Jedro

Tožena stranka bi morala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavke upoštevati in tožnici na tej podlagi zaključiti delovno razmerje. Četudi je menila, da odpoved ni bila zakonita, tožnici naknadno, ko ji je delovno razmerje že prenehalo, ni mogla podati izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ta izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca je nična in nima pravnih učinkov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 5. 2010 in toženi stranki naložilo plačilo plače za mesec marec 2010 v neto višini 956,29 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 4. 2010 do plačila, za mesec april 2010 v neto višini 926,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 5. 2010 do plačila in za mesec maj 2010 v neto višini 447,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 4. 2010 do plačila ter stroške dela za mesec marec 2010 v višini 268,26 EUR neto, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 4. 2010 do plačila; za mesec april 2010 v višini 199,52 EUR neto skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 5. 2010 do plačila in za mesec maj 2010 v višini 24,94 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 6. 2010 do plačila (1. in 2. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati razliko plače, za obdobje od aprila 2009 do februarja 2010, v neto zneskih z zakonskimi zamudnimi obrestmi kot izhaja iz 3. točke izreka sodbe in toženi stranki je naložilo, da tožnici obračuna regres za leto 2010 v znesku 228,67 bruto, ter po odvodu davkov in prispevkov tožnici izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2010 do plačila; odškodnino v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka v znesku 2.850,00 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 6. 2010 do plačila ter odpravnino v znesku 190,00 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 6. 2010 do plačila (4. točka izreka). Kar je zahtevala tožeča stranka več (iz naslova nadomestil plač skupaj s povračilo stroškov v zvezi z delom za obdobje april 2010 – 98,47 EUR neto, ter maj 2010 – 40,62 EUR neto; plačilo zakonskih zamudnih obresti od bruto zneska regresa) je sodišče zavrnilo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 1.121,00 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (6. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, napačne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da tožena stranka tožnici ni omogočila zagovora oziroma, da ji je pisno obdolžitev pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi vročila na domači naslov skupaj z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je po prejemu izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnice, le to z dopisom z dne 14. 5. 2010 seznanila, da v skladu s 112. členom Zakona o delovnih razmerjih ne obstajajo pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnice. Ker tožnica navedenega dopisa tožene stranke ni upoštevala in je izostala z dela od 14. 5. 2010 do 20. 5. 2010 ter svojega izostanka ni opravičila nadrejenemu delavcu je tožena stranka tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Tožena stranka je tožnici dne 19. 5. 2010, skupaj s pisno obdolžitvijo pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, poslala tudi sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, brez da bi tožnici omogočila zagovor, saj je vedela, da se ga ne bo udeležila. Glede na navedeno tožnica ni upravičena do odpravnine v višini 190,00 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 6. 2010 dalje do plačila in prav tako ni upravičen do odškodnine v znesku 2.850,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 6. 2010 dalje do plačila, kot je to odločilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je tudi napačno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati premalo izplačano plačo, za obdobje april 2009 do februar 2010 v znesku 1.415,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, saj je tožena stranka tožnici v tem obdobju plačo pravilno izplačala, v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 9. 2008. O izplačilu stimulativnega dela pa odloča direktor tožene stranke in glede na likvidnostne težave, tožnici ni bil izplačan. Prav tako tožnica ni upravičena do razlike plače za mesec marec, april in maj 2010, saj ji ni bil obračunan stimulativni del plače. Pri zahtevku za izplačilo sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2010 pa tožena stranka meni, da tečejo zamudne obresti od zneska 228,67 EUR bruto, od 2. 11. 2010 do plačila, saj tožena stranka zaradi likvidnostnih težav ni mogla izplačati regresa za letni dopust do 1. 7. 2010. Tožena stranka pa meni, da je sodišče prve stopnje tudi previsoko odmerilo stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po drugem odstavku 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Tožnica je v sporu uveljavljala nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 5. 2010 ter razliko plače za obdobje april 2009 do februar 2010, razliko regresa za leto 2010, odškodnino v višini izgubljenega plačila za odpovedni rok in odpravnino.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnici prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi njene izredne odpovedi z dne 13. 5. 2010, ki je bila utemeljena, pravočasna in vročena skladno z ZDR. Ker je tožnici prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki dne 13. 5. 2010 na zakonit način, je tožnica izgubila status delavke pri toženi stranki, zato je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnici podala tožena stranka nezakonita.

Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 5. 2010, ki jo je tožena stranka vročila tožnici dne 20. 5. 2010, nična in nima pravnih učinkov. Glede uveljavljanja ničnosti ima ZDR v 13. členu posebne določbe, ki pa niso drugačne, ki jih določba Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001 – OZ) v 92. in 93. členu. Na ničnost pogodbe o zaposlitvi in ničnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi pazi sodišče po uradni dolžnosti, nanjo pa se lahko sklicuje vsaka zainteresirana stranka, ne glede na rok, saj pravica do uveljavljanja ničnosti ne ugasne. V vseh drugih primerih je presoja zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in s tem njene pravne veljavnosti vezana na uveljavljanje njene zakonitosti v roku 30 dni (tretji odstavek 204. člena ZDR) pred pristojnim delovnim sodiščem (tako je odločilo Vrhovno sodišče v sklepu opr. št. VIII Ips 160/2010 z dne 13. 9. 2011).

Tožnica je torej dne 13. 5. 2010 podala toženi stranki izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu 112. člena ZDR in bi tožena stranka morala tožničino izredno odpoved upoštevati in na podlagi nje bi tožnici morala zaključiti delovno razmerje. S strani delavca podano odpoved pogodbe o zaposlitvi je potrebno upoštevati tako, kot je podana. Ni podlage za to, da bi delodajalec sam presodil, da je delavec pri izredni odpovedi prekoračil rok za odpoved, da ni izvedel predhodnega postopka pred odpovedjo oziroma da odpovedni razlogi ne obstojijo, zato so pritožbene navedbe tožene stranke, da je tožnico z dopisom z dne 14. 5. 2010 seznanila, da ne obstajajo pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in da zato odpoved tožnice ni začela učinkovati, neutemeljene. Zakonitost oziroma utemeljenost izredne odpovedi se lahko ugotavlja le posredno – v zvezi s presojo utemeljenosti zahtevka delavca za odpravnino in odškodnino po drugem odstavku 112. člena ZDR oziroma zahtevka delodajalca za plačilo odškodnine za škodo, ki mu je nastala zaradi izredne odpovedi in takojšnjega prenehanja delovnega razmerja delavca (sodba Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 84/2009 z dne 7. 12. 2010, sodba in sklep VIII Ips 234/2010 z dne 21. 11. 2011). Delodajalec tudi ne more s samostojno tožbo izpodbijati odpovedi delavca – ne redne, ne izredne. Podlaga za tako zakonsko ureditev je v 49. členu Ustave o svobodi dela. Pri redni odpovedi lahko delodajalec zahteva, da delavec ostane na delu še v času odpovednega roka: v tem času med njima še obstaja pogodbeno (delovno) razmerje in kršitev obveznosti delavca ima lahko za posledico ne samo odškodninsko odgovornost delavca, temveč tudi odpoved s strani delodajalca. Pri izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi odpovednega roka ni, temveč pride do takojšnje prekinitve delovnega razmerja.

Če delavec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi na podlagi drugega odstavka 112. člena ZDR je upravičen do odpravnine in odškodnine. V kolikor delodajalec meni, da razlogi, ki jih je delavec navajal kot razlog za svojo izredno odpoved niso podani, lahko v morebitnem sporu na zahtevo delavca ugovarja, da odpravnine in odškodnine ni dolžan plačati. V takem sporu je dokazno breme, da so bili podani razlogi za izredno odpoved, na strani delavca (tako je odločilo Vrhovno sodišče v sodbi in sklepu VIII Ips 234/2010 in sodba VIII Ips 125/2011).

Tožnica je dokazala, da so bili podani razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delavca podani in zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je tožnica upravičena do odškodnine v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka, v znesku 2.850,00 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 6. 2010 do plačila ter odpravnino v znesku 190,00 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 6. 2010 do plačila. Neutemeljene pa so tudi pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da tožnici pripada razlika plače za obdobje od april 2009 do februar 2010 v znesku 1.415,34 EUR, saj je razlika v plači nastala, ker tožnici ni bil izplačan stimulativni del plače, o katerem pa odloča direktor. Prav tako so neutemeljene pritožbene trditve tožene stranke, da je sodišče napačno prisodilo tožnici tudi razliko plače za mesec marec, april in maj 2010 in da bi naj bile plače obračunane v skladu s pogodbo o zaposlitvi, tožnica pa je prejela izplačane nižje plače, ker ji ni bil priznan stimulativni del plače. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka v mesecu aprilu 2009 vsem zaposlenim znižala plačo za 20 % brez pisnega sklepa in v nasprotju s pogodbo o zaposlitvi. ZDR plačo ureja v 126. členu, ki določa, da je plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov. Sestavni del plače je tudi plačilo za poslovno uspešnost, če je le ta dogovorjena s kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi. Osnovna plača tožnice je bila dogovorjena v 10. členu pogodbe o zaposlitvi, ki je v drugem odstavku določal, da če bo delavka opravljala delo, z normalno količino in pričakovano kvalitetno se ji izplača plača povečana tako, da se v prejšnjem odstavku določena plača pomnoži s faktorjem 1,2. V primeru, da bo delavka opravljala delo s povečano količino, kvaliteto in gospodarnostjo in iniciativnostjo je upravičena tudi do večjega variabilnega dela plače. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je v 10. členu pogodbe o zaposlitvi določena osnovna plača in da tožena stranka tožnici plače v skladu s pogodbo o zaposlitvi ni izplačala v spornem obdobju.

Po določbi prvega odstavka 131. člena Zakona o delovnih razmerjih je delodajalec dolžan delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta izplačati regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače. S kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti se lahko v primeru nelikvidnosti delodajalca določi krajši rok za izplačila regresa, vendar najkasneje do 1. novembra tekočega koledarskega leta. Sodišče prve stopnje je tožnici priznalo sorazmerni del regresa za leto 2010 v znesku 228,67 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2010 in ni sledilo trditvam tožene stranke, da je iz podatkov o poslovnem izidu za leto 2010 razvidno, da tožena stranka ni imela likvidnostnih težav, zato je tudi odločitev sodišča prve stopnje glede teka zakonskih zamudnih obresti pravilna.

Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno odmerilo stroške postopka, zato je pritožba tožene stranke, ki le pavšalno izpodbija višino stroškov, neutemeljena.

V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP se mora pritožbeno sodišče opredeliti le do tistih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena. Ker ostali pritožbeni razlogi niso podani, niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).