Jedro

V pogledu spornih izračunov vsebnosti alkohola ni spora o tem, da gre pri omenjenih pijačah za trošarinske izdelke in za obračun trošarine zaradi njihove sprostitve v porabo. Sporni tudi niso podatki, ki so navedeni na etiketah oziroma deklaracijah zadevnih likerjev kot končnih izdelkov, in sicer nazivna količina izdelka ter vsebnost alkohola kot delež od nazivne količine izdelka, kakršne je tožeča stranka sama deklarirala na končnih izdelkih. Sporen niti ni način izračunavanja količine alkohola v končnem izdelku, kakršen sledi iz podatkov na etiketi. To pa pomeni, da so bili zadevni trošarinski izdelki kot predpakirani ustrezno označeni in je zato vsebnost alkohola, kakršna je označena na končnem izdelku, tudi po presoji sodišča, enako kot ugotavlja tožena stranka, ustrezna podlaga za izračun količine alkohola v izdelku in s tem za obračun trošarine, ki se v skladu z določbami 6. člena ZTro-11 obvezno opravi ob sprostitvi izdelkov v porabo.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Finančna uprava je kot prvostopenjski davčni organ tožeči stranki v zadevi davčnega inšpekcijskega nadzora (v nadaljevanju DIN) s področja trošarin odmerila in naložila v plačilo trošarino za alkohol in obresti v skupnem znesku 4.380,00 EUR.

2.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je tožeča stranka kot imetnica dovoljenja za trošarinsko skladišče, ki ji je dovoljena proizvodnja alkoholnih pijač v sistemu odloga plačila trošarine, v mesečnih obračunih trošarino pravilno obračunala za žgane pijače slivovko, viljamovko, brinjevec in absint, in da se ji trošarinska obveznost za sadjevec odpusti. Nepravilno pa je po ugotovitvah DIN obračunala trošarino za alkoholne pijače borovničevec, višnjevec, grenčico in orehovec, s tem da se nepravilnost nanaša na izračun vsebnosti alkohola v sproščenih trošarinskih izdelkih, ki ga tožeča stranka po ugotovitvah davčnega organa ni izračunala od nazivne količine izdelka, opustila pa je tudi obračun trošarine za odpisani kalo pri borovničevcu.

3.Vsebnost alkohola v trošarinskih izdelkih je nato izračunal davčni organ na način, opisan v nadaljevanju obrazložitve (Analiza) po posameznih mesecih v letu 2018 ter na podlagi opravljenih izračunov ugotovil, da je tožeča stranka v letu 2018 obračunala premalo trošarine za 3,1450 hl etanola. V pogledu kala pa davčni organ ugotavlja, da je tožeča stranka v letu 2018 odpisala na račun kala 249,6 litrov borovničevca. Gre za borovničevec, ki ostane na koncu šarže kot usedlina borovnic in ki ni primerna za uporabo in jo tožeča stranka odpiše kot kalo. Pri tem pa tožeča stranka ni predložila dokazil o uničenju trošarinskih izdelkov pod nadzorom davčnega organa niti ne razpolaga z odločbo o odpustu plačila trošarine za uničene trošarinske izdelke, ki bi ga lahko uveljavljala v skladu z 18. členom Zakona o trošarinah (v nadaljevanju ZTro-1) in v skladu s 6. členom Pravilnika o izvajanju zakona o trošarinah (v nadaljevanju Pravilnik) in zato se zadevni odpis na račun kala ne upošteva.

4.Pripombe tožeče stranke na ugotovitve v zapisniku davčni organ v nadaljevanju obrazložitve zavrne. Pojasni način, po katerem je vodil postopek nadzora, in poudarja, da je tožečo stranko ves čas postopka seznanjal z ugotovitvami nadzora ter da je v zapisnik zapisal vse izjave tožeče stranke, ki se tičejo normativov in načina izračunavanja deleža alkohola v končnih izdelkih. Pri tem ponovno prikaže način izračuna ter zavrne kot neresnično trditev tožeče stranke, da se zaradi dodanega sladkorja zmanjša delež alkohola v končnem izdelku, tj. 30 vol. %, kot je zapisano na deklaraciji izdelka. V zvezi z ostankom borovnic pa davčni organ ugotavlja, da ne gre za kalo oziroma primanjkljaj, temveč je izdelek neprimeren za prodajo in bi tožeča stranka morala v takšnem primeru, kot je obravnavani, izvesti postopek uničenja pod davčnim nadzorom in bi šele nato lahko zahtevala odpust plačila trošarine zaradi uničenja trošarinskih izdelkov. Izreče pa se davčni organ tudi glede instrumentov zavarovanja in normativov.

5.Nadalje sledi obračun trošarine (v znesku 4.151,40 EUR), ki ga davčni organ prikaže v tabeli in utemelji z določbami ZTro-1. Pojasni in utemelji pa tudi obračun obresti (v znesku 229,43 EUR) za trošarinski dolg, ki se skupaj z odmerjeno trošarino in v znesku, ki je razviden iz izreka odločbe, tožeči stranki naloži v plačilo.

6.Ministrstvo za finance je kot drugostopenjski davčni organ z odločbo št. DT-498-3-78/2019-4 z dne 12. 11. 2020 pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno. V svojih razlogih pritrdi odločitvi in razlogom prve stopnje in se nanje sklicuje. V zvezi s pritožbenimi ugovori, ki se nanašajo na izračun količine alkohola v izdelkih, pa ugotavlja, da je na deklaracijah spornih trošarinskih izdelkov navedeno, da vsebuje nazivna količina izdelka 30 vol.% alkohola, pa tudi da v inšpiciranem obdobju na deklaracijah niso bile navedene količine sadnega deleža. Iz deklaracije torej ni bilo razvidno, da se delež alkohola ne bi nanašal na nazivno količino izdelka. Količina sladkorja, borovnic in višenj v izdelku pa ne spremeni količine alkohola v izdelku, temveč vpliva na deleže v ostalih 70% vsebine izdelka, in iz deklaracije ni razvidna. Če se v proizvodnji trošarinskega izdelka dodaja sladkor, se delež alkohola ne zmanjša, ampak se zmanjša delež vode, saj se mora delež alkohola ohraniti na 30 vol.% in se torej lahko spreminjajo samo sorazmerni deleži ostalih sestavin v izdelku in nikakor ne alkohola. Tožena stranka še ugotavlja, da se tožeča stranka sklicuje na izračun oziroma poročilo laboratorija, ki ga v pritožbenem postopku ni predložila in zato teh njenih navedb ni mogla preveriti. Poudarja še, da je v postopku DIN ves čas sodeloval A. A. kot zakoniti zastopnik tožeče stranke, in da B. B. za udeležbo v postopku ni imela pooblastila. Z obširno obrazložitvijo zavrne tudi ostale pritožbene očitke, ki se nanašajo na izvedbo postopka. Kot neutemeljene pa zavrne tudi pritožbene očitke, ki se nanašajo na neupoštevanje kala. Navaja še, da se je davčni organ v svojih razlogih pravilno opredelil le v zvezi s pripombami tožeče stranke, ki se nanašajo na trošarinsko dovoljenje. Ostale ugotovitve o nepravilnostih (glede normativov in instrumentov zavarovanja) pa so predmet presoje v drugih postopkih in bo tožeča stranka svoje ugovore lahko uveljavljala v teh (drugih) postopkih.

7.Tožeča stranka se z odločitvijo davčnih organov ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. Odločbi očita nepravilno ugotovljeno dejansko stanje in zmotno uporabo materialnega prava, pa tudi kršitve pravil postopka.

8.V pogledu kršitev določb postopka navaja, da je bilo že v zapisniku napačno navedeno obdobje izvedbe DIN, dalje, da ne drži, da bi uradna oseba tožečo stranko seznanila z ugotovitvami DIN, dalje, da zapisnik ni bil sestavljen ob sodelovanju tožeče stranke, da uradna oseba ni upoštevala izjav in pojasnil, ki jih je dala B. B. in da je bil zapisnik s pomanjkljivo vsebino vročen (šele) 21 dni po zadnjem obisku uradne osebe v poslovnih prostorih tožeče stranke, in kar vse tožeča stranka v nadaljevanju tožbe obširno razdela. Sklepno navaja, da je bil celoten postopek DIN opravljen v nasprotju z določbami ZDavP-2 in ob popolnem nespoštovanju pravic tožeče stranke, o čemer bosta lahko izpovedala A. A. kot zakoniti zastopnik tožeče stranke in B. B. kot priča.

9.Glede izračuna vsebnosti alkohola v sproščenih trošarinskih izdelkih tožeča stranka navaja, da je uradni osebi v postopku DIN pojasnila svoj način izračuna. Pojasni, da je količina vhodne surovine (žganja) v posameznih izdelkih razvidna iz trošarinskega dovoljenja, katerega vsebina v postopku ni bila sporna. Za izračun količine alkohola v posameznem izdelku pa je bistveno, kolikšna je količina žganja, ki se trošarinskemu izdelku dodaja in glede na to se nato izračuna tudi osnova za obračun trošarine. Pri izračunu pa ni mogoče upoštevati dodanega sladkorja in sadja in to ne glede na to, da se ti dve sestavini neločljivo spojita s trošarinskim izdelkom. Dodajanje teh sestavin namreč ne pomeni, da bi se količina alkohola povečala. Ne glede na količino dodane vode, sladkorja in sadja ostane količina alkohola enaka, z dodajanjem vode se spreminja le njegova koncentracija. To dokazuje analizno poročilo Kmetijsko gozdarskega zavoda, ki se prilaga tožbi in iz katerega je razvidno, da 1 l borovničevca vsebuje 32,56 vol.% alkohola in 163,40 g sladkorja in zato tožeča stranka izrecno zavrača kot zmotno ugotovitev drugostopenjskega organa, da naj bi z ozirom na predloženo recepturo končni izdelek vseboval 25 vol.% alkohola in ne 30 vol.% alkohola. Dvoma v koncentracijo alkohola v likerju sicer do odločbe na drugi stopnji ni bilo in zato je predloženi dokaz pravočasen. Predlaga pa še, da se o tem, na kakšen način je bil opravljen preračun, po katerem naj bi končni izdelek vseboval manjšo koncentracijo alkohola od tiste, navedene na deklaraciji, kot priča zasliši uradna oseba C. C., ki je vodila postopek na drugi stopnji. Ista oseba se predlaga kot priča tudi v pogledu (ne)upoštevanja količine sadja v likerju. Razlogi izpodbijane odločbe so po navedbah v tožbi nerazumljivi oziroma pomanjkljivi in jih zato ni mogoče preizkusiti, kar je (nadaljnja) bistvena kršitev določb postopka. Poudarja, da ostaja, ne glede na dodani sladkor in sadje, količina alkohola v izdelku enaka in je takšna, kot je navedena v trošarinskem dovoljenju. Trošarinsko dovoljenje je izdano na podlagi točnih količin alkohola, ki sodijo v posamezne trošarinske izdelke in to je po navedbah v tožbi tudi podlaga za obračun trošarine. O tem, da tožeča stranka izdelke pripravlja skladno z recepturo, ki je bila podlaga za izdajo trošarinskega dovoljenja, pa v postopku ni bilo sporno. Sporno po navedbah v tožbi tudi ni, da je količina alkoholnih pijač v posameznih embalažah takšna, kot je na njih označeno in da je sestavljena iz alkohola s tolikšno koncentracijo, kot je navedena na embalaži, saj se le-ta na račun dodanega sladkorja in sadja ne znižuje. Zmanjšuje pa se količina dejansko prisotnega alkohola v steklenici, saj sta v izdelku prisotna še sadje in sladkor, ki v steklenici zasedata določen prostor. Z načinom izračuna količine alkohola v posameznem izdelku je bil organ prve stopnje seznanjen že od izdaje trošarinskega dovoljenja, pa ji do sedaj še ni očital nepravilnega izračuna, tožeča stranka pa je tudi sicer ves čas sledila njegovim navodilom in je tudi v obdobju, ki je bil predmet nadzora, pravilno izračunavala vsebnost alkohola ter pravilno obračunavala trošarino. Kolikor bi način izračuna ostal sporen, tožeča stranka predlaga, da sodišče v postopek pritegne izvedenca ustrezne (agroživilske) stroke.

10.Glede obračuna trošarine iz naslova količin, ki so neprimerne za uporabo, pa tožeča stranka meni oziroma vztraja, da trošarine od teh količin ni dolžna plačati. Navaja, da v tem primeru ne gre za izdelek, ki se daje v prodajo, temveč za odpadni produkt proizvodnje, ki ga zavrže. Gre za usedlino, ki predstavlja (po končanem zorenju pijače - likerja) ostanek borovnic in nečiste tekočine in ki kot takšna ni primerna za uporabo. Nadalje tožeča stranka opiše proizvodnjo borovničevca in vodenje evidenc v tej zvezi, pri katerem se, kot poudarja, vseskozi drži navodil carinskega organa. Sledila je tudi napotku, da mora o izpraznitvi (cistern) obveščati nadzorni organ in je nadzorni organ o tem v letu 2018 tudi, kar dokazujejo predložena elektronska sporočila, redno obveščala. O tem bi lahko izpovedali vodja oddelka za trošarine pri FURS Celje D. D., pa tudi A. A. in B. B., razvidno pa je tudi iz elektronskega sporočila D. D. z dne 18. 4. 2018, v katerem je potrdil, da se praznjenje cistern izvaja povsem korektno. Tožeča stranka zato meni, da je s svojim ravnanjem zadostila predpisom, ne more pa odgovarjati za ravnanje carinskega organa, če se procesa praznjenja cistern, kljub temu, da je bil o tem obveščen, ni udeležil. Sicer pa se prvostopenjski in organ druge stopnje o teh navedbah nista izrekla in jih nista upoštevala pri odločanju. Prav tako nista upoštevala, da se del trošarinskega izdelka pri stekleničenju polije, del pa tudi izhlapi in da tožeča stranka tudi od teh količin ni zavezana plačati trošarine. Kolikor bi še naprej ostal sporen obstoj proizvodnega kala in njegova količina, pa tožeča stranka predlaga postavitev izvedenca agroživilske stroke, ki naj poda mnenje o tem, ali je pri proizvodnji borovničevca kalo dejansko nastal, kolikšna je bila količina in kako je bil uporabljen.

11.Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. V pogledu vodenja postopka poudarja, da je nadzor potekal v skladu z določbami 130. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) kot davčni nadzor poslovanja. Zaradi več pravic, ki jih zavezancu omogoča inšpekcijski nadzor po 132. členu ZDavP-2, pa je bil tožeči stranki vročen še sklep o začetku DIN. Sicer pa je postopek več čas potekal v skladu z določbami ZDavP-2 in se v praksi v obeh primerih izvaja enako. Tožeča stranka je bila ves čas seznanjena, o čem se bo izvajal nadzor, tj. nad pravilnim obračunom trošarine za žgane pijače. A. A. in B. B. sta ves postopek zgledno sodelovala, presojene pa so bile tudi njune pripombe. Sicer pa tožeča stranka konkretnih kršitev, ki bi vplivale na njene pravice, ne navede, sprememba zakonske podlage za nadzor pa je bila le v njeno korist in ji s tem dana možnost, da se o vseh ugotovitvah izreče, kar je v pripombah tudi storila. V zvezi z obračunom trošarine tožena stranka poudari, da je za izračun trošarine pomembna količina alkohola, ki ