Jedro

Dolžnik je v svojem ugovoru navedel pravnopomembna dejstva v zvezi z upnikovo terjatvijo, na podlagi katerih bi v pravdi lahko dosegel zavrnitev upnikovega zahtevka, če bi se ta dejstva izkazala za resnična (nezapadlost terjatve ter drugačna višina terjatve), za dokazovanje teh dejstev pa je predlagal listinski dokaz, s čimer so tudi po oceni višjega sodišča izpolnjeni vsi kriteriji za obrazloženost ugovora, saj mora biti terjatev, ki naj bo prisojena, v času odločanja dospela. Če ni, tožbeni zahtevek po materialnem pravu še ni utemeljen in ga je potrebno zavrniti. Glede na tako vsebino dolžnikovega ugovora pa sodišče v fazi odločanja o ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine ne more sprejeti drugačne odločitve kot je razveljavitev sklepa o izvršbi v delu, v katerem je dovoljena izvršba in določen izvršitelj ter odločitev, da se bo o tem odločalo v pravdnem postopku pred pristojnim sodiščem.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

II. Upnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom razveljavilo sklep o izvršbi v delu, v katerem je dovoljena izvršba in določen izvršitelj, in odločilo, da bo o zahtevku in stroških v pravdnem postopku odločalo Okrožno sodišče v Novi Gorici.

2. Zoper sklep pravočasno po pooblaščencu vlaga pritožbo upnik zaradi vseh pritožbenih razlogov in predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in ohranitev izdanega sklepa o izvršbi v veljavi pod pogoji iz prisilne poravnave dolžnika. Navaja, da iz ugovora dolžnika izhaja, da potrjuje, da se predlog za izvršbo nanaša na tri neplačane račune v skupnem znesku 7.360,50 EUR, ki jih je upnik izdal dolžniku ter so zapadli v plačilo v zneskih in v rokih, ki sta jih pravdni stranki navedli v svojih vlogah. Meni, da je v ugovoru dolžnik terjatev upnika v celoti priznal, saj ni podal nobenega vsebinskega ugovora glede zahtevka upnika ali podal kakršnegakoli dokaznega predloga v zvezi s takšnimi trditvami, ki bi terjatev upnika do dolžnika omejevale. Zavzema se za to, da bi se navedene trditve dolžnika v zvezi s terjatvami iz predloga za izvršbo štele za priznane po 214. členu ZPP. V zvezi z navedbo, da naj bi bila upnikova terjatev že priznana v postopku prisilne poravnave, upnik opozarja, da navedeno iz javno razpoložljivih podatkov ne izhaja, temveč ravno nasprotno, da terjatev še ni bila priznana ali obravnavana, zaradi česar je bil upnikov predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine potreben. Upnik šteje, da so sodišču listine, vsebovane v javnem registru AJPES, znane in jih sodišče pozna po uradni dolžnosti. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava ter pravilno ugotovljenem dejanskem stanju z vpogledom v splošno znana dejstva registra AJPES ohraniti sklep o izvršbi v veljavi in ga po potrebi zgolj prilagoditi potrjenim pogojem pravnomočne prisilne poravnave. Meni, da bi se terjatev dolžnika do upnika torej v celoti priznala, pri čemer bi glede višine in zapadlosti zapadlo v plačilo pod pogoji, določenimi s prisilno poravnavo nad dolžnikom. Prilaga listinske dokaze in predlaga vpogled sodišča v register AJPES. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena dolžniku, ki nanjo pravočasno odgovarja in poudarja, da priznava terjatev po višini in zapadlosti pod pogoji prisilne poravnave.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).

6. Po drugem odstavku 53. člena in drugem odstavku 61. člena ZIZ mora biti ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine obrazložen. V ugovoru mora dolžnik navesti pravno pomembna dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in predlagati dokaze zanje. Če dolžnik izpodbija sklep o izvršbi v delu, v katerem mu je naloženo, da poravna terjatev, mora navesti tista pravno pomembna dejstva, ki bi pripeljala do zavrnitve tožbenega zahtevka v pravdi, če bi se izkazala za resnična (tako Načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 9. 12. 1999). Če dolžnik ne izpolni zahteve za uveljavljanje pravno pomembnih dejstev ali zanje ne predlaga dokazov, se šteje, da je ugovor neobrazložen in s tem tudi neutemeljen. Na to posledico je bil dolžnik opozorjen v pravnem pouku sklepa o izvršbi. Kot je odločilo Ustavno sodišče RS v odločbi št. Up-854/05 z dne 7. 2. 2007, pa se kot neobrazložen ugovor lahko šteje le tak ugovor, ki ne navaja prav nobenih pravno pomembnih dejstev, oziroma ugovor, ki za trditve, ki jih navaja, ne vsebuje nobenih argumentov in/ali dokazov, ki bi bili v zvezi s temi dejstvi oziroma trditvami.

7. V ugovoru je dolžnik navedel, da je pred Okrožnim sodiščem v Novi Gorici tekel postopek prisilne poravnave pod št. St 617/2013 ter da je postal sklep o potrditvi prisilne poravnave 15. 5. 2014 pravnomočen. Navedel je, da se bo plačilo plačilo upniku izvedlo pod pogoji potrjene prisilne poravnave. Kot dokaz je priložil sklep o potrditvi prisilne poravnave z dne 4. 4. 2014. Dolžnik je v svojem ugovoru navedel pravnopomembna dejstva v zvezi z upnikovo terjatvijo, na podlagi katerih bi v pravdi lahko dosegel zavrnitev upnikovega zahtevka, če bi se ta dejstva izkazala za resnična (nezapadlost terjatve ter drugačna višina terjatve), za dokazovanje teh dejstev pa je predlagal listinski dokaz, s čimer so tudi po oceni višjega sodišča izpolnjeni vsi kriteriji za obrazloženost ugovora v smislu drugega odstavka 61. člena ZIZ v zvezi z drugim odstavkom 53. člena ZIZ. Terjatev, ki naj bo prisojena, mora biti v času odločanja namreč dospela (prvi odstavek 311. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Če ni, tožbeni zahtevek po materialnem pravu še ni utemeljen in ga je potrebno zavrniti.

8. Upnik se zavzema za to, da bi sodišče prve stopnje ugovor dolžnika kot neobrazložen zavrnilo ter izvršbo nadaljevalo pod pogoji potrjene prisilne poravnave. Glede na to, da je iz dolžnikovega ugovora razvidno, da je upnikova terjatev sporna glede zahtevane višine in da glede na pravnomočno potrjeno prisilno poravnavo še ni zapadla (temu smiselno pritrjuje tudi upnik v pritožbi), v tej fazi postopka sodišče glede na vložen obrazložen ugovor ni moglo sprejeti drugačne odločitve kot je razveljavitev sklepa o izvršbi v delu, v katerem je dovoljena izvršba in določen izvršitelj ter odločitev, da se bo o tem odločalo v pravdnem postopku pred pristojnim sodišče. Glede na tako materialnopravno izhodišče so ostale pritožbene navedbe pravno nepomembne za odločitev o pritožbi, zato se do njih višje sodišče posebej ne opredeljuje.

9. Ker niso podani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter kot pravilen in zakonit potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

10. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ, ter 38. člen ZIZ).