Jedro

Kljub tehtnim argumentom v prid zožujoče razlage pojmov prikrajšanja in vzročne zveze med obogatitvijo in prikrajšanjem, Vrhovno sodišče odklanja načelno stališče, da prikrajšanje ni predpostavka verzijskega zahtevka zaradi uporabe tuje stvari v svojo korist. Kot že poudarjeno, je razlog za to v umeščenosti instituta uporabe tuje stvari v 3. oddelek OZ: "Neupravičena pridobitev". Splošno pravilo (190. člen OZ), ki velja za vse oblike neupravičenih obogatitev (vse oblike kondikcij in verzij), torej tudi za uporabo tuje stvari v svojo korist, je uvrščeno v 1. odsek 3. oddelka OZ. Določba 198. člena OZ je umeščena v 2. odsek z naslovom "Pravila vračanja", kar napotuje na sklep, da ureja le pravilo, kaj se pri tej obliki verzije vrača. Zožujoča razlaga zahteva, da je prikrajšanje, enako kot obogatitev, vsaj potencialno oziroma hipotetično. Da bi lastnik stvari lahko zahteval uporabnino za neupravičeno uporabo njegove stvari, bi moral imeti vsaj hipotetično možnost, da bi to stvar lahko tudi sam uporabljal (ali na njej kako drugače izvrševal svoja lastninska upravičenja). To pa je tudi izhodišče za opredelitev pravne vzročnosti kot predpostavke neupravičene obogatitve. Vzrok prikrajšanja je lahko le tista obogatitev (korist), ki je dostopna tudi lastniku (oziroma imetniku druge pravice, da stvar uporablja sam).

Vsaka neutemeljena uporaba tuje stvari v svojo korist pomeni poseg v lastninsko pravico (in hkrati tudi v pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS). To pa praviloma pomeni tudi prikrajšanje lastnika, saj se domneva, da ima ta vselej hipotetično možnost stvar uporabiti tudi sam (ali na njej kako drugače izvrševati svoja lastninska upravičenja). Navedena domneva pa vendarle ni absolutna. Obstajajo namreč primeri, ko je lastniku zaradi posebnih okoliščin (začasno) onemogočena uporaba stvari, pa tudi druga upravičenja iz lastninske pravice. V primeru, ko je lastnikova lastninska pravica izvotljena vseh lastninskih upravičenj ("gola" lastninska pravica), ne more biti niti hipotetičnega prikrajšanja.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora tožeči stranki v roku 15 dni povrniti revizijske stroške v višini 447,98 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za izpolnitev.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Tožnica zahteva plačilo uporabnine in vodarine zaradi uporabe spornega stanovanja v obdobju od 23. 4. 2017 do 30. 11. 2021. Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku in tožencu naložilo plačilo uporabnine in vodarine z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter stroške pravdnega postopka. Sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zoper odločitev sodišča druge stopnje je toženec predlagal dopustitev revizije.

**Dejanski okvir spora**

2. Bistvene dejanske ugotovitve sodišča prve in druge stopnje, na katere je Vrhovno sodišče v skladu s tretjim odstavkom 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vezano, so naslednje: - Lastnica nepremičnine, kjer se nahaja sporno stanovanje, je Republika Slovenija, tožnica pa je na podlagi Zakona o Kobilarni Lipica (v nadaljevanju ZKL-1)1 njena zakonita upravljavka.

- Toženec je sporno stanovanje uporabljal od začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja do 30. 11. 2021. - V preteklosti je od tožničine prednice zahteval odkup spornega stanovanja, ker je na njem imel stanovanjsko pravico, a je ta njegovo zahtevo zavrnila, saj je imelo stanovanje status kulturnozgodovinskega spomenika.

- Temeljno sodišče v Sežani je s sodbo P 187/93 z dne 8. 9. 1994 pravnomočno razsodilo, da mora tožnica s tožencem v roku 3 mesecev skleniti prodajno pogodbo za odkup drugega primernega stanovanja.

- Ker tožnica svoje obveznosti ni izpolnila, je toženec sprožil izvršilni postopek, v katerem je bil izdan sklep o dovolitvi izvršbi. Izvršilni postopek neuspešno teče že več kot 27 let. - Toženec je do aprila 2017 plačeval uporabnino za stanovanje in vodarino, od tega datuma dalje pa ne več.

- Inšpektorat RS za okolje in prostor je 16. 12. 2019 izdal ureditveno odločbo, št. 06122-2961/2019-5, s katero je prepovedal nadaljnjo uporabo spornega stanovanja in stavbe kot celote, ker gre za nevaren objekt. Inšpektor je tudi zapečatil vhod v stavbo.

- Toženec je stanovanje izpraznil 30. 11. 2021. **Nosilni razlogi sodišča prve stopnje**

3. Toženec je bil upravičen bivati v spornem stanovanju do izpolnitve tožničine obveznosti, a ne neodplačno. Plačila uporabnine ne bi bil oproščen niti v primeru, če bi dokazal, da tožnica spornega stanovanja ni vzdrževala. Stanovanjski zakon (v nadaljevanju SZ-1) namreč ne omogoča oprostitve plačila najemnine, če najemodajalec ne vzdržuje stanovanja. Najemnik ima v tem primeru pravico vzdrževalna dela izvesti sam, stroške pa lahko pobota s terjatvami najemodajalca iz naslova najemnine. Obveznost plačila uporabnine tudi ni prenehala, ker bi bila stvar, ki se uporablja, uničena. Uničene stvari ni mogoče uporabljati, nesporno pa je, da je toženec stanovanje uporabljal. Izvršilni postopek za izvršitev sodbe, s katero je tožnici naložena obveznost sklenitve prodajne pogodbe za nadomestno stanovanje, traja nesorazmerno dolgo, a to ne vpliva na pravni položaj pravdnih strank. Še vedno namreč obstaja obveznost tožnice, da tožencu proda nadomestno stanovanje, in pravica toženca, da v stanovanju do izpolnitve tožničine obveznosti biva. Neizpolnitev tožničine obveznosti pa ni razlog, zaradi katerega bi bil toženec oproščen plačila uporabnine za stanovanje, ki ga je uporabljal. Toženec ni uspel dokazati, da vzrok za neizpolnitev tožničine obveznosti skleniti prodajno pogodbo za nadomestno stanovanje izhaja le iz razlogov na njeni strani. Upoštevaje da izpolnitev te obveznosti ni odvisna le od nje same, ampak je nujna tudi aktivnost toženca, in upoštevaje trditev tožnice, da je toženec s svojim ravnanjem pripomogel k dolgotrajnosti izvršilnega postopka, bi moral toženec navesti konkretna dejstva in predlagati dokaze o razlogih tožničine krivde za dolgotrajnost izvršilnega postopka.

**Nosilni razlogi sodišča druge stopnje**

4. Iz sodbe v zadevi I Cp 218/2017 (po tožbi sedanje tožnice za izpraznitev spornega stanovanja) izhaja, da stališče, da se toženec ni dolžan izseliti iz spornega stanovanja, temelji na dejstvu, da je ves čas plačeval uporabnino zanj. Njegova pravica do bivanja v spornem stanovanju tako ne pomeni pravice do neodplačnega bivanja. Sporno stanovanje tudi ni bilo uničeno in neuporabno, kar bi utemeljevalo prenehanje obveznosti plačevanja uporabnine. Toženec je tako od uporabe spornega stanovanja zagotovo imel določeno korist. Tega ne spremeni dejstvo, da je stanje stavbe, v kateri se to stanovanje nahaja, slabo in je bila v zvezi s tem izdana odločba gradbenega inšpektorata o prepovedi njene uporabe. Tožencu navsezadnje ni uspelo dokazati, da so vzroki za dolgotrajnost izvršilnega postopka, ki se vodi zoper tožnico, le na njeni strani.

**Dopuščeno revizijsko vprašanje**

5. Revizija toženca je bila s sklepom II DoR 484/2022 z dne 21. 12. 2022 dopuščena glede vprašanja, ali je uporabnik stanovanja dolžan plačevati uporabnino tudi od trenutka, ko je pristojni gradbeni inšpektorat z odločbo prepovedal uporabo stanovanja in celotne stavbe, ker je v njej nevarno bivati.

**Revizijske navedbe**

6. Toženec v reviziji navaja, da od uporabe stanovanja ni imel nikakršne koristi, saj je to bilo v spornem obdobju povsem neprimerno za rabo. Od uporabe je imel le škodo, saj je moral bivati v nevarnem objektu in je trpel vsakodnevni strah, da se bo objekt porušil. Zato bi kvečjemu lahko sam od tožnice zahteval odškodnino. Do leta 2012 je bilo stanovanje še uporabno, od leta 2014 pa ni več primerno za bivanje, saj gre za nevaren objekt, kar je ugotovil tudi Inšpektorat za okolje in prostor RS. Toženec je kljub temu ostal v spornem stanovanju, ker ni imel kam iti. Tožnica ni izpolnila svoje obveznosti iz izvršilnega naslova in mu zagotovila drugega primernega stanovanja. Čeprav med pravdnima strankama ni bila sklenjena najemna pogodba, bi morala tožnica kot zakonita upravljalka vzdrževati stanovanje. Ker te dolžnosti ni izvrševala, je treba uporabiti določila stanovanjske zakonodaje (med drugim 92. člen SZ-1). Stanovanje je bilo tako dotrajano in porušeno, da je ustrezalo pojmu uničenega predmeta zakupa iz 617. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Tožnica od leta 2014 dalje, ko je stanovanje začelo razpadati, najkasneje pa od decembra 2019 dalje, ko je inšpektorat prepovedal uporabo stanovanja, ni bila v ničemer prikrajšana, saj spornega stanovanja tudi sama ne bi mogla uporabljati, oddati v najem ali z njim kako drugače razpolagati.

**Navedbe tožnice v odgovoru na revizijo**

7. Tožnica navaja, da je imela namen sporno stavbo obnoviti in jo usposobiti za potrebe svoje dejavnosti, a tega ni mogla storiti, ker jo je zasedal toženec. Nevarnosti stavbe se je zavedala in toženca večkrat (tudi med inšpekcijskim postopkom) pozivala k izpraznitvi in mu nudila drugo najemno stanovanje, kar je toženec vztrajno zavračal. Na njeno poravnalno ponudbo z dne 7. 10. 2020, s katero mu je ponujala preselitev v drugo stanovanje, se ni odzval. Revizijske navedbe toženca, ki se nanašajo na obdobje od leta 2014 do leta 2019, presegajo okvir dopuščenega revizijskega vprašanja. Čim je toženec stanovanje uporabljal, je popolno uničenje stvari pojmovno izključeno. Slabo stanje spornega stanovanja bi lahko vplivalo na višino uporabnine, a je toženec dokazni predlog za postavitev izvedenca, ki bi ocenil tržno najemnino spornega stanovanja glede na stanje od leta 2012, umaknil. Ne držijo navedbe, da tožnica zaradi uporabe spornega stanovanja v obdobju od izdaje inšpekcijske odločbe dalje ni bila prikrajšana. Zaradi toženčevega bivanja ji je namreč grozila kazen v višini 50.000 EUR, hkrati pa sporne stavbe ves čas toženčevega bivanja ni mogla usposobiti in uporabiti za opravljanje svoje osnovne dejavnosti.

**Meje revizijskega preizkusa**

8. Po določbi drugega odstavka 371. člena nadaljevanju ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano odločbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. Revizijski preizkus je začrtan z mejami dopuščenega revizijskega vprašanja, ki se nanaša le na obdobje uporabe stanovanja od izdaje inšpekcijske odločbe dalje, tj. od 16. 12. 2019 do izselitve toženca 30. 11. 2021. Vrhovno sodišče se tako ni ukvarjalo z revizijskimi trditvami, ki se nanašajo na vprašanje, ali je bil toženec upravičen do neodplačne uporabe stanovanja (odsotnost pravnega temelja), kakor tudi ne z višino obogatitve oziroma prikrajšanja.

**Presoja utemeljenosti revizije**

9. Revizija ni utemeljena.

**Materialnopravno izhodišča za presojo**

10. Tožnica zahteva uporabnino, ker je toženec uporabil tujo stvar v svojo korist. Gre za verzijski zahtevek, urejen v 198. členu OZ, ki se glasi: »Če je nekdo tujo stvar uporabil v svojo korist, lahko imetnik ne glede na pravico do odškodnine, in tudi če te pravice nima, zahteva od njega, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe«.

11. Določba 198. člena OZ sama zase pravice do nadomestila koristi ne pogojuje s prikrajšanjem imetnika stvari, a z uporabo sistematične razlage lahko izpeljemo sklep, da pravica do nadomestila koristi predpostavlja prikrajšanje imetnika. Pomen, ki ga ima zakonsko določilo, je soodvisen od njegove umeščenosti v zakon in vsebinske povezanosti z določbami, ki urejajo določen institut. Prvi odstavek 190. člena OZ določa, da kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Sodna praksa stoji na stališču, da ima to pravilo naravo splošnega pravila, ki odraža koncept enotnega obogatitvenega zahtevka. To pomeni, da vsi položaji neupravičene obogatitve izhajajo iz tega pravila in temeljijo na istih predpostavkah. To so: 1) obogatitev, 2) prikrajšanje, 3) vzročna zveza med prikrajšanjem in obogatitvijo ter 4) odsotnost veljavnega pravnega temelja.2

12. Obogatitev se kaže že v neupravičeni (brezplačni) uporabi stvari, za katero bi bilo sicer treba plačevati denarno nadomestilo.3 V svojem bistvu gre za neutemeljeno prihranitev izdatkov _(damnum cessans_).4 Predmet uporabnine pa je lahko tudi potencialna korist, tj. korist, ki bi jo neupravičeni uporabnik (objektivno) lahko dosegel.5 Tako se uporabnina dolguje že na podlagi dejstva, da je neupravičeni uporabnik onemogočal uporabo stvari, četudi je sam dejansko ni uporabljal (npr. imel jo je le v posredni posesti, ker jo je oddal najemniku).

13. Jezikovni okvir abstraktnega dejanskega stanu iz 190. člena OZ z besedno zvezo »na škodo drugega« ne dopušča drugačne razlage, kot da mora biti poleg obogatitve podana tudi predpostavka prikrajšanja. Ohlapno vsebino pojma prikrajšanja v veliki meri zapolnjuje sodniško pravo. Stališče, da mora tožnik izkazati, da je njegovo prikrajšanje »konkretno« in »realno«, v smislu, da mora zatrjevati in dokazati, da je želel stvar sam uporabljati, pa je proti svoji volji ni mogel, je predvsem v verzijskih razmerjih nelastnik – lastnik preseženo.6 Ni treba, da sta obogatitev in prikrajšanje po višini enaka niti ni zahtevek po višini omejen z vrednostjo prikrajšanja.7 Že iz starejše teorije izhaja, da je prikrajšanje vsaka neugodnost ali slabši položaj, ki ga je prikrajšani utrpel zaradi obogatitvenega dogodka, pri čemer se slabši položaj razlaga široko, in sicer kot vsak poseg v pravice in pravno zavarovane interese. Prikrajšanje nastane tudi v primeru, ko nekdo uporabi stvar, čeprav je lastnik ni nameraval uporabiti v ta namen.8 »Vsaka uporaba tuje lastnine praviloma ni brezplačna, zato je treba zanjo plačati ustrezno nadomestilo, ne glede na to, ali jo je njen imetnik želel koristiti ali ne«.9

14. Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da v razmerju lastnik - nelastnik zadošča, da lastnik zatrjuje in dokaže, (a) da je sam lastnik sporne nepremičnine, (b) da jo toženec brezplačno uporablja in (c) da za brezplačno uporabo nima pravne podlage. S tem zadosti svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu o obstoju prikrajšanja na eni strani in obogatitve na drugi strani. (Ne)upravičeni uporabnik se lahko svoje obveznosti razbremeni, če zatrjuje in dokaže, (a) da je bil dobroverni lastniški posestnik (drugi odstavek 95. člena Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ), ali (b) da ima z lastnikom sklenjen pravni posel, na podlagi katerega lahko (brezplačno) uporablja sporno nepremičnino, na primer da gre za darilo, ali (c) da je lastnik z dovoljenjem do preklica (prekarijem) privolil v svoje prikrajšanje. Stališče, ki bi lastnikov položaj bolj zaostrilo, bi pretirano posegalo v ustavno varovano lastninsko pravico (33. člen Ustave RS). Navsezadnje že sam zakon določa, da se omejitve uporabe ali uživanja lastnine lahko določi le z zakonom ali po volji lastnika (prvi odstavek 37. člena in prvi odstavek 38. člena SPZ).10

15. Po sodni praksi je sestavni del splošnega pravila iz 190. člena OZ tudi vzročna (kavzalna) zveza med prikrajšanjem in obogatitvijo. Izraža jo besedna zveza „kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega“. Ta vzročna zveza je, tako kot to velja tudi v drugih dveh vejah obligacijskega prava, pravno vrednotna. V vseh treh primerih tudi velja, da se skoznjo uresničujejo temeljna načela obligacijskega prava in skupaj z njimi tudi temeljno pravno načelo (izravnalne, nadomestitvene) pravičnosti. Pri reševanju vsakega konkretnega primera je zato treba ravnanja subjektov presojati (tudi ali celo predvsem) v luči teh temeljnih načel. Prav temeljna načela so namreč tista, ki pomagajo vsebinsko napolnjevati pravno vrednotno vzročno zvezo med prikrajšanjem in obogatitvijo.11

16. Novejša teorija poudarja, da zakonskega znaka »na škodo drugega« ne gre razumeti kot škode v pomenu predpostavke odškodninskega delikta, temveč kot vprašanje, kdo je tisti, v čigar sfero je bilo na neupravičen način poseženo (s posegom v čigave pravice se je toženec okoristil). Srž navedenega zakonskega znaka je tako le določitev upnika verzijskega razmerja, ki ne terja, da mora upnik dokazovati morebitno prikrajšanje in vzročnost med obogatitvijo in prikrajšanjem.12 Cilj restitucije na podlagi neupravičene obogatitve je prenos neupravičeno pridobljene koristi z obogatenega nazaj na prikrajšanega in ne kompenzacija škode na strani prikrajšanega. Drugače kot odškodninsko pravo se pravo neupravičene obogatitve osredinja na položaj obogatenega in stremi k izčrpanju koristi, ki jih je ta pridobil na račun prikrajšanega (gre za neupravičeno obogatitev in ne neupravičeno prikrajšanje).13

17. Kljub tehtnim argumentom v prid zožujoče razlage pojmov prikrajšanja in vzročne zveze med obogatitvijo in prikrajšanjem Vrhovno sodišče odklanja načelno stališče, da prikrajšanje ni predpostavka verzijskega zahtevka zaradi uporabe tuje stvari v svojo korist. Kot že poudarjeno, je razlog za to v umeščenosti instituta uporabe tuje stvari v 3. oddelek OZ z naslovom Neupravičena pridobitev. Splošno pravilo (190. člen OZ), ki velja za vse oblike neupravičenih obogatitev (vse oblike kondikcij in verzij), torej tudi za uporabo tuje stvari v svojo korist, je uvrščeno v 1. odsek 3. oddelka OZ. Določba 198. člena OZ je umeščena v 2. odsek z naslovom Pravila vračanja, kar napotuje na sklep, da ureja le pravilo, kaj se pri tej obliki verzije vrača. 18. Zožujoča razlaga zahteva, da je prikrajšanje, enako kot obogatitev, vsaj potencialno oziroma hipotetično. Da bi lastnik stvari lahko zahteval uporabnino za neupravičeno uporabo njegove stvari, bi moral imeti vsaj hipotetično možnost, da bi to stvar lahko tudi sam uporabljal (ali na njej kako drugače izvrševal svoja lastninska upravičenja). To pa je tudi izhodišče za opredelitev pravne vzročnosti kot predpostavke neupravičene obogatitve. Vzrok prikrajšanja je lahko le tista obogatitev (korist), ki je dostopna tudi lastniku (oziroma imetniku druge pravice, da stvar uporablja sam).14

19. Vsaka neutemeljena uporaba tuje stvari v svojo korist pomeni poseg v lastninsko pravico (in hkrati tudi v pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS). To pa praviloma pomeni tudi prikrajšanje lastnika, saj se domneva, da ima ta vselej hipotetično možnost stvar uporabiti tudi sam (ali na njej kako drugače izvrševati svoja lastninska upravičenja). Navedena domneva pa vendarle ni absolutna. Obstajajo namreč primeri, ko je lastniku zaradi posebnih okoliščin (začasno) onemogočena uporaba stvari, pa tudi druga upravičenja iz lastninske pravice.15 V primeru, ko je lastnikova lastninska pravica izvotljena vseh lastninskih upravičenj (»gola« lastninska pravica), ne more biti niti hipotetičnega prikrajšanja.

20. Če bi lastnikom tudi v teh primerih priznali obogatitvene zahtevke, bi se zasebno (obligacijsko) pravo prelevilo v javno.16 Ugoditev takšnemu zahtevku bi pomenila sui generis sankcijo protipravnega ravnanja obogatenega, ne da bi upoštevali objektivno možnost prikrajšanca, da stvar uporablja sam. 17 **Presoja okoliščin konkretnega primera**

21. Nesporno je, da toženec sporno stanovanje (brezplačno) uporabljal tudi v obdobju po izdaji inšpekcijske odločbe. S tem si je prihranil izdatke, ki bi jih sicer imel (npr. najemnino za bivanje v drugem stanovanju). Tako ne more biti dvoma, da je od uporabe imel korist in je predpostavka obogatitve tako podana.

22. Da bi lahko odgovorilo na dopuščeno vprašanje, je moralo Vrhovno sodišče skladno z gornjimi izhodišči pretehtati, kakšna sta bila obseg in vsebina tožničinih upravičenj, potem ko ji je bila z izdajo inšpekcijske odločbe začasno onemogočena uporaba stvari. Le če so bila njena upravičenja okrnjena do te mere, da so bila povsem izvotljena, o njenem prikrajšanju ni mogoče govoriti.

23. Kot omenjeno, je tožnica zakonita upravljavka Kobilarne Lipica. Skladno z drugim odstavkom 30. člena ZKL-1 ima sporno nepremičnino v uporabi, za kar plačuje tržno najemnino, hkrati pa lahko to nepremičnino odda v tržni najem (s soglasjem Republike Slovenije). SPZ v 37. členu lastninsko pravico opredeljuje z lastninskimi upravičenji imeti stvar v posesti, jo uporabljati in uživati ter z njo razpolagati. Republiki Sloveniji in tožnici, katere razpolagalna upravičenja so kot upravljavki kobilarne sicer omejena že s samim zakonom, je bilo z inšpekcijsko odločbo prepovedano pravno razpolaganje s sporno nepremičnino. Ker ji je bila poleg tega zaradi nevarnosti objekta prepovedana vsakršna njegova uporaba, vključno z uporabo po najemnikih, so bila močno okrnjena tudi njena lastninska/upravljalska upravičenja: (neposredna in posredna) posest, uporaba in uživanje.

24. Upoštevaje vsebino ureditvene inšpekcijske odločbe (primerjaj prvo alinejo prvega odstavka 32. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru), katere namen je spoštovanje predpisov z vzpostavitvijo zakonitega stanja, ne pa morda odvzem lastninske (upravljavske) pravice, pa ji niso bila odvzeta druga upravljavska upravičenja, zlasti da opravi posle in stori ukrepe, potrebne za vzdrževanje nepremične stvari zaradi doseganja njenega namena. To pomeni dvoje: prvič, izrečeni inšpekcijski ukrep je imel začasno naravo in je bil omejen na čas, dokler traja nezakonito stanje. In drugič, njegovo trajanje je bilo odvisno predvsem od ravnanj lastnika oziroma upravljavca, usmerjenih v odpravo ugotovljenih kršitev zakona.

25. To napotuje na sklep, da je toženec s svojim ravnanjem, kljub temu da so bila z odločbo inšpekcijskega organa tožničina upravljavska upravičenja okrnjena, posegel v njen pravno varovan premoženjski interes. Ker je stanovanje v nasprotju z izrečenim ukrepom uporabljal še naprej, je povzročil položaj, v katerem je tožnici zaradi neizpolnitve obveznosti iz odločbe pretila grožnja izvršbe z denarno kaznijo (3. tč. inšpekcijske odločbe z dne 16. 12. 2019). Predvsem pa tožničin interes implicira pravico, da sporno stavbo obnovi in jo nato bodisi uporabi za svojo primarno dejavnost bodisi odplačno oddaja v najem. Predpostavka prikrajšanja je torej podana. Ker zadošča že potencialno oziroma hipotetično prikrajšanje, ni pomembno, ali je kaj od tega nameravala zares storiti ali ne. Odveč je zato razpravljati o tem, ali so bile njene navedbe o obnovi stavbe pravočasne ali prepozne.

**Odgovor na dopuščeno vprašanje in odločitev o reviziji**

26. Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje se glasi: Uporabnik stanovanja (v konkretnem primeru) je dolžan plačevati uporabnino tudi od trenutka, ko je pristojni gradbeni inšpektorat z odločbo prepovedal uporabo stanovanja in celotne stavbe, ker je v njej nevarno bivati. Revizija je neutemeljena, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

**O stroških revizijskega postopka**

27. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker toženec v reviziji ni uspel, mora tožnici povrniti stroške, ki jih je ta imela v revizijskem postopku, in sicer stroške nagrade odvetnika za sestavo odgovora na revizijo v višini 600 točk, kar upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,60 EUR znaša 360 EUR (OT, tar. št. 22/3), materialne stroške v znesku 7,2 EUR (OT, tretji odst. 11. člena) ter DDV v višini 80,78 EUR (22 % od 367,2 EUR). Stroški skupaj znašajo 447,98 EUR. Navedeni znesek mora toženec povrniti tožnici v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka navedenega roka.

**Sestava senata in glasovanje**

28. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu te odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Uradni list RS, št. 6/18. 2 Glej npr. odločbe VSRS II Ips 112/2019 z dne 19. 6. 2020, II Ips 117/2017 z dne 18. 10. 2018, II Ips 206/2014 z dne 16. 10. 2014, II Ips 201/2015 z dne 16. 2. 2017 , II Ips 71/2014 z dne 20. 8. 2015 , II Ips 215/2012 z dne 4. 4. 2013 in II Ips 508/2006 z dne 17. 12. 2008. 3 VSRS II Ips 112/2019 z dne 19. 6. 2020. 4 Cigoj, S., Teorija obligacij, Uradni list RS, Ljubljana 2003, str. 268. 5 VSRS sklep II Ips 71/2014 z dne 20. 8. 2015. 6 Npr. VSRS sodba II Ips 117/2017 z dne 18. 10. 2018. 7 Podobno Lutman, K., Neupravičena obogatitev, GV Založba, Ljubljana 2020, str. 149–151. 8 Cigoj, S., Komentar obligacijskih razmerij, 2. knjiga, 1984, str. 799. 9 Lutman, K., Neupravičena obogatitev, GV Založba, Ljubljana 2020, str. 150. 10 VSRS sodbi II Ips 112/2019 z dne 19. 6. 2020, tč. 17 in II Ips 117/2017 z dne 18. 10. 2018 ter sklep III Ips 19/2021 z dne 27. 7. 2021, tč. 13. 11 VSRS sodba II Ips 126/2014 z dne 25. 2. 2016. 12 Lutman, K., Neupravičena obogatitev, GV Založba, Ljubljana 2020, str. 150–153. Pri tem se sklicuje na stališča švicarske, avstrijske in nemške pravne teorije, ki poudarjajo, da je za uporabo tuje stvari treba plačati uporabnino, ne glede na to, ali bi jo lastnik tudi uporabljal. 13 Prav tam, str. 23, 87. 14 Smiselno Lapajne, S., Reparacije civilnega prava, 1972, str. 12. 15 Na primer zaseg predmetov v okviru kazenskega postopka. Lastnik predmeta stvari od zasega dalje ne poseduje, ne more jo uporabljati, uživati njenih plodov, pa tudi z njo razpolagati. V primeru, ko bi nekdo tretji to zaseženo stvar uporabljal, bi bil nedvomno obogaten. Predpostavke prikrajšanja na lastnikovi strani pa ne bi bilo. 16 Takšno naziranje bi tudi prekoračilo rimsko maksimo: »Po naravnem pravu je prav, da se nihče ne obogati na škodo drugega« (Iure naturae aequum est neminem cum alterius detrimento et iniuria fieri locupletiorem). Gre za maksimo, ki je izvor prava neupravičenih obogatitev in izrecno omenja »škodo« (prikrajšanje) drugega. 17 Temu je denimo namenjen kazenskopravni institut odvzema premoženja pridobljenega s kaznivim dejanjem. Storilcu kaznivega dejanja se takšno premoženje odvzame po uradni dolžnosti, neodvisno od konkretnega oškodovanca in morebitnega premoženjskopravnega zahtevka (75. člen Kazenskega zakonika).