Jedro

Če je dospelost terjatve odvisna od aktivnosti upnika, ta pa je pasiven, začne zastaranje terjatve, kljub njeni nedospelosti, teči po preteku primernega roka za upnikovo dejanje. Če se ugotovi, da terjatev ni zastarana, pa je potrebno ugotavljati, kdaj je terjatev zapadla tako, kot da ugovora zastaranja ni bilo – kdaj je upnik izvršil za dospelost terjatve potrebno dejanje, in ne kdaj bi upnik lahko izvršil potrebno dejanje.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba (IV. in V. točka izreka odločbe z dne 20.5.2008) se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z odločbo z dne 29.5.2008 je sodišče prve stopnje dovolilo spremembo tožbe, v umaknjenem delu postopek ustavilo in sklenilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I ... z dne ..., razveljavi tudi v I. in III. točki ter se postopek nadaljuje po tožbi; ter razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, da sta toženca solidarno dolžna plačati tožeči stranki znesek 17.741,07 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 24.3.1998 do plačila, v roku 15 dni in ji povrniti izvršilne stroške v znesku 41.503,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 8.4.1998 do plačila in odmerjene pravdne stroške, v roku 15 dni od prejema sodbe (IV. točka izreka) ter odločilo, da je tožeča stranka dolžna drugemu tožencu povrniti pravdne stroške v znesku 5.167,65 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Proti sodbi se tožeča stranka pravočasno pritožuje zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče izpodbijano odločitev sprejelo na podlagi zmotne uporabe materialnega prava. Kot bi bilo razumeti razloge sodbe, je sodišče prve stopnje izpodbijano odločitev sprejelo na podlagi uporabe določila 361. člena Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR. Gre za določbo, ki je podana v 4. oddelku III. poglavja ZOR, ki obravnava zastaranje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je zastaranje za celotno obveznost pričelo teči novembra 1990, da pa sta toženi stranki s plačili na račun vtoževane terjatve, zastaranje pretrgali in je to začelo teči znova, zaradi česar do vložitve izvršilnega predloga dne 23.3.1998 (pravilno 24.3.1998), terjatev tožeče stranke ni zastarala. S takšnim zaključkom je sodišče izčrpalo materialnopravno podlago določbe 361. člena ZOR. Sodišče pa je tudi terjatev obračunalo na tej podlagi, in odločilo, da je tožeča stranka upravičena le do zneska 228.172,00 SIT, zapadlega na dan 30.11.1990 (ne da bi upoštevalo vsaj zakonske zamudne obresti natekle do vložitve predloga za izvršbo, niti dejstva, da so se realne obresti za mesece avgust, september, oktober in november 1990 pokrivale iz depozita, zato je napačen zaključek, da so že novembra 1990 steki pogoji nerednega odplačevanja posojila). V skladu s splošnimi pogoji ima banka pravico zahtevati plačilo celotnega dolga z obrestmi in stroški pred pogodbenim rokom, med drugim tudi, če posojilojemalec neredno odplačuje posojilo. Ta določba obravnava primer, ko sme tožeča stranka, kot banka, zahtevati vračilo celotnega dolga pred pogodbenim rokom (ki je znašal v konkretnem primeru 15 let), nikakor pa ta člen ne določa, da znesek posojila zapade v plačilo takoj, ko nastopi katerikoli pogoj po tem členu pogodbe. Če se banka ne posluži možnosti po tej določbi, ima to zanjo lahko negativne posledice v primeru zastaranja po 361. členu ZOR, nikakor pa ta določba ne pomeni, da je sodišče terjatev tožeče stranke upravičeno izračunati na način, kot izhaja iz sodbe.

Pritožba je utemeljena.

Drži, da je v nekaterih primerih začetek zastaranja določen drugače (ne od dospelosti), zato, da ne bi upnik podaljševal zastaralnega roka (1. odstavek 361. člena ZOR v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika). Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru zastaranje za celotno obveznost pričelo teči, ko posojilojemalec ni poravnal treh zaporednih mesečnih obrokov kredita, to je novembra 1990. Pravilen pa je tudi zaključek, da terjatev vseeno ni zastarala, ker je tožena stranka na račun vtoževane terjatve vplačala določene zneske v letih 1992, 1993 in 1997, s čimer je pripoznala dolg (2. odstavek 387. člena ZOR) in s tem pretrgala zastaranje, zato je zastaranje začelo teči znova(1. odstavek 392. člena ZOR). Do vložitve izvršilnega predloga dne 23.3.1998 (pravilno 24.3.1998), zato terjatev tožeče stranke še ni zastarala. S tem pa je sodišče prve stopnje izčrpalo pravno podlago določbe 361. člena ZOR, ki sodi med splošne določbe o zastaranju, kot to upravičeno opozarja pritožba. S tem ko je sodišče prve stopnje to določbo uporabilo tudi kot podlago za odločanje o tem, kdaj je terjatev tožeče stranke dospela in kakšna je njena višina, je napačno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

V novem postopku naj sodišče prve stopnje pazi na to, da določba 361. člena ZOR govori le o tem kdaj začne zastaranje teči. Če se ugotovi, da zahtevek ni zastaran, pa je potrebno dospelost terjatve ugotavljati tako, kot da ugovora zastaranja ni bilo – kdaj je upnik izvršil za dospelost terjatve potrebno dejanje (v konkretnem primeru verjetno ne more biti dvoma, da je to vložitev predloga za izvršbo), in ne kdaj bi upnik lahko izvršil potrebno dejanje. Pri tem pa še vedno lahko ostane odprto vprašanje zastaranja posameznih obrokov oziroma anuitet posojila.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.