Jedro

Obrazložitev delnega umika tožbe predstavlja priznanje pobotnega ugovora tožene stranke, ki se nanaša na prejeto in še ne vrnjeno posojilo. Tožena stranka bi, da bi dosegla, da sodišče odloči o celotnem zahtevku tožeče stranke in pri tem upošteva pobotni ugovor tudi v delu, ki ga je tožeča stranka priznala, morala delnemu umiku tožbe nasprotovati. Tega pa ni storila. Iz zapisnika z naroka o glavni obravnavi 26. 11. 2009 je razvidno, da je tožena stranka celo izrecno nasprotovala (sicer neutemeljenemu) preklicu umika tožbe, ki ga je podala tožeča stranka.

V pobot ni mogoče uveljavljati terjatev, o katerih že teče pravdni postopek, saj bi v tem primeru odločalo dvakrat o eni stvari, zato je sodišče pobotni ugovor tožene stranke v tem delu pravilno zavrglo.

Izrek

Pritožba zoper 2. in 3. točko izreka se zavrne in se v tem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožba zoper sodbo se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške v zvezi s pritožbenim postopkom.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje delno razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Novem mestu, opr.št. Ig 584/2007 z dne 15. 11. 2007 v 1. točki izreka za znesek 3.150,00 EUR in v tem delu postopek ustavilo. Ugotovilo je, da je tožena stranka umaknila pobotni ugovor v znesku 3.150,00 EUR ter zavrglo pobotni ugovor tožene stranke za znesek 194.775,46 EUR. Ugotovilo je, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v znesku 9.338,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 02. 11. 2007 do plačila in da znašajo zakonske zamudne obresti od zneska 9.338,20 EUR za čas od 02. 11. 2007 do 19. 06. 2008 704,60 EUR. Ugotovilo je, da obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v znesku 860,60 EUR z zapadlostjo 19. 06. 2008. Obe ugotovljeni terjatvi je medsebojno pobotalo za znesek 860,60 EUR in ugotovilo, da ostane navedeni sklep o izvršbi v veljavi glede zneska 9.182,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 06. 2008 dalje ter za izvršilne stroške v znesku 162,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 11. 2007 dalje. Toženi stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške tožeče stranke v znesku 645,62 EUR.

V pritožbi zoper sodbo in sklep v delu, v katerem ugovorom tožene stranke ni bilo ugodeno, je tožena stranka uveljavljala pritožbene razloge napačne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka, s predlogom pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi in odločbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da ugotovi obstoj terjatve tožene stranke do višine terjatve tožeče stranke, izreče pobotanje terjatev in posledično zavrne tožbeni zahtevek v celoti, podrejeno pa, da odločbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sklep in sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je stroške, ki jih je imela z vložitvijo odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka zahteva plačilo prevozov, ki jih je opravila po nalogu tožene stranke v mesecu maju 2007 (Priloga A2, Priloga A7). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka v mesecu maju 2007 prevozila 12.359 km, zaradi česar bi ji tožena stranka morala plačati znesek 13.347,72 EUR (12.359 km x 0,9 EUR + DDV).

Nima prav pritožba, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z določili o pobotu in ob napačni uporabi procesnih določb glede umika tožbe napačno izvedlo pobotanje, ko je znesek 3.150,00 EUR odštelo od zahtevanega zneska 14.646,77 EUR, ne pa od dejansko ugotovljene terjatve 13.347,72 EUR.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v pobot ugovarjala tudi terjatev na podlagi posojilne pogodbe v višini 3.150,00 EUR. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 05. 11. 2009 (r.št. 16) izhaja, da je tožeča stranka obstoj posojilne pogodbe priznala in navedla, da glede na to, da posojilo po pogodbi o posojilu med tožečo in toženo stranko toženi stranki ni bilo vrnjeno, umika tožbo za znesek 3.150,00 EUR. Tožena stranka se je z delnim umikom tožbe strinjala in izjavila, da nima iz naslova pogodbe o posojilu nobenih zahtevkov več. Tožeča stranka zahteva plačilo računa 2/2007 in je z umikom za 3.150,00 EUR zmanjšala tožbo za navedeni znesek. Pri tem je res navedla, da ta znesek predstavlja znesek posojila in obresti, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da česa takega tožeča stranka s tožbo ni zahtevala. Pritožbeno sodišče tako ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka umaknila pobotni ugovor v znesku 3.150,00 EUR. Obrazložitev delnega umika tožbe predstavlja priznanje pobotnega ugovora tožene stranke, ki se nanaša na prejeto in še ne vrnjeno posojilo. Tožena stranka bi, da bi dosegla, da sodišče odloči o celotnem zahtevku tožeče stranke in pri tem upošteva pobotni ugovor tudi v delu, ki ga je tožeča stranka priznala, morala delnemu umiku tožbe nasprotovati. Tega pa ni storila. Iz zapisnika z naroka o glavni obravnavi 26. 11. 2009 je razvidno, da je tožena stranka celo izrecno nasprotovala (sicer neutemeljenemu) preklicu umika tožbe, ki ga je podala tožeča stranka.

Na podlagi 2. in 3. odst. 188. člena ZPP je sodišče prve stopnje, po tem, ko je tožena stranka izjavila, da se z umikom tožbe strinja, pravilno izdalo sklep, s katerim je izdani sklep o izvršbi v delu, v katerem je tožeča stranka umaknila tožbo, delno razveljavilo in postopek v tem delu ustavilo. Zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka po tem, ko je umaknila tožbo za 3.150,00 EUR, zahteva plačilo računa št. 2/2007 le še v znesku 11.021,54 EUR.

Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju pobotnega ugovora za znesek 194.775,45 EUR, s katerim je tožena stranka v pobot uveljavljala svojo terjatev, ki jo vtožuje v pravdi pri Okrožnem sodišču v Novi Gorici, opr.št. Pg 112/2009. Ni utemeljena pritožbena trditev, da bi moralo sodišče prekiniti postopek in o obstoju v pobot ugovarjane terjatve odločati kot o predhodnem vprašanju. Kot ugotavlja pritožba je sodišče prve stopnje že samo rešilo vprašanje obstoja pogodbe med strankama, zato mu zaradi reševanja predhodnega vprašanja ni bilo potrebno prekiniti postopka. Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo, da v pobot ni mogoče uveljavljati terjatev, o katerih že teče pravdni postopek, saj bi v tem primeru odločalo dvakrat o eni stvari (274. člen ZPP), zato je sodišče pobotni ugovor tožene stranke v tem delu zavrglo in to tudi primerno obrazložilo, zato ni podana zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst.14. točke 339. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ne drži pritožbena trditev, da bi sodišče moralo od števila priznanih kilometrov, ki jih je tožnik opravil v maju 2007, odšteti še 1.998,7 km, kot to izhaja iz računa 3/2007 (Priloga B3), ki ga je za prevoze v juniju 2007 izstavila tožeča stranka. Višje sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da tožena stranka zmanjšanja teh kilometrov in tega, da je bilo takšno zmanjšanje dogovorjeno med strankama, ni uspela dokazati. Kot je navedlo sodišče prve stopnje, to število kilometrov izhaja le iz predloženega računa, za katerega je tožeča stranka zatrjevala, da je brezpredmeten, saj je prevoze, zaračunane v tem računu, opravljene v mesecu juniju 2007, dobila plačane direktno od družbe M. Tožeča stranka je navedeno izračunano število kilometrov prepričljivo obrazložila: 1.998,7 km dobimo, če od števila kilometrov, ki jih je prevozila tožeča stranka v mesecu juniju 2007 (13.121,8 km) odštejemo številko, ki predstavlja vrednost opravljenih prevozov za mesec maj, upoštevaje število kilometrov, ki jih je tožniku priznala tožena stranka za mesec maj (12.395 km x 0,9 EUR = 11.123,10 EUR). Tak izračun pa kaže, da ugovor tožene stranke v zvezi z zmanjšanjem števila prevoženih kilometrov v navedeni višini ni utemeljen.

Pritožbeno sodišče je v skladu s 1. odst. 360. člena ZPP odgovorilo le na tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena. Ugotovilo je, da pritožbeni razlogi, ki jih je uveljavljala tožena stranka niso podani, prav tako pa izpodbijana sodba in sklep tudi nista obremenjena z nobeno bistveno kršitvijo določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožene stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo in sklep potrdilo (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP člena ZPP).

Ker tožeča stranka ni uspela s pritožbo, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP).

Tožena stranka je priglasila stroške odgovora na tožbo. Ker pa njenih stroškov glede na vsebino odgovora ni mogoče šteti za stroške, potrebne za pravdo, (1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 155. člena ZPP), jih bo morala nositi sama.