15. 9. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Antona Dumaniča iz Maribora na seji dne 15. septembra

sklenilo:

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti šestega in sedmega odstavka 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 43/99, 28/2000, 64/01, 110/02, 3/03 – popr. in 18/03 – ur.p.b.) se zavrne.

OBRAZLOŽITEV

1.Pobudnik je državljan Republike Slovenije hrvaške narodnosti. Vojno nasilje je utrpel na ozemlju bivše Kraljevine Jugoslavije. Status žrtve vojnega nasilja mu ni bil priznan, ker ob prenehanju nasilnega dejanja ni imel stalnega prebivališča v Sloveniji oziroma se v Sloveniji ni naselil do 31. 12. 1945. Zato meni, da določbi šestega in sedmega odstavka 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (v nadaljevanju ZZVN) diskriminirata državljane, ki niso slovenske narodnosti, ter jih s tem postavljata v neenakopraven položaj z državljani slovenske narodnosti. Meni, da sta izpodbijani določbi zato v neskladju s členi 2, 3, 14, 22, 26 in 50 Ustave.

2.V 2. členu ZZVN določa, da je ob pogojih iz prvega člena tega zakona žrtev vojnega nasilja tudi oseba, ki ji je bil prisilni ukrep ali nasilno dejanje iz prvega, tretjega in petega odstavka tega člena povzročen na ozemlju dežele Furlanije-Julijske krajine v Republiki Italiji oziroma na ozemlju dežele Koroške v Republiki Avstriji, in oseba, ki je imela od prenehanja prisilnega ukrepa ali nasilnega dejanja stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, ne glede na to, na katerem ozemlju bivše Kraljevine Jugoslavije ji je bil prisilni ukrep ali nasilno dejanje povzročeno. Sedmi odstavek istega člena pa natančneje določa, kaj pomeni, da je imela oseba, ki ji je bil prisilni ukrep ali nasilno dejanje povzročeno na ozemlju bivše Kraljevine Jugoslavije, stalno prebivališče v Republiki Sloveniji od prenehanja prisilnega ukrepa ali nasilnega dejanja: "če se je naselila v Sloveniji z namenom stalnega prebivanja takoj, ko je bilo to glede na tedanje transportne, nastanitvene, zaposlitvene in druge razmere mogoče, vendar najkasneje do 31. decembra 1945".

3.O pobudi za začetek postopka za oceno ustavnosti sedmega odstavka 2. člena ZZVN oziroma o ureditvi, po kateri bivši državljani Jugoslavije, ki so se v Slovenijo priselili po 1. 1. 1946, niso upravičeni do statusa žrtve vojnega po ZZVN, čeprav sicer za ta status izpolnjujejo vsebinske pogoje, je Ustavno sodišče že odločalo in s sklepom št. U-I-217/00 z dne 9. 11. 2000 (OdlUS IX, 261). Pobudo je kot neutemeljeno zavrnilo. Pobudnik v obravnavani pobudi ne navaja ničesar za odločitev relevantnega, na kar Ustavno sodišče ni odgovorilo že v sklepu št. U-I-217/00, zato se Ustavno sodišče v celoti sklicuje na obrazložitev v navedenem sklepu. Iz istih razlogov je neutemeljen tudi očitek o neustavnosti šestega odstavka 2. člena ZZVN.

4.Pri tem Ustavno sodišče ugotavlja, da pobudnik zmotno meni, da je zakonodajalec vezal položaj žrtve vojnega nasilja na narodnost, saj iz določbe sedmega odstavka 2. člena ZZVN to ne izhaja.

5.Ker je pobuda očitno neutemeljena, jo je Ustavno sodišče zavrnilo.

6.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – ZUstS) v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejelo soglasno.

Predsednik

dr. Janez Čebulj