Up-704/02 -7

30. 12. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. in DDr. B. B., Ž. Ž., ki ju zastopata dr. C. C. C., odvetnik v Z., in Č. Č., odvetnik v V., na seji senata dne 12. decembra 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. in DDr. B. B. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 594/2000 z dne 9. 10. 2002 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U 1781/98 z dne 12. 4. 2000, z odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. 464-06- 0356/96 z dne 5. 9. 1998 in z delno odločbo Upravne enote Kranj št. 321-577/92-08/MP z dne 7. 4. 1998 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Z izpodbijano sodbo je Vrhovno sodišče zavrnilo pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča o zavrnitvi tožbe zoper odločitev upravnih organov, s katero je bila zavrnjena zahteva za vrnitev podržavljenih nepremičnin v naravi. Pritožnika navajata, da je bilo premoženje podržavljeno pritožničinemu soprogu in pritožnikovemu očetu in da izpodbijane odločbe zamenjujejo predlagatelja in denacionalizacijskega upravičenca. Zato naj bi bilo z izpodbijanimi odločbami odločano o njunih pravicah, ne pa o pravici prejšnjega lastnika. Tako naj bi upravni organ odločal o zapuščinskih vprašanjih, zaradi česar naj bi bile izpodbijane odločbe nične, z njimi pa naj bi bile kršene ustavne pravice pritožnikov iz 22., 23. in 33. člena Ustave, pomenila pa naj bi tudi kršitev načela delitve oblasti iz 3. člena Ustave.

2.Pritožnika v ustavni pritožbi navajata, da je stališče, po katerem osebi, ki je bila v času smrti tuj državljan, nepremičnin ni mogoče vrniti v naravi, napačno in da je v nasprotju z načelom pravne države (2. člen Ustave). Menita, da gre za poseg v njune pravice, ki je lahko v skladu z 87. členom Ustave določen le na podlagi zakona. Zato naj bi bilo navedeno stališče arbitrarno in nedopustno. Po njunem mnenju Zakon o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in nasl. - v nadaljevanju ZDen) ne določa pogoja državljanstva ob smrti oziroma ob vračanju podržavljenega premoženja. Glede na to, da se odločbe o denacionalizaciji glasijo na razlaščenca, in ker je med Republiko Slovenijo in Republiko Avstrijo podana vzajemnost glede dedovanja, po mnenju pritožnikov ni nobene ovire, da pritožnika ne bi mogla dobiti zahtevanih nepremičnin. Tako naj bi prihajalo tudi do neusklajene interpretacije "medsebojno povezanih določb iz drugega odstavka 27. člena Državne pogodbe o vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije" (Uradni list FLRJ, MP, št. 2/56 - v nadaljevanju ADP).

B.

3.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v upravnem sporu, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Ker 2. in 3. člen Ustave ne vsebujeta človekovih pravic in temeljnih svoboščin, temveč temeljna ustavna načela, se nanju za utemeljevanje ustavne pritožbe ni mogoče sklicevati. Prav tako se za utemeljevanje ustavne pritožbe ni mogoče sklicevati na 87. člen Ustave, ki določa zakonsko pristojnost Državnega zbora.

4.Glede na navedbe v ustavni pritožbi bi Ustavno sodišče lahko presojalo, ali ni morda odločitev tako očitno napačna ali brez razumne utemeljitve, da bi jo bilo mogoče označiti za arbitrarno, kar bi predstavljalo kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Tega pa izpodbijanim odločbam ni mogoče očitati, saj so tako upravna organa kot obe sodišči svoje odločitve utemeljili z razumnimi pravnimi argumenti. Z izpodbijano odločitvijo pritožnikoma ni bila odvzeta aktivna legitimacija za uveljavljanje pravic po pokojnem denacionalizacijskem upravičencu, kot to zmotno menita pritožnika. Iz česa naj bi izhajalo, da se pritožnika zamenjujeta z denacionalizacijskim upravičencem in v katerem delu je z izpodbijano odločitvijo odločeno o pravici pritožnikov, o kateri bi moralo odločati zapuščinsko sodišče, pa pritožnika ne pojasnita.

5.Za kršitev pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave bi v obravnavanem primeru lahko šlo le, če bi izpodbijana odločitev temeljila na takšnem pravnem stališču oziroma na takšnem razumevanju zakona, ki je nezdružljivo z navedeno ustavno pravico. Tega pa pritožnika z navedbami, s katerimi utemeljujeta ustavno pritožbo, ne izkažeta. S sklicavanjem na ADP pritožnika ne moreta utemeljiti nobene od kršitev, ki jih zatrjujeta. Z izpodbijano odločbo ni bilo odločeno, da prejšnji lastnik ni denacionalizacijski upravičenec, ker bi na podlagi ADP imel pravico dobiti odškodnino od Republike Avstrije. Izpodbijana odločitev tudi ne pomeni, da prejšnji lastnik ni denacionalizacijski upravičenec, temveč, da je neutemeljen njegov zahtevek (ki ga pritožnika uveljavljata po njegovi smrti kot njegova pravna naslednika) za vrnitev podržavljenega premoženja v naravi. Ta odločitev pa je bila sprejeta na podlagi stališča, po katerem tujcem nepremičnin ni mogoče vrniti v naravi, ker zakon, ki bi določal pogoje za pridobitev lastninske pravice tujcev na nepremičninah, še ni sprejet, mednarodna pogodba, na katero bi se lahko sklicevali, pa v Državnem zboru tudi ni ratificirana.

6.Pritožnika tudi zmotno menita, da so določbe ZDen same po sebi lahko podlaga za pridobitev lastninske pravice tujcev na nepremičninah. ZDen sicer res ne vsebuje izrecne določbe, ki bi kot pogoj za vračanje premoženja v naravi določala slovensko državljanstvo, vendar je že Upravno sodišče pritožnikoma pojasnilo, da je po tretjem odstavku 6. člena ZDen treba upoštevati izključitve in omejitve možnosti pridobivanja lastninske pravice, določene v veljavnih predpisih. Poseg v možnost vrnitve nepremičnin v naravi bi bilo tako mogoče očitati le v primeru, ko bi ob uveljavitvi ZDen tujci lastninsko pravico na zemljiščih lahko pridobili, kasnejša ureditev pa bi to pravico odvzela ali jo omejila. Vendar očitno ne gre za tak primer. Člen 68 Ustave je namreč ob uveljavitvi Ustave celo določal, da tujci ne morejo pridobiti lastninske pravice na zemljiščih (razen z dedovanjem ob pogoju vzajemnosti). Pritožnika pa sama opozarjata, da se odločba o denacionalizaciji glasi na prejšnjega lastnika tudi, če je ta že pokojni. Zato tudi stališču, po katerem je treba glede ovir za vračanje nepremičnin v naravi upoštevati morebitno tuje državljanstvo prejšnjega lastnika v času vračanja (oziroma ob smrti, če je že pokojni), ni mogoče očitati neskladja z Ustavo. Ugotovitev, da obstajajo pravne ovire za vrnitev podržavljenega premoženja v naravi, pa ne pomeni, da denacionalizacijski upravičenci oziroma njihovi pravni nasledniki ne morejo uveljavljati denacionalizacije v obliki odškodnine.

Zgolj dejstvo, da pritožnika pravo razumeta drugače od sodišč, pa še ne zadošča za sklep o kršitvi katerekoli človekove pravice in temeljne svoboščine.

7.Ker z izpodbijanimi upravnimi in sodnimi odločbami očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot to zatrjujeta pritožnika, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan