Jedro

Čeprav izhaja iz ugotovitev nižjih sodišč, da je tožnik vozil nekoliko prehitro in na prekratko razdaljo za V., je vendar pravno odločilna njuna ugotovitev, da je primarni vzrok za nevarno situacijo ustvaril voznik kombija. Ta je namreč zapeljal na levi prometni pas nenadoma in nepravilno, ne da bi upošteval vožnjo po levem pasu vozečih voznikov in to takšno, kakršna je bila. Ta dva voznika sta morala nenadoma ukrepati zgolj zaradi nepravilne vožnje voznika B. Primarni vzrok za nezgodo ne glede na ugotovljen način tožnikove vožnje ostaja na vozniku B. Take ugotovitve nižjih sodišč pa narekujejo tako pravno presojo spora po drugem odstavku 178. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), da za nastalo škodo pretežno odgovarja voznik, ki je povzročil nevarno prometno situacijo. Upoštevajoč vse pravno relevantne okoliščine je po presoji revizijskega sodišča odgovornost toženkinega zavarovanca še enkrat večja od tožnikove. To je narekovalo spremembo pobijane sodbe glede temelja odgovornosti in sicer tako, da znaša odgovornost tožene stranke 2/3, soodgovornost tožnika pa znaša 1/3.

Izrek

Reviziji tožnika se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje ob delni ugoditvi pritožbi tožnika ter zavrnitvi pritožbe toženke zoper sodbo sodišča prve stopnje, spremeni tako, da se glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 3,872.456,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 3,866.286,00 SIT od 22.3.1994 dalje, od zneska 6.170,00 SIT pa od 8.2.1990 dalje in stroške postopka prve stopnje 303.261,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22.3.1994 dalje do plačila in stroške pritožbenega postopka 24.937,00 SIT, vse v 15 dneh." V preostalem delu se revizija zavrne kot neutemeljena.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške revizijskega postopka 29.925,00 SIT v 15 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v sporu o škodi, ki je nastala tožniku v prometni nezgodi z dne 8.1.1987, odločilo, da mora toženka plačati tožniku 60 % škode to je 3,485.559,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in stroške postopka, medtem ko je višji tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče druge stopnje pa je s pobijano sodbo delno ugodilo pritožbi toženke ter sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je toženki naložilo plačilo le 40 % tožnikove škode to je 2,323.706,00 SIT, medtem ko je tožnikovo pritožbo in njegov višji tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo tožnik, ki je uveljavljal zmotno uporabo materialnega prava ter predlagal, da naj se sodba spremeni tako, da se ugodi celotnemu njegovemu zahtevku. V reviziji poudarja, da je bilo sicer dejansko stanje pravilno ugotovljeno, da je po teh ugotovitvah prišlo do prometne nezgode zaradi ravnanja voznika kombija to je B., ki je nenadno zapeljal z desne na levi vozni pas pred tožnika in da je tožnik zaradi take B. vožnje moral zavirati močno in nenadoma, zaradi česar ga je zaneslo na levi prometni pas, v nasproti vozeče vozilo. Primarno nenadno nevarno prometno situacijo je tako povzročil B., medtem ko sta bila tožnikova hitrost in varnostna razdalja primerna takratnim prometnim razmeram.

Sicer pa toženka odgovarja tudi iz naslova zavarovanja civilne odgovornosti cestnega podjetja, katerega odgovornost je podana zato, ker je bila v kritičnem času cesta poledenela in neposipana. Poudarja, da je treba upoštevati, da je v verigi vzročnosti pravno relevanten neposreden vzrok, to pa je bilo nenadno zavijanje toženkinega zavarovanca na levo pred tožnika. Končno poudarja, da v njegovi vožnji ni zaslediti protipravnosti.

Na vročeno revizijo tožena stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija je delno utemeljena.

Revizija pobija odločitev o obsegu odgovornosti pravdnih strank za prometno nezgodo z dne 8.1.1987, v kateri je tožniku nastala iztoževana škoda. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je toženkin zavarovanec odgovoren za 60 % škode, tožnik sam pa za 40 %, medtem ko je sodišče druge stopnje ocenilo, da je tožnikova odgovornost večja ter je zato sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugotovilo odgovornost tožene stranke do 40 %, odgovornost samega tožnika pa do 60 %. Taki sicer delno različni odločitvi sta sodišči nižjih stopenj oprli na isto dejansko stanje, iz katerega izhaja naslednje: da sta na štiripasovnici vozila po levem prometnem pasu desne polovice ceste voznik V. in za njim tožnik, vsak s svojim osebnim vozilom; da je na ta prometni pas, po katerem sta tedaj vozila voznik V. in tožnik, nenadoma z desnega prometnega pasu zapeljal voznik kombija B. Da bi voznik V. preprečil trčenje med svojim in B. vozilom, je močno zavrl zaradi nenadnega zaviranja V. vozila je močno zavrl tudi tožnik, ki pa svojega vozila ni mogel pravočasno ustaviti. Trčil je v zadnji levi del V. vozila. Ker pa je tožnikovo vozilo v posledici tega trčenja odbilo oziroma zaneslo na nasprotni vozni pas, po katerem je tedaj pravilno pripeljalo tovorno vozilo, je čelno trčil še s tovornjakom.

Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja sta sodišči skladno sklepali, da je bila vožnja voznika B., ki je zapeljal nenadoma z desnega na levi prometni pas, neposreden vzrok za obravnavani škodni dogodek. Sodišče prve stopnje ocenjuje, da je primarno nevarno situacijo povzročil voznik kombija J. B., sodišče druge stopnje pa ocenjuje vožnjo tega voznika za izsiljeno zavijanje, zaradi katerega sta bila prisiljena močno in nenadoma zavirati tako V. kot za njim vozeči tožnik.

Čeprav izhaja iz ugotovitev nižjih sodišč, da je tožnik vozil nekoliko prehitro in na prekratko razdaljo za V., je vendar pravno odločilna njuna ugotovitev, da je primarni vzrok za nevarno situacijo ustvaril voznik kombija. Ta je namreč zapeljal na levi prometni pas nenadoma in nepravilno, ne da bi upošteval vožnjo po levem pasu vozečih voznikov in to takšno, kakršna je bila. Ta dva voznika sta morala nenadoma ukrepati zgolj zaradi nepravilne vožnje voznika B.. Primarni vzrok za nezgodo ne glede na ugotovljen način tožnikove vožnje ostaja na vozniku B. Take ugotovitve nižjih sodišč pa narekujejo tako pravno presojo spora po drugem odstavku 178. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), da za nastalo škodo pretežno odgovarja voznik, ki je povzročil nevarno prometno situacijo. Upoštevajoč vse pravno relevantne okoliščine je po presoji revizijskega sodišča odgovornost toženkinega zavarovanca še enkrat večja od tožnikove. To je narekovalo spremembo pobijane sodbe glede temelja odgovornosti in sicer tako, da znaša odgovornost tožene stranke 2/3, soodgovornost tožnika pa znaša 1/3. Sprememba temelja je terjala spremembo odločitve tudi o višini škode, ki jo mora toženka plačati tožniku. V sodbah sodišč druge in prve stopnje je bila ugotovljena tožnikova škoda v skupni višini 5,809.265,00 SIT. Ker mora toženka povrniti tožniku 2/3 te škode (ki po višini ni bila sporna in ki je materialnopravno pravilno določena), mu je tako dolžna plačati 3,872.456,00 SIT, z zamudnimi obrestmi od datuma izreka sodbe sodišča prve stopnje to je 22.3.1994, z izjemo od zneska 6.170,00 SIT, ki predstavlja 2/3 materialne škode in od katerega tečejo zakonite zamudne obresti od 8.2.1990 dalje. Taka odločitev revizijskega sodišča temelji na prvem odstavku 395. člena ZPP.

Revizijsko sodišče je tožnikovo revizijo v preostalem delu zavrnilo kot neutemeljeno. Ugotovljeno dejansko stanje namreč ne potrjuje izključne odgovornosti toženkinega zavarovanca za obravnavano prometno nezgodo. Za to je soodgovoren tudi tožnik sam, ker je vozil prehitro in s prekratko varnostno razdaljo za voznikom V. Velikost njegove soodgovornosti za nastanek škode je bila ocenjena glede na ugotovljeno dejansko stanje na 1/3. Revizijske trditve, ki govore o poledeneli cesti in o možni odškodninski odgovornosti toženke na tej podlagi, predstavljajo širjenje tožbene podlage, ki jo je možno spreminjati le do konca glavne obravnave, v revizijskem postopku pa pomeni tudi nedovoljeno poseganje v ugotovljeno dejansko stanje (tretji odstavek 385. člena ZPP). Uradoma odrejen preizkus pobijane sodbe, opravljen na podlagi 386. člena ZPP, pa ni pokazal, da bi bila zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

V skladu s spremenjeno odločbo o glavni stvari je moralo revizijsko sodišče poseči tudi v stroškovne izreke sodišč prve in druge stopnje. Pri svoji odločitvi o stroških postopka prve stopnje je upoštevalo višino pravdnih stroškov, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje na strani obeh pravdnih strank, te stroške pa je v prid strankama odmerilo v skladu z njunima uspehoma po temelju, ki je v bistvenem skladen tudi z uspehom po višini. Stroške pritožbenega in revizijskega postopka je revizijsko sodišče odmerilo glede na uspeh tožnika v teh dveh postopkih, upoštevajoč pri tem določila 166. in 154. člena ZPP.