Jedro

Na tožniku je bilo dokazno breme, da je opravljal naloge višje vrednotenega delovnega mesta, torej naloge izven delokroga delovnega mesta, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, kar pa je tudi dokazal. Toženka pa bi morala na drugi strani zatrjevati in dokazati, da je tožnik opravljal dela delovnega mesta, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, oziroma dela nižje vrednotenega delovnega mesta, kar pa ni storila.

Plačila iz naslova večopravilnosti na podlagi aneksov in povečanega obsega dela ne pomenijo, da je toženka tožniku v vtoževanem obdobju izplačevala plačo za dejansko opravljeno delo, ki je določena za delovno mesto realizator specialist.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da je dolžna tožniku obračunati in plačati razliko v plači med dejansko izplačano mu plačo za posamezni mesec in plačo, ki bi jo tožnik prejel na delovnem mestu realizator specialist, v obdobjih in plačnih razredih, kot izhajajo iz izreka izpodbijane sodbe, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Kar je tožnik zahteval več, je zavrnilo. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožniku v podpis izstaviti pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto realizator specialist. Odločilo je še, da vsaka stranka krije sama svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženka. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da sodišče ni ugotavljalo, kakšen naj bi bil obseg dela tožnika kot realizatorja specialista. Ugotovilo je le, da je opravljal razna dela, med drugim tudi delo realizatorja specialista, a s tem v zvezi ni ugotovilo obsega tega dela. Tožnik ni navedel ne kdaj ne kaj naj bi delal več, kot je bilo določeno s pogodbo o zaposlitvi in aneksi. Tožba je bila tako v tem delu brez trditvene in dokazne podlage. Sodišče pa je kljub tej pomanjkljivosti odločilo, da je tožnik ves čas delal kot realizator specialist, poln delovni čas, kar pa ne drži, saj dela tudi drugo delo. Nadalje sodišču očita, da ni navedlo pravne podlage za odločitev, da je tožnik upravičen do dodatnega plačila za svoje delo, kljub temu, da je že po sklenjenih aneksih prejel plačilo za delo na delovnem mestu realizator specialist. Meni, da pravna podlaga ne obstoji. Dejstvo, da se je tožnik s takšnim plačilom, kot je dogovorjen v aneksih, strinjal, kaže na to, da ni upravičen do dodatne razlike v plačilu. Nadalje navaja, da dejstvo, da tožnik ni opravljal dela, ki ga navaja v tožbi, predstavlja negativno dejstvo. Na tožniku je zato bilo, da dokaže trditev o delu. Za toženko pa je bilo dovolj, da je ugovarjala, da tožnik dela ni opravljal. A tudi če bi tožnik dokazal, da je del delovnega časa delal na delovnem mestu realizator specialist in da je kljub sklenjenim aneksom upravičen še do dodatnega plačila, bi moralo sodišče upoštevati, da je upravičen do dodatnega plačila le za tisti čas, ko je dejansko delal na delovnem mestu realizator specialist. Tega dela zagotovo ni delal v času dopustov in bolniške odsotnosti. Zagotovo tega dela ni delal polni delovni čas, saj je delal tudi druga dela.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Niso utemeljene pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, kakšen je bil obseg dela, ki ga je tožnik opravljal kot realizator specialist. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje ugotavljalo obseg tožnikovega dela. Ugotovilo je, da je tožnik ves čas vtoževanega obdobja dejansko opravljal delo višje vrednotenega delovnega mesta - realizator specialist (in ne nižje vrednotenega delovnega mesta, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, to je mešalec slike). Res je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedbe tožnika in priče ugotovilo tudi, da je tožnik opravljal še nekatera druga dela, navedena v aneksih pogodbe o zaposlitvi (za opravljanje katerih mu je toženka plačevala za do tri plačne razrede višjo plačo iz naslova večopravilnosti), oziroma dela drugih - različnih delovnih mest, a je večino časa1 (glede na izpoved priče - nadrejenega vsaj 80 %) opravljal dela delovnega mesta realizator specialist, kar je tudi razumljivo, glede na ugotovitev, da pri toženki poleg njega to delo opravljata le še dva njegova sodelavca. Za opravljanje drugih oziroma dodatnih del pa mu je toženka, poleg že omenjenih dodatnih plačnih razredov iz naslova večopravilnosti, plačevala tudi dodatek za povečan obseg dela.

5. Nadalje ne drži pritožbena navedba, da tožnik ni zatrjeval ne dokazoval kaj in koliko naj bi delal kot realizator specialist. Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, je tožnik podal zadostno trditveno podlago. Navedel je, da je ves čas vtoževanega obdobja opravljal dela in naloge delovnega mesta realizator specialist, ki jih je specificiral, kar vse je dokazal s svojo izpovedbo, izpovedbo priče in z v izpodbijani sodbi navedenimi listinskimi dokazi. Pritožba pravilno navaja, da je bilo na tožniku dokazno breme, da je opravljal naloge višje vrednotenega delovnega mesta, torej naloge izven delokroga delovnega mesta, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, kar pa je, kot rečeno, tudi dokazal. Toženka pa bi morala na drugi strani zatrjevati in dokazati, da je tožnik opravljal dela delovnega mesta, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, oziroma dela nižje vrednotenega delovnega mesta, kar pa ni storila. Ne gre torej za v pritožbi izpostavljeno problematiko dokazovanja negativnih dejstev2. Toženka tudi v pritožbi zgolj pavšalno navaja, da je tožnik opravljal drugo delo, ki ga tako niti ne konkretizira.

6. Pritožbene navedbe, da tožnik ni opravljal dela realizator specialist v času dopustov in bolniške odsotnosti, predstavljajo nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.). Toženka teh trditev tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni podala in tako niti ni znano, kdaj (če sploh) je bil tožnik v bolniškem staležu in kdaj na dopustu. Ne glede na navedeno pa to niti ni odločilno. Skladno z določili sedmega in osmega odstavka 137. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) je namreč nadomestilo plače za čas odsotnosti z dela zaradi letnega dopusta in bolniškega staleža odvisno od plače prejšnjega oziroma prejšnjih mesecev. Ta pa tožniku pripada glede na delovno mesto, katerega naloge je takrat dejansko opravljal, torej glede na vtoževano delovno mesto realizator specialist. 7. Ne drži pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni navedlo pravne podlage za odločitev o utemeljenosti tožnikovega zahtevka za plačilo (razlike) plače za opravljanje dela na višje vrednotenem delovnem mestu. Gre za plačilo po tako imenovanem dejanskem delu. Delavec je na podlagi 44. člena ZDR-1 upravičen do ustreznega plačila za opravljeno delo. Delodajalec mu mora za delo, ki ga dejansko opravlja, zagotoviti vse pravice, ki jih za to delovno mesto določajo zakon, podzakonski akti oziroma kolektivna pogodba. Gre za ustaljeno sodno prakso.3 Sodišče prve stopnje je pravno podlago ustrezno in pravilno obrazložilo v 4. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Pri tem se je sklicevalo na specialna določila Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.).

8. Kot izhaja iz izreka ter iz 13. in 14. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje upoštevalo, da je tožnik v vtoževanem obdobju že prejel plačilo iz naslova večopravilnosti na podlagi v pritožbi izpostavljenih aneksov in povečanega obsega dela, zato je tožniku prisodilo le razliko med dejansko izplačano plačo in plačo delovnega mesta realizator specialist. Pritožbene navedbe, da je tožnik z izpodbijano sodbo prejel plačilo za že plačano delo, tako niso utemeljene. Navedena izplačila na podlagi aneksov in povečanega obsega dela ne pomenijo, da je toženka tožniku v vtoževanem obdobju izplačevala plačo za dejansko opravljeno delo, ki je določena za delovno mesto realizator specialist, kot je to pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje.

9. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Toženka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Prim. sodbo VDSS Pdp 443/2022. 2 Prim. sodbo in sklep VDSS Pdp 581/2020, točko 9 obrazložitve. 3 Prim. npr. odločbi VSRS VIII Ips 306/2009 in VIII Ips 19/2014.