023 do plačila, 121,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 4. 2023 do plačila in za zakonske zamudne obresti od zneska 474,77 EUR za čas od 21. 4. 2023 do 7. 5. 2023 pa je zavrnilo (točka II izreka). Toženi stranki je naložilo povrniti tožeči stranki tudi pravdne stroške v višini 2.164,57 EUR, skupaj s pripadajočimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka) .

2. Zoper prisodilni del sodbe (točka I in III izreka sodbe) vlaga pravočasno pritožbo tožena stranka (v nadaljevanju toženka) iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je sodišče prve stopnje višino uporabnine ugotovilo previsoko, saj slednja ne ustreza povprečni tržni najemnini. Na višino uporabnine vsekakor vpliva dejstvo, da tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) ni lastnik nepremičnin parc. št. 1413/17, 1413/18 in 1413/19, vse k.o. ..., na kateri se nahajajo posamezni, za normalno uporabo stanovanjske hiše nujno potrebni deli oziroma elementi (dovozna cesta, čistilna naprava in zalogovnik za plin). Solastnik vseh teh nepremičnin je toženka. Glede na to, da gre za neločljiv sestavni del komunalne in energetske infrastrukture stavbe, kar kaže, da brez navedenih parcel in naprav, ki se na njih nahajajo, normalna uporaba stanovanjske hiše dejansko ni mogoča (kar je ugotovil tudi sodni cenilec), je vrednost uporabnine previsoko ocenjena. Uporabnina se namreč določa na podlagi povprečne tržne najemnine, ki bi jo za določeno nepremičnino na trgu bilo mogoče doseči in predstavlja znesek, za katerega bi bil voljan povprečen najemnik konkretno nepremičnino vzeti v najem. V kolikor namreč želi kdorkoli stanovanjsko hišo (parc. št. 1413/6 k.o. ...) normalno uporabljati, mora uporabljati tudi zgoraj navedene tri nepremičnine, ki so v solasti toženke. Nepremičnine brez ustrezno urejenega lastniškega stanja, in brez da bi za souporabo teh nepremičnin sploh obstajala kakršnakoli podlaga, pa najemnik prav gotovo ne bi hotel vzeti v najem, kaj šele za najemnino oziroma uporabnino, kot jo je v svojem poročilu ocenil sodni cenilec. Sodni cenilec D. D. je v svojem cenitvenem poročilu z dne 14. 8. 2023 tudi drugače opredelil parametre, pomembne za določitev vrednosti in stanja nepremičnine, kot je to storil v preteklosti, ko je ocenjeval vrednost predmetne nepremičnine v izvršilnem postopku In 1000/2014. Tako je tudi leta 2015 lokacijo nepremičnine ocenil kot srednje do manj ugodno, in da tudi sicer vrstne hiše oziroma dvojčki dosegajo nižje cene, v dopolnitvi cenitve z dne 14. 1. 2016 pa je celo zapisal, da je lokacija stanovanjskega objekta neugodna. V sedanjem cenitvenem poročilu z dne 14. 8. 2023 pa je zapisal, da se naselje lahko smatra kot primestno naselje Maribora, lokacija pa naj bi bila srednje ugodna. Kot izhaja iz tedaj priloženega cenitvenega poročila z dne 9. 10. 2015 in njegove dopolnitve z dne 14. 1. 2016, je tedaj upošteval, da južni del parc. št. 1413/6 k.o. ..., meji na odprti odvodnik meteornih voda, da je parcela delno zamočvirjena in zato manj uporabna. Čeprav se stanje od tedaj ni nič spremenilo, pa sodni cenilec te okoliščine ni upošteval. Tudi stanje in vzdrževanost stanovanjske hiše je cenilec v poročilu z dne 14. 8. 2023 ocenil kot dobro in vzdrževano, čeprav je toženka tekom postopka zatrjevala in dokazovala, da od leta 2015 stanovanjska hiša ni bila vzdrževana, niti se v njo ni ničesar vlagalo, za kar je predložila tudi fotografije. Do navedenega stanja se sodišče prve stopnje ni opredelilo.

Nadalje je sodni cenilec predmetno nepremičnino ocenil na podlagi domnevno primerljivih nepremičnin, oziroma jo je določil celo znatno višje, kot znaša najemnina drugih, tržno bolj atraktivnih in tudi po parametrih (lokacij, velikosti itd.) boljših nepremičnin v M., ki jih je cenilec kot domnevno primerljive navedel na 13. in 14. strani svoje cenitve. Predmetna nepremičnina je namreč od mesta M. oddaljena 8 km, nahaja se na manj ugodni lokaciji, na deloma zamočvirjenem zemljišču, za normalno uporabo pa je treba uporabljati tudi naprave, ki se nahajajo na tujih zemljiščih (brez urejene pravice uporabe), kar bi sodni cenilec pri določanju moral ustrezno upoštevati.

Prav tako je sodišče prve stopnje toženki nepravilno naložilo plačilo uporabnine za čas od 11. 4. 2023 dalje, ko zaradi odklopa elektrike, ki ga je naročil tožnik, normalna uporaba nepremičnine 10 dni dejansko ni bila mogoča. Tudi toženka je v spis predložila dokumentacijo, ki izkazuje, da je do odklopa elektrike v navedenem obdobju dejansko prišlo, v spis pa je predložila tudi sklep o začasni odredbi, izdani v postopku I P 187/2022 z dne 15. 4. 2023, s katero je sodišče dobavitelju električne energije naložilo, da ponovno priklopi električno energijo. Tudi tožnik je v predmetnem postopku odklop elektrike priznal, zato bi sodišče moralo upoštevati, da je bila nepremičnina v obdobju od 11. 4. 2023 do 21. 4. 2023 dejansko neuporabna in bi za navedeno obdobje moralo sodišče zahtevek na plačilo uporabnine zavrniti oziroma ga ustrezno zmanjšati.

Toženka uveljavlja tudi kršitev pravice do izjave iz 8. točke drugega odstavka 338. člena ZPP, saj sodišče prve stopnje ni zahtevalo od sodnega cenilca dopolnitve cenilnega mnenja, ob tem ko je toženka podala utemeljene pripombe glede same cenitve, sodišče prve stopnje pa tudi ni imelo strokovnega znanja, da bi lahko na te očitke odgovorilo. S tem je kršen tudi 22. člen ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS).

Sodišče prve stopnje je nadalje nepravilno odločilo o tem, da je toženka dolžna plačati stroške, povezane z uporabo nepremičnine, torej plačilo stroškov elektrike, ki jih je tožnik poravnal C. d.o.o. Ni ji jasno, zakaj naj bi uporabnina zajemala tudi stroške, povezane z uporabo nepremičnine zgolj v primeru dogovora med lastnikom in uporabnikom. Sodišče je v zvezi s tem tudi storilo kršitev 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj ni obrazložilo, zakaj uporabnina zajema vse stroške. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem spregledalo zatrjevanja tožnika iz vloge z dne 9. 6. 2023 o tem, da je o sklenitvi dogovora med toženko in dobaviteljem električne energije o obročnem poplačilu dejansko bil tožnik seznanjen že v mesecu januarju 2023, sodišče prve stopnje pri tem neutemeljeno daje prednost tožniku in institutu pravnomočnosti sklepa o izvršbi, zoper katerega bi lahko in moral ugovarjati. Še zlasti zato, ker je videl in vedel, da se sklep o izvršbi nanaša tudi na določene obveznosti, glede katerih je že tri mesece (od januarja 2023) vedel, da je toženka z dobaviteljem električne energije sklenila dogovor o obročem odplačilu dolga. Tožnik je zato bil tisti, ki je s svojo pasivnostjo povzročil, da je sklep o izvršbi postal pravnomočen, saj je vedel za dogovor že meseca januarja 2023. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi v izpodbijanem delu sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožniku pa naloži plačilo toženkinih pritožbenih stroškov s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka navedbe iz pritožbe in se zavzema za njeno zavrnitev. Navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in opozarja, da v določenem delu toženka navaja pritožbene novote, ki niso dopustne. Zahteva tudi povračilo pritožbenih stroškov.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v točki I izreka sodbe, zaradi neupravičene uporabe tožnikove nepremičnine št. stavbe 281, parcela št. 1413/6 k.o. ... s strani toženke, za obdobje od 1. 3. 2022 do 30. 4. 2023, tožniku prisodilo uporabnino v višini 730,00 EUR mesečno (za 103,30 m2 uporabne površine 6,50 EUR/m2 in za 17,10 m2 tehničnih površin in balkonov 6,50 EUR/m2 x 50 %). Svojo odločitev je oprlo na cenilno mnenje sodnega cenilca D. D. z dne 14. 8. 2023. 6. Ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pritožbeno sodišče ni našlo uradno upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pri čemer slednjo toženka izrecno uveljavlja tudi v pritožbi.

7. Absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 339. člena ZPP je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusit, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Skupna značilnost teh dejanskih stanov je, da sodbe zaradi teh napak objektivno ni mogoče preizkusiti. Pri tovrstnem preizkusu gre le za formalen (procesni) preizkus razumljivosti sodbe in ne njenih razlogov, kar je vsebinski kriterij.

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima izpodbijana sodba vse potrebne elemente, ki omogočajo njen preizkus, v njej tudi ni nobenih pomanjkljivosti, ki bi sodile v katerega izmed zakonskih dejanskih stanov iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Razlogi sodišča prve stopnje so jasni in razumljivi ter omogočajo pritožbeni preizkus. Tudi če se sodišče prve stopnje ni izrecno opredelilo do trditev toženke, da se obratovalni stroški vštevajo v uporabnino, pa je obrazložilo (tako dejanske, kot tudi pravne vidike), zakaj je toženka dolžna povrniti poleg uporabnine, tudi izdatke, ki jih je povzročila toženka, plačal pa jih je tožnik. S tem je odgovorilo tudi na zgoraj navedene trditve toženke.1 Prav tako se je sodišče prve stopnje v točki 20 obrazložitve sodbe izrecno opredelilo do stanja nepremičnine v času neupravičene uporabe, pri čemer je pojasnilo, da je sodni izvedenec upošteval fotografije, ki jih je v spis predložila toženka (dokaz B10). Zato so neutemeljena pritožbena zatrjevanja, da je sodba v tem delu neobrazložena.

9. Nadalje ni podana v pritožbi uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo toženkine dokazne predloge z zaslišanjem sodnega cenilca D. D. in s postavitvijo drugega sodnega cenilca, kljub temu, da je toženka podala upravičene strokovne pripombe na pisno izdelano cenitveno mnenje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje do bistvenih očitkov toženke zoper izvedensko mnenje zadostno opredelilo in na več mestih prepričljivo pojasnilo, zakaj dodatno zaslišanje sodnega cenilca in postavitev drugega sodnega cenilca šteje za nepotrebno.

10. Sodišče mora zahtevati dopolnitev izvedenskega mnenja ali zahtevati mnenje drugega izvedenca le, če so v izvedenskem mnenju nasprotja ali pomanjkljivosti ali če bi nastal utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja (analogna uporaba 254. člena ZPP).

11. Sodni cenilec je v zvezi z določitvijo višine uporabnine, osnova katere je povprečna tržna najemnina,2 na strani 16 in 17 cenilnega mnenja obrazložil, kateri so parametri prilagoditve in jih posebej razdelal v Tabeli 2 (izvedba prilagoditev za ocenjevano nepremičnino - stavba št. 281 z zemljiščem k.o. ...). Iz slednje je razvidno, da je sodni cenilec višino povprečne tržne najemnine za sporno nepremičnino izračunal na podlagi primerjave štirih nepremičnin in jih po parametrih primerjal z nepremičnino, katere uporabnina je predmet tega postopka. Pri tem je na koncu tabele v točki 12 glede "Ponderja vpliva na oceno indikativne tržne najemnine" navedel, da sta primerjani nepremičnini št. 1. in št. 3, to sta nepremičnina v E., ... (višina najemnine 600,00 EUR oziroma 4,45 EUR/m2 uporabne površine) in v F, ... (višina najemnine 500,00 EUR oziroma 6,62 EUR/m2 uporabne površine) primerljivi po več parametrih z obravnavano, medtem ko je vpliv primerjane nepremičnine št. 2, to je nepremičnina v F, ..., zaradi večjega odstopanja v višini najemnine (1.600,00 EUR/m2 oziroma 10,67 EUR/m2) upoštevan v manjši meri. V najmanjši meri pa je upoštevan vpliv primerjane nepremičnine št. 4 G, ... (višina najemnine 450,00 EUR oziroma 5,53 EUR/m2 uporabne površine), ki lokacijsko precej odstopa od obravnavane nepremičnine. Primerljivost obravnavane nepremičnine z nepremičninami, ki jih je navedel sodni cenilec v svojem mnenju, pa še ne pomeni, da mora biti najemnina, ki je osnova za določitev uporabnine, povsem enaka, saj je le-ta odvisna še od drugih okoliščin, kot je npr. lokacija, velikost uporabne površine, velikost tehničnih in komunikacijskih površin itd. V zvezi z lokacijo je sodni cenilec pojasnil, da le primerjana nepremičnina št. 4 lokacijsko precej odstopa od obravnavane nepremičnine, zato je njen vpliv upošteval v najmanjši meri. Zato tudi ne more biti primerljiva s strani toženke zatrjevana primerna najemnina oziroma uporabnina v višini 650,00 EUR mesečno, kar je toženka dokazovala z internetnim oglasom na spletni strani nepremicnine.net, in kjer je šlo za najem hiše v občini H. (dokaz B9), saj navedena nepremičnina lokacijsko še bolj odstopa od zgoraj navedenih nepremičnin.

