- Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
- Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
- Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Podobni dokumenti
Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov
VDSS Sodba Psp 29/2026
ECLI:SI:VDSS:2026:PSP.29.2026 Oddelek za socialne spore
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!
Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Jedro
Tožnica v tem sporu svojo pravno korist vidi v manjšem obsegu invalidnosti, kar bi ji omogočilo nadaljevanje opravljanja dela pred ugotovljeno invalidnostjo. Njena pravna korist za takšen zahtevek obstoji, vendar le njena osebna želja po drugačnem oblikovanju pravic v zvezi z ugotovljeno invalidnostjo ni pravno odločilno dejstvo za odločitev o (ne)priznanju pravice iz invalidskega zavarovanja. Tveganje, po katerem bi tožnica opravljala še naprej delo, ki iz zdravstvenega vidika zanjo ni ustrezno, bi se negativno odrazilo ne samo v sferi tožnice, temveč tudi naprej v sistemu socialne varnosti.
Izrek
I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.
II.Stroške pritožbe nosi tožeča stranka sama.
Obrazložitev
1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo dokončno odločbo toženca številka zadeve: ..., številka dosjeja: ... z dne 18. 11. 2024 ter odločbo iste številke zadeve in dosjeja z dne 28. 3. 2024. Tožnico je razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji priznalo pravico do dela na drugem delu z omejitvami: psihično manj zahtevno in dobro strukturirano delo, brez hitrega tempa in ritma dela in brez zahtev stalnega dela z zaslonsko opremo, s krajšim delovnim časom od polnega 6 ur dnevno, od 20. 2. 2024 dalje. Hkrati je odločilo, da kontrolni pregled ni potreben. Tožnici je priznalo pravico do delnega nadomestila, o višini in izplačevanju katere bo odločil toženec v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe. Hkrati je ugotovilo, da je delodajalec dolžan tožnici zagotoviti pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega na drugem delu ter da je toženec dolžan tožnici povrniti stroške postopka v višini 1.030,90 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
2.Zoper sodbo se po pooblaščencu pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v II. točki izreka tožnico razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji prizna pravica do dela na istem delu, brez hitrega ritma in tempa dela, s krajšim delovnim časom od polnega 6 ur dnevno, 30 ur tedensko, od 20. 2. 2024 dalje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.
3.Izpodbijana sodba ne vrednoti dejstva, da je tožnica zaradi težav z vidom želela doseči skrajšani delovni čas. Ta ji je bil s prvostopenjsko odločbo priznan, vendar je toženec v revizijskem postopku spremenil odločbo in je k prvotno določeni omejitvi dodal še zahtevo "po psihično manj zahtevnem delu", v sodnem postopku pa ji je dodana še omejitev "brez zahtev stalnega dela z zaslonsko opremo". Tožnica je opozarjala, da zgolj zaradi želje po časovni razbremenitvi, ne more odločitve razumeti na način, da ni več sposobna za delo. Tožničin delodajalec ji je zaradi te odločitve podal odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ker gre za delodajalca z 2000 delovnimi mesti in zanjo ni ustreznega delovnega mesta, je jasno, da ji izpodbijana sodba onemogoča kakršnokoli zaposlitev. Iz želje tožnice po razbremenitvi njenih delovnih obveznosti s skrajšanim delovnim časom zaradi slabosti v funkciji vida, se je postopek zaključil za njeno delovno nesposobnost. Gre za prekoračitev tožbenega zahtevka. Odprto ostaja ali lahko sodna odločitev konec leta 2025 temelji na zdravstveni dokumentaciji in iz nje izhajajočem zdravstvenem stanju tožnice več let pred izdajo sodbe. Iz zdravstvene dokumentacije izhaja, da so zdravstvene težave, ki jih je bila tožnica deležna v letu 2023, ključne za odločitev v letu 2025. Tako sodišče kot toženec se sklicujeta na mnenje rehabilitacijskega tima iz septembra 2023, ob čemer je prezrto ključno dejstvo, da je imela tožnica v kritičnem obdobju, ko je bila obravnavana na inštitutu A., dodatne težave v zakonu, vezane z nasiljem partnerja, prepovedjo približevanja in zaključkom z razvezo zakonske zveze. Vse to je dodatno vplivalo na zdravstveno stanje tožnice, vendar po razvezi tega vpliva na njeno zdravstveno stanje ni več. Ključna bi bila ocena zdravstvenega stanja v času izdaje sodbe, ne pa nekaj let pred tem. Kršena je bila ustavna pravica do dela in do enakosti pred zakonom, saj je njena želja po razbremenitvi pri delu s krajšim delovnim časom rezultirala v odvzemu socialne varnosti.
3.Pritožba ni utemeljena.
4.Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, niti do očitanih kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba ima vse razloge o odločilnih dejstvih, ki niso med seboj nejasni in sami s seboj v nasprotju.
5.Sodba je utemeljena s pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi. Ne gre za kršitev ustavne pravice do dela, kot to v pritožbi pavšalno zatrjuje tožnica. Sodišče je vse dokaze ocenilo in svojo odločitev obrazložilo, tako da ni bilo poseženo v pravico strank do izjave niti do pravice enakosti orožja.
6.Predmet sodne presoje je dokončna odločba toženca številka zadeve: ..., številka dosjeja: ... z dne 18. 11. 2024 ter odločba iste številke zadeve in dosjeja z dne 28. 3. 2024, na podlagi katerih je bila tožnica razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s priznano pravico do dela na drugem delu z omejitvami: psihično manj zahtevno delo, brez hitrega ritma in tempa dela, s krajšim delovnim časom od polnega 6 ur dnevno, 30 ur tedensko, od 20. 2. 2024 dalje.
7.V pritožbeni obravnavi ostaja sporno, kakšne razbremenitve v okviru preostale delovne zmožnosti tožnica še potrebuje. Tožnica namreč zatrjuje, da ji je zaradi težav z vidom potrebno priznati zgolj časovno razbremenitev krajšega delovnega časa, brez hitrega ritma in tempa dela na istem delu.
8.Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče ni ovrednotilo tožničine trditve, da je v tem invalidskem postopku uveljavljala zgolj časovno razbremenitev krajšega delovnega časa. Pri presoji invalidnosti gre upoštevajoč 63. člen ZPIZ-2 za celovito oceno, na katero vplivajo vse diagnoze in zdravstvene težave, ki jih je potrebno soočiti s tveganjem dela, ki ga tožnica opravlja. Opredelitev preostale delovne zmožnosti je v preprečevanju poslabšanja zdravstvenega stanja ob nadaljnjem opravljanju ustreznega dela. Katere bolezni in na kakšen način vplivajo na invalidnost, je primarno stvar medicine dela, prometa in športa. Sodišče je tožničino preostalo delovno zmožnost utemeljeno ugotavljalo z izvedenskim organom, v katerem so sodelovali člani s področja tožničinih zdravstvenih težav: medicina dela, prometa in športa ter psihiatrija. Ugotovljena so vsa pravotvorna dejstva za presojo tožbenega zahtevka. Izvedenski organ je v izvedenskem mnenju z dne 25. 6. 2025 1 ugotovil, da je pri to7Enici od 20. 2. 2024 zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti s krajšim delovnim časom od polnega, 6 ur dnevno, 30 ur mese0Dno, upo61tejajo0D katero je to7Enica zmo7Ena opravljati delo na drugem delovnem mestu z omejitvami: psihi0Dno manj zahtevno in dobro strukturirano delo, brez hitrega tempa in ritma dela, brez zahtev stalnega dela z zaslonsko opremo. Svojo ugotovitev je utemeljil na to7En0Dini anksiozni depresivni motnji, prisotnih te7Eavah na podro0Dju osebnosti, razpolo7Eja, pozornosti, fleksibilnosti in hitrosti ter slabovidnosti, ki jo ima to7Enica 7Ee od rojstva.
9.Tudi po prito7Ebni oceni je sodi610De na podlagi sodnega izvedovanja v 7. to0Dki obrazlo7Eitve sprejelo pravilno dokazno oceno. Sodi610De se je prepri0Dljivo opredelilo do potrebe po posameznih stvarnih razbremenitvah. Ocena izvedenskega organa se opira na celotno zdravstveno dokumentacijo, osebni pregled in razgovor. Klju0Dno je, da se je izvedenski organ seznanil z zahtevami del ter pri tem upo61teval obrazce DD-1, DD-2, to7Eni0Dino izpoved in navedbe. Sodi610De je svojo argumentacijo oprlo na ugotovitev izvedenskega organa, Dodatno zasli61ani 0Dlan izvedenskega organa s podro0Dja MDP1 o potrebah po stvarnih razbremenitvah, je namre0D vztrajal, da je stvarna razbremenitev brez stala dela z zaslonsko opremo potrebna, zaradi priporo0Dil oftalmologa in specialista medicine dela. Priznana 0Dasovna razbremenitev to7Enici ne more kompenzirati potrebe po stvarni razbremenitvi, ki je podana, zaradi zagotavljanja njene optimalne delazmo7Enosti, ki tekom obremenitev pada.
10.Neuspe61no mora ostati prito7Eni0Dino razlogovanje, da priznanje stvarnih razbremenitev zanjo dejansko pomeni, da ni sposobna delati, ker delodajalec zanjo takega dela nima. Kompenzacija, za katero si to7Enica prizadeva iz nemedicinskih razlogov ni dopustna. Le dosledno upo61tevanje ustreznega dela je zagotovilo, da bo to7Enica ustrezno delo zmogla opravljati. To7Eni0Dino prizadevanje za opravljanje dela v kraj61em delovnem 0Dasu s stvarnimi razbremenitvami na istem delovnem mestu je zvezano s vpra61anjem razumne prilagoditve delovnega mesta, kar sega na podro0Dje delovnega prava. Namen invalidskega postopka je v okviru zavarovanDeve preostale delovne zmo7Enosti ugotoviti dela, ki jih lahko opravlja. Ker gre v socialnem sporu za spor o zakonitosti upravnega akta, izdanega v okviru sistema socialne varnosti, mora sodi610De pri odlo0Danju paziti tako na materialnopravno zakonitost predhodnega upravnega postopka, ki je predmet tega socialnega spora, kot na resni0Dnost dejstev, ki omogo0Dajo uporabo prava v skladu z na0Delom zakonitosti. Tako ni dovoljeno upo61tevati samo 7Eelje zavarovanca kot pravno pomembnega dejstva, saj lahko predstavlja ravnanje, ki meri na nedovoljeno razpolaganje to7Enca z zahtevkom in je v nasprotju z na0Delom zakonitosti (6. 0Dlen ZUP), varstva pravic strank in javnih koristi (7. 0Dlen ZUP) in materialne resnice (8. 0Dlen ZUP). 2 To7Enica v tem sporu svojo pravno korist vidi v manj61em obsegu invalidnosti, kar bi ji omogo0Dilo nadaljevanje opravljanja dela pred ugotovljeno invalidnostjo. Njena pravna korist za tak61en zahtevek obstoji, vendar le njena osebna 7Eelja po druga0Dnem oblikovanju pravic v zvezi z ugotovljeno invalidnostjo ni pravno odlo0Dilno dejstvo za odlo0Ditev o (ne)priznanju pravice iz invalidskega zavarovanja. Tveganje, po katerem bi to7Enica opravljala 61e naprej delo, ki iz zdravstvenega vidika zanjo ni ustrezno, bi se negativno odrazilo ne samo v sferi to7Enice, temve0D tudi naprej v sistemu socialne varnosti.
11.Zaradi obrazlo7Eenega je neutemeljen prito7Ebni o0Ditek o prekora0Ditvi to7Ebenega zahtevka, saj je to7Enica v socialnem sporu izpodbijala zakonitost in pravilnost dokon0Dne odlo0Dbe to7Enca, kar pomeni, da je sodi610De pri tem presojalo celovito invalidnost in ne samo invalidnost v dolo0Denem segmentu, kot sku61a prikazati to7Enica.
12.Neutemeljen je prito7Ebni o0Ditek o upo61tevni medicinski dokumentaciji, ker sistem invalidskih komisij 3 omogo0Da ugotavljanje obstoja pravno pomembnih dejstev za ugotovitev invalidnosti vse do izdaje dokon0Dne odlo0Dbe. Gre za posebnost v primerjavi z odlo0Danjem po ZUP. Kot pravno relevantno je potrebno presojati to7Eni0Dino zdravstveno stanje do dokon0Dne odlo0Dbe in v zvezi s tem vso dokumentacijo, ki izkazuje zdravstveno stanje do tega datuma. Tako ne gre za sprejeto odlo0Ditev na podlagi zdravstvenega stanja to7Enice v letu 2025, temve0D zgolj do dneva referen0Dnega datuma dokon0Dne odlo0Dbe. Spremenjeno zdravstveno stanje to7Enice po tem datumu pa je lahko podlaga za nov postopek pri to7Encu.
13.Upo61tevajo0D obrazlo7Eeno je bilo potrebno prito7Ebo na podlagi dolo0Dbe 353. 0Dlena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodi610Da prve stopnje.
14.Na podlagi prvega odstavka 154. 0Dlena v zvezi s prvim odstavkom 165. 0Dlena ZPP to7Enica sama nosi svoje stro61ke prito7Ebe.
-------------------------------
1List. 1t. 27-35.
2Prim. sodba VS RS VIII Ips 100/2018 z dne 2. 4. 2019.
3I. in II. stopnja (sodba VS RS VIII Ips 8/2011 z dne 8. 5. 2012).