Jedro

ZSPJS nima posebnih določb o poteku postopka preizkusa ocene. Ocenjevanje delovne uspešnosti ni strogo formalen postopek, ki bi bil podrobno urejen s procesnimi pravili. Postopka preizkusa ocene ni mogoče šteti za dokazni postopek, niti ga primerjati s takšnim postopkom. Pravilno je sodišče prve stopnje obrazložilo, da preizkus ocene pred komisijo ni podvržen tako strogim procesnim pravilom, kot veljajo za postopek pred sodiščem in da je namen določbe prvega odstavka 17.a člena ZSPJS v tem, da se javnemu uslužbencu zagotovi preizkus ocene pred komisijo in s tem možnost dodatno obrazložiti svoje stališče o oceni, zaradi česar ni izrecno določeno v kakšni obliki mora biti zahteva vložena. V prvem odstavku 17.a člena ZSPJS je določeno, da ima javni uslužbenec, ki se ne strinja z oceno, v roku 8 delovnih dni od seznanitve z oceno, pravico zahtevati preizkus ocene pred komisijo, ki jo imenuje odgovorna oseba v roku 15 dni od vložitve zahteve za preizkus ocene. Med strankama ni bilo sporno, da je bil tožnik z oceno seznanjen 12. 1. 2022 ter da ni podpisal ocenjevalnega lista zaradi nestrinjanja z oceno. Tožnik je izpovedal, da je nadrejenemu že ob seznanitvi z oceno povedal, da se z oceno ne strinja in se zoper njo pritožuje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 279,99 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od poteka tega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se ocena delovne uspešnosti tožnika za leto 2021 z dne 6. 1. 2022 in sklep Policijske uprave A., Službe direktorja policijske uprave št. ... z dne 9. 6. 2022, kot nezakonita razveljavita (I. točka izreka). Odločilo je, da se zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 1.338,10 EUR, v roku 8 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje brez obresti, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v celoti sledilo stališču tožnika, da je v konkretnem primeru potrebno uporabiti določbe Zakona o splošnem upravnem postopku. Takšno stališče, da se določbe upravnega postopka v konkretnem primeru uporabljajo na podlagi 4. člena ZUP, je po mnenju tožene stranke popolnoma napačno, saj niti področje delovnopravnega statusa javnih uslužbencev niti področje plačnega sistema ne predstavlja "druge javnopravne zadeve", za katere bi se smiselno uporabil ZUP. Prav tako je v zvezi z uporabo 4. člena ZUP treba upoštevati dejstvo, da se določbe ZUP uporabljajo subsidiarno in smiselno. Če bi v predmetni zadevi šteli, da gre za javnopravno zadevo, bi o tovrstnem zahtevku moralo odločati Upravno sodišče Republike Slovenije v okviru upravnega spora, ne pa krajevno pristojno delovno sodišče v delovnopravnem sporu. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je oprlo odločitev zgolj na zaslišanje strank - tožnika in komandirja in odločitve ni sprejelo s primerjanjem listinskih dokazov in ostalih navedb tožene stranke. Sodišče prve stopnje se je oprlo na dejstvo, da po izjavi komandirja, da bo tožnikovo nestrinjanje sporočil naprej, tožnik ni vložil še pisne pritožbe vse do trenutka, ko mu je komandir rekel, da se sploh ni pritožil. Iz zapisnika komisije št. ... z dne 9. 6. 2022 jasno izhaja, kako je potekala seznanitev tožnika z oceno s strani komandirja dne 12. 1. 2022, katere tožnik dejansko ni hotel podpisati z navedbo, da se z oceno ne strinja. Sodišče je vsebini zabeležke o seznanitvi tožnika z oceno pripisalo preveliko težo. Ključen razlog, zaradi katerega se je sploh zapisala dotična opomba, je bilo dejstvo, da je bil tožnik seznanjen s podano oceno in da je ni želel podpisati. Sodišče je le ob primerjavi vsebine uradnega zaznamka na oceni z dne 6. 1. 2022 in pisne pritožbe z dne 1. 2. 2022 ugotovilo, da je vsebina enaka in sicer, da se tožnik ne strinja z oceno, s katero je bil seznanjen 12. 1. 2022 in zaradi tega zmotno zaključilo, da je tožnik že dne 12. 1. 2022 podal pritožbo. Glede na vse navedeno ni mogoče zaključiti drugače, kot da je bila zahteva podana po poteku 8-dnevnega roka od seznanitve, saj ni sporno, da se je tožnik z oceno seznanil 12. 1. 2022. Tožnik bi moral vedeti, da ustna izjava, iz katere izhaja zgolj namera vložitve pritožbe, še ne predstavlja dejanske podaje zahteve. Ker je odločitev sodišča o tožbenem zahtevku v celoti napačna, je posledično napačna tudi odločitev o stroških postopka. Tudi sicer tožena stranka graja višino priznanih stroškov tožniku. Meni, da je sodišče neutemeljeno tožniku priznalo nagrado v višini 225 točk za drugo, tretjo in četrto pripravljalno vlogo. Tožnik je z navedenimi vlogami posredoval le pisne izjave prič in zahteval neposredno zaslišanje prič ter spremenil tožbeni zahtevek, zato bi bil kvečjemu upravičen do nagrade v višini 50 točk za posamezno vlogo. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka trditve tožene stranke v pritožbi in navaja, da je nestrinjanje z oceno prvič ustno izrazil že ob seznanitvi z oceno in da ZSPJS ne določa, da mora biti zahteva za preizkus ocene vložena v določeni obliki, niti da mora imeti določeno vsebino oziroma sestavine, za katere se zavzema tožena stranka. Oblika in vsebina zahteve za preizkus torej nista predpisani, zato so neutemeljene pritožbene trditve glede uporabe določb Zakona o splošnem upravnem postopku. Ne drži stališče tožene stranke, da bi moralo v primeru smiselne uporabe ZUP, o zadevi odločati Upravno sodišče RS. Določbe ZUP je v konkretnem primeru mogoče uporabiti tudi analogno. Pritožbena navedba, da se ureditev preizkusa ocene ni spreminjala, zato bi javni uslužbenec - tožnik moral vedeti, da ustna izjava še ne predstavlja dejanske podaje zahteve za preizkus ocene, pa predstavlja pritožbeno novoto, ki je sodišče ne sme upoštevati. Pravilna pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) uporabilo določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in po prvem in drugem odstavku 350. člena ZPP preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti in da je sprejelo pravilno materialnopravno odločitev.

6. Tožnik je izpodbijal oceno delovne uspešnosti za leto 2021 (ocenjevalno obdobje od 1. 1. 2021 do 31. 12. 2021), ko je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu višji policist specialist v Ministrstvu za notranje zadeve, Policiji, Generalni policijski upravi, Upravi avtocestne policije, Specializirani enoti avtocestne policije A. V ocenjevalnem obdobju je bil tožnik ocenjen z oceno "zelo dobro" in mu je oceno podal takratni nadrejeni B. B. Nadrejeni B. B. je tožnika z oceno seznanil dne 12. 1. 2022, vendar tožnik ocenjevalnega lista ni želel podpisati, ker se z oceno ni strinjal, kar je nadrejeni na ocenjevalni list tudi zapisal, kot uradni zaznamek. Tožnik je dne 1. 2. 2022 podal pisno pritožbo na oceno delovne uspešnosti. O pritožbi tožnika je odločil generalni direktor policije in je s sklepom z dne 3. 3. 2022 pritožbo zavrnil kot prepozno. Zoper sklep generalnega direktorja policije je tožnik vložil pritožbo dne 23. 3. 2022, o kateri je odločala Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja in pritožbo tožnika zavrgla. Komisija je v 3. točki sklepa z dne 13. 4. 2022 razveljavila sklep št. ... z dne 3. 3. 2022, ki ga je izdal generalni direktor policije z obrazložitvijo, da je iz dokumentacije razvidno, da je tožnik vložil zahtevo za preizkus ocene delovne uspešnosti, zato bi morala odgovorna oseba organa prve stopnje, v skladu s 17.a členom ZSPJS imenovati Komisijo za preizkus ocene, kar pa ni storila, temveč je predstojnik izdal izpodbijani sklep, za katerega pa ni bil pristojen. Zato je Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja sklep z dne 3. 3. 2022 razveljavila in zadevo vrnila v ponovno odločanje. Komisija za preizkus ocene delovne uspešnosti je dne 9. 6. 2022 zahtevo tožnika za preizkus ocene delovne uspešnosti za leto 2021 kot prepozno zavrnila in potrdila oceno delovne uspešnosti. Med strankama je bilo predvsem sporno, ali je možno zahtevo za preizkus ocene podati ustno na zapisnik in posledično, ali je bila tožnikova zahteva pravočasna.

7. Ocenjevanje javnih uslužbencev ureja Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji), ki med drugim v prvem odstavku 17. člena določa, da se delovna uspešnost ocenjuje glede na rezultate dela, samostojnost, ustvarjalnost in natančnost pri opravljanju dela, zanesljivost pri opravljanju dela, kvaliteto sodelovanja in organizacijo dela ter druge sposobnosti v zvezi z opravljanjem dela. Podrobneje je ocenjevanje javnih uslužbencev urejeno v Uredbi o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (Ur. l. RS, št. 51/2008 in naslednji).

8. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da ZSPJS nima posebnih določb o poteku postopka preizkusa ocene. Ocenjevanje delovne uspešnosti ni strogo formalen postopek, ki bi bil podrobno urejen s procesnimi pravili. Postopka preizkusa ocene ni mogoče šteti za dokazni postopek, niti ga primerjati s takšnim postopkom. Pravilno je sodišče prve stopnje obrazložilo, da preizkus ocene pred komisijo ni podvržen tako strogim procesnim pravilom, kot veljajo za postopek pred sodiščem in da je namen določbe prvega odstavka 17.a člena ZSPJS v tem, da se javnemu uslužbencu zagotovi preizkus ocene pred komisijo in s tem možnost dodatno obrazložiti svoje stališče o oceni, zaradi česar ni izrecno določeno v kakšni obliki mora biti zahteva vložena. V prvem odstavku 17.a člena ZSPJS je določeno, da ima javni uslužbenec, ki se ne strinja z oceno, v roku 8 delovnih dni od seznanitve z oceno, pravico zahtevati preizkus ocene pred komisijo, ki jo imenuje odgovorna oseba v roku 15 dni od vložitve zahteve za preizkus ocene. Med strankama ni bilo sporno, da je bil tožnik z oceno seznanjen 12. 1. 2022 ter da ni podpisal ocenjevalnega lista zaradi nestrinjanja z oceno. Tožnik je izpovedal, da je nadrejenemu že ob seznanitvi z oceno povedal, da se z oceno ne strinja in se zoper njo pritožuje. Sodišče je pravilno sledilo izpovedi tožnika in ocenilo, da je bila izpoved tožnika bolj verodostojna kot izpoved nadrejenega B. B., ker je bila tožnikova izpoved skladna z listinskimi dokazi in sicer z zabeleženim uradnim zaznamkom (priloga A/7) ter pisno pritožbo na oceno delovne uspešnosti z dne 1. 2. 2022 (priloga A/4). Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje (točka 17 obrazložitve), da je tožnik zahtevo za preizkus ocene delovne uspešnosti podal že ustno na zapisnik dne 12. 1. 2022 in da je bila zahteva podana v roku 8 delovnih dni od seznanitve z oceno, zato je pravočasna.

9. Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi sklicevalo na določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP; Ur. l. RS, št. 24/2006 s spremembami), kar tožena stranka utemeljeno izpodbija s pritožbo, vendar pa navedeno na zakonitost odločitve sodišča prve stopnje ne vpliva. Namreč tako ZJU kot ZSPJS ne določata, da mora biti zahteva za preizkus ocene pisna, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, ob sklicevanju na 17.a člen ZSPJS, da je tožnik lahko podal zahtevo za preizkus ocene tudi ustno na zapisnik dne 12. 1. 2022. S tem je tožnik izpolnil predpisane procesne predpostavke in pravilno ter pravočasno zahteval preizkus ocene pred komisijo. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku in razveljavilo tožnikovo oceno delovne uspešnosti za leto 2021 in sklep Komisije za preizkus ocene delovne uspešnosti z dne 9. 6. 2022, ki je zahtevo za preizkus ocene zavrnila kot prepozno in je komisija ni presojala vsebinsko.

10. Neutemeljena je tudi pritožba zoper odmerjene stroške postopka (18. točka obrazložitve sodbe). Druga pripravljalna vloga z dne 27. 12. 2022 in tretja pripravljalna vloga z dne 13. 10. 2023 predstavljata obrazloženi vlogi v smislu tarifne št. 16/2 Odvetniške tarife. V drugi pripravljalni vlogi je tožnik sodišču posredoval pisne izjave prič ter predložil ustrezne dokaze v potrditev svojih trditev, da pisnih izjav prič ni mogel predložiti pravočasno. Tretja pripravljalna vloga je bila predložena na poziv sodišča, s četrto pripravljalno vlogo pa je tožnik odgovoril na pripravljalno vlogo tožene stranke in se opredelil do vsebine listin, predloženih s strani tožene stranke. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje tožniku pravilno priznalo 225 točk tudi za drugo, tretjo in četrto pripravljalno vlogo.

11. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Na podlagi 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo o stroških pritožbenega postopka. Ker tožena stranka ni uspela s pritožbo, krije sama svoje pritožbene stroške (154. člen ZPP), tožniku pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo, in sicer 375 točk za odgovor na pritožbo ter 22 % DDV, kar skupaj znaša 279,99 EUR. Tožena stranka je dolžna stroške odgovora na pritožbo povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (prvi odstavek 154., 155. in 165. člena ZPP).