Jedro

Ker je bila borzno posredniška družba dolžna povrniti gospodarskemu podjetju vrednost kuponov, ki jih je obsojenec vnovčil, in je to tudi storila, je bila borzno posredniška družba s kaznivim dejanjem zatajitve po 5. odstavku 215. člena KZ, ki ga je storil obsojenec, oškodovana in je bila torej upravičena podati predlog za kazenski pregon zoper njega.

Ker je zaradi povrnitve škode že tekel pravdni postopek pri okrajnem sodišču, ni bilo podlage, da bi sodišče v kazenskem postopku prisodilo oškodovani borzno posredniški družbi odškodnino, prav tako pa tudi ni bilo podlage za odločitev o odvzemu premoženjske koristi.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. A.A.S. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obs. A.A.S. je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 150.000,00 tolarjev.

Obrazložitev

Obs. A.A.S. je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu z dne 18.10.1999 spoznan za krivega kaznivega dejanja zatajitve po 5. odstavku 215. člena KZ. Prvostopenjsko sodišče mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 5. odstavku 215. člena KZ določilo kazen 1 meseca zapora s preizkusno dobo 1 leta. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 11.5.2000 deloma ugodilo pritožbi okrožnega državnega tožilca in je prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je obsojencu v pogojni obsodbi določeno kazen zvišalo na 5 mesecev zapora, preizkusno dobo pa podaljšalo na 2 leti. V preostalem delu je pritožbo okrožnega državnega tožilca, v celoti pa pritožbo obsojenčevega zagovornika, zavrnilo kot neutemeljeni in je v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uvodoma navaja, da jo vlaga zaradi kršitve kazenskega zakona ter zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 5. in 11. točke 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Predlaga, da Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje, ker da je poleg zatrjevanih kršitev materialnega in procesnega zakona podan tudi precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v pravnomočni sodbi.

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije svetnik B.Š. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podal na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da jo Vrhovno sodišče zavrne kot neutemeljeno, ker obsojenčev zagovornik pri uveljavljanju kršitev materialnega in procesnega zakona izhaja iz drugačnega dejanskega stanja kot ga je ugotovilo sodišče, s tem pa uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Zahteva zagovornika obs. A.A.S. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V 372. členu ZKP je določeno, v katerih primerih je podana kršitev kazenskega zakona. Zagovornik obsojenca v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da ni podan niti eden od dveh elementov kaznivega dejanja zatajitve po 5. odstavku 215. člena KZ, in sicer zato, ker obsojenec do dveh zapadlih in še nevnovčenih kuponov, katerih mu N.V. ni izročila pomotoma, ni prišel po naključju. V dejanju, opisanem v izreku pravnomočne prvostopenjske sodbe, so podani vsi znaki kaznivega dejanja zatajitve po 5. odstavku 215. člena KZ. V zvezi s trditvijo, da obsojenec do zapadlih in nevnovčenih kuponov ni prišel po naključju, ter s trditvijo, da mu jih N.V. skupaj z obveznico ni izročila po pomoti, obsojenčev zagovornik le drugače ocenjuje zbrano dokazno gradivo kot je bilo ocenjeno v pravnomočni sodbi. S tem pa ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, pač pa uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, česar pa z zahtevo za varstvo zakonitosti po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče uveljavljati.

Utemeljena tudi ni zahteva za varstvo zakonitosti v delu, ko obsojenčev zagovornik trdi, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 5. točki 1. odstavka 371. člena ZKP zato, ker predloga za kazenski pregon ni podal upravičenec. Pri tem navaja enako, kot sta že navajala obsojenčeva zagovornika v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo, da D. borzno posredniška družba d.d. N.m. s prodajo tuje obveznice, in sicer obveznice V. gospodarskega podjetja N.m., sploh ni bila oškodovana. Po določilu 144. člena ZKP je oškodovanec tisti, kateremu je bila kakršna koli njegova osebna ali premoženjska pravica s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena. Že v razlogih drugostopenjske sodbe, katerim pritrjuje Vrhovno sodišče, je bilo pojasnjeno, da je bila borzno posredniška družba dolžna povrniti V. gospodarskemu podjetju vrednost kuponov, ki jih je obsojenec vnovčil, kar je tudi storila, kar je razvidno iz potrdila Agencije za plačilni promet. Tako ni nobenega dvoma o tem, da je bila borzno posredniška družba s kaznivim dejanjem, ki ga je obsojenec storil, oškodovana in je bila torej upravičena podati predlog za kazenski pregon zoper obsojenca.

Obsojenčev zagovornik sicer izrecno ni navedel, v čem naj bi bila podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Iz obrazložitve zahteve za varstvo zakonitosti je torej mogoče sklepati, da naj bi bila ta kršitev podana, ker v izreku pravnomočne sodbe ni navedena natančna opredelitev časa storitve kaznivega dejanja. Tudi ta kršitev ni podana, saj je storitev kaznivega dejanja, ki ga je storil obsojenec, dovolj časovno opredeljena. Res je sicer L.B., ki je že ob inventuri konec meseca decembra ugotovila, da je bila obsojencu pomotoma izročena obveznica z dvema že zapadlima nevnovčenima kuponoma, uspela stopiti v stik z obsojencem šele 7.1.1997 in ga je tedaj pozvala, da kupone vrne. Trditev obsojenčevega zagovornika, ki tudi sicer ni bistvena, da bi tedaj utegnila biti kupona že vnovčena, je v nasprotju s podatki spisa in tudi v nasprotju z obsojenčevim zagovorom, saj je obsojenec kljub pozivu L.B. kupona prodal dne 14.1.1997 in si tako protipravno prilastil 8.812,30 DEM.

Zatrjevanje obsojenčevega zagovornika, da je sodišče s tem, ko ni odločilo o premoženjskopravnem zahtevku oziroma s tem, ker ni odločilo o odvemu premoženjske koristi, omajalo svoje prepričanje o obstoju kaznivega dejanja, je prav tako neutemeljeno. Glede na to, da je zaradi povrnitve škode že tekel pravdni postopek pri Okrajnem sodišču v Novem mestu, ni bilo podlage, da bi sodišče v kazenskem postopku prisodilo oškodovani borzno posredniški družbi odškodnino, prav tako pa tudi ni bilo podlage za odločitev o odvzemu premoženjske koristi.

Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti pa Vrhovno sodišče ni ocenjevalo njene dopolnitve, saj je bila vložena 1.6.2001, torej po izteku roka, določenega v 3. odstavku 421. člena ZKP, saj je bila obsojencu sodba drugostopenjskega sodišča vročena že dne 8.6.2000. Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določilom 3. odstavka 92. člena ZKP.