12. Prav tako je, bolj kot skupna mesečna najemnina, relevanten podatek o višini najemnine/m2 uporabne površine, kot je to izpostavil sodni izvedenec v Tabeli 1 na str. 13 cenilnega mnenja in znaša za najbolj primerljivi nepremičnini, 4,45 EUR/m2 za nepremičnino št. 1 in 6,62 EUR/m2 za nepremičnino št. 3, medtem ko za sporno nepremičnino znaša 6,50 EUR/m2 (oz. 50 % manj za tehnične površine in balkon), zato so neutemeljena pritožbena zatrjevanja, da najemnini za primerljivi nepremičnini št. 1 in št. 3 bistveno odstopata navzdol od višine najemnine, ki jo je za sporno nepremičnino ugotovil sodni izvedenec. Slednji je tudi ločeno ocenil vrednost najemnine za uporabne površine stavbe št. 281 vključno z stavbnim zemljiščem, ki znaša 6,50 EUR/m2 ter za tehnične površine in balkon 6,50 EUR/m2 x 50 %. Tako znaša tržna najemnina za 103,30 m2 uporabne površine in za 17,10 m2 tehničnih površin in balkonov 730,00 EUR mesečno.

13. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da na višino uporabnine ne vpliva dejstvo, da tožnik ni postal lastnik treh sosednjih parcel št. 1413/17, 1413/18 in 1413/19 k.o. ..., ki so v solasti toženke, in na kateri se nahajajo čistilna naprava, zalogovnik za plin in dovozna cesta do njiv. V zvezi s tem je namreč sodni cenilec ugotovil, da ima nepremičnina parc. št. 1413/6 k.o. ... uporabno dovoljenje, ki zajema tudi priključek na skupno čistilno napravo in rezervoar za plin ter dovoz do njiju, kar predstavlja neločljiv sestavni del komunalne in energetske infrastrukture za vseh pet stavb. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, je predmet te pravde določitev uporabnine za čas, ko je hišo z vsemi napravami uporabljala toženka, zato je bistveno, da je toženka nepremičnino lahko uporabljala, brez da bi za to potrebovala kakršnokoli dovoljenje solastnikov skupnih naprav in objektov. Zato tudi v tem delu ni bilo dvoma v pravilnost in popolnost cenilnega mnenja.

14. V zvezi s pritožbenimi zatrjevanji, da vrstne hiše oziroma dvojčki dosegajo nižje cene in glede same lokacije stanovanjskega objekta, za katero je sodni cenilec D. D. v cenitvi dne 14. 1. 2016 zapisal, da je lokacija stanovanjskega objekta neugodna, ter da južni del parc. št. 1413/6 k.o. ... meji na odprti odvodnik meteornih voda, da je parcela delno zamočvirjena in zato manj uporabna, pritožbeno sodišče prav tako povzema pravilne razloge sodišča prve stopnje, da je sodni cenilec D. D. sporno nepremičnino v letu 2015 in 2016 ocenjeval v izvršilnem postopku in za drug namen. V izvršilnem postopku se je namreč ugotavljala vrednost predmetne nepremičnine, ne pa višina najemnine oziroma uporabnine, prav tako je bila vrednost nepremičnine v letu 2015 zagotovo nižja, kot je danes, kar pa je sorazmerno vplivalo tudi na zvišanje najemnin. Sodišče prve stopnje zato utemeljeno ni pridobivalo navedenih cenilnih poročil iz izvršilnega postopka In 1000/2014. 15. Glede vpliva stanja nepremičnine v času neupravičene uporabe (vzdrževanosti le-te), češ da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je toženka zatrjevala, da od leta 2015 stanovanjska hiša ni bila vzdrževana, kar je dokazovala s fotografijami, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je tudi v tem delu sodišče prve stopnje pravilno oprlo na cenilno mnenje, v katerem je sodni cenilec ugotovil, da so bili notranji deli zgradbe v času ogleda v zelo dobrem stanju, obnovljeni pa so bili vsi opleski in lakirani parketi, glede stanja notranjih prostorov pred obnovo, ki jih podrobno ni mogel opisati, pa je upošteval fotografije nevzdržavanih detajlov stavbe, ki so v sodnem spisu. Tako je že sodni cenilec upošteval tudi fotografije, ki jih je v spis vložila toženka.

16. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zavrnilo s strani toženke predlagani dokaz z dopolnitvijo cenilnega mnenja in s postavitvijo drugega sodnega cenilca, saj cenilno mnenje ni bilo nepopolno, niti ni zbujalo dvoma v njegovo pravilnost. 17. Tudi sicer pa je sodišče prve stopnje opravilo celovito dokazno oceno na podlagi skrbne presoje vsakega dokaza posebej (listinskih dokazil, izpoved prič in strank ter cenilnega mnenja) in vseh dokazov skupaj. Tako je pravilno ugotovilo dejansko stanje in nanj pravilno uporabilo materialno pravo. Zaključke sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče povzema kot pravilne in glede na pritožbena zatrjevanja v zvezi z nepravilno ugotovljenim dejanskim stanjem in nepravilno uporabo materialnega prava še dodaja:

18. Obratovalni stroški, kot je strošek za elektriko, ne štejejo v uporabnino, ki se jo ovrednoti z ugotavljanjem, koliko bi znašala povprečna mesečna tržna najemnina za podobno nepremičnino. Pravilno tožnik v odgovoru na pritožbo poudarja razliko med najemnino in obratovalnimi stroški po Stanovanjskem zakonu (v nadaljevanju SZ). Tožnik zahteva povračilo stroškov elektrike, ki jih je povzročila toženka z neupravičeno uporabo njegove nepremičnine in jih je plačal sam. Temeljno pravilo neupravičene pridobitve je, da je tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi (1. odstavek 190. člena OZ).3 Tožnik tako upravičeno zatrjuje, da je bila toženka v tem delu obogatena in je slednja neutemeljeno prihranila izdatke,4 tožnik pa prikrajšan. Sodišče prve stopnje je zato pravilno oba verzijska zahtevka na plačilo uporabnine in na vrnitev plačanih stroškov za elektriko, ki jih je povzročila toženka, ločeno obravnavalo. Pri tem so pravilni zaključki sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen do povračila celotnega zneska, ki ga je plačal po sklepu o izvršbi (razen za obresti in stroške izvršilnega postopka), saj je te stroške povzročila toženka, tudi če jih je delno že poravnala distributerju. Ne gre namreč za razmerje med tožnikom in toženko na eni strani in električnim distributerjem na drugi strani, temveč za razmerje med tožnikom in toženko, v katerem je bila toženka tista, ki je neupravičeno uporabljala tožnikovo nepremičnino in v zvezi z njo povzročala stroške, ki jih je plačal tožnik.

19. Prav tako pritožba neutemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje v delu, v katerem je prisodilo uporabnino za celotni mesec april 2023, čeprav je distributer električne energije na zahtevo tožnika toženki za 10 dni izključil elektriko. Toženka zatrjevanj o tem, da sporne nepremičnine v času od 11. 4. 2023 do 21. 4. 2023 ni uporabljala, ni podala (zatrjevala je le, da normalna uporaba nepremičnine ni bila mogoča), zato je dolžna povrniti tožniku tudi celotno uporabnino za mesec april 2023, kot je to prisodilo sodišče prve stopnje. Kot že navedeno predmet tega postopka ni bil plačilo najemnine, temveč plačilo nadomestila zaradi neupravičene uporabe tožnikove nepremičnine.

20. Po obrazloženem je pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo in v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

21. O pritožbenih stroških je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s 1. odstavkom 165. člena ZPP. Ker toženka s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP). Tožnik pa do stroškov pritožbenega postopka ni upravičen, saj z navedbami iz odgovora na pritožbo ni bistveno prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča (1. odstavek 155. člena ZPP).

1 Ustavno sodišče RS je že v zadevi Up-509/05 z dne 17. 4. 2008 (tč. 6 obrazložitve) pojasnilo, da ni nujno, da je odgovor na navedbo stranke vedno izrecen, saj je v določenih primerih tudi iz drugih navedb v obrazložitvi razvido, da se je sodišče seznanilo z argumenti stranke in da jih je obravnavalo. 2 Tako sklep VSRS II Ips 55/2023 z dne 22. 11. 2023. 3 Za neupravičeno bogatitev morajo biti izpolnjene naslednje predpostavke: obogatitev, prikrajšanje, vzročna zveza med prikrajšanjem in obogatitvijo ter odsotnost veljavnega pravnega temelja. 4 opomba tako sodba VSRS II Ips 33/2023 z dne 19. 7. 2023, točka 12 obrazložitve in sklep VSRS II Ips 55/2023 z dne 22. 11. 2023, točka 11 obrazložitve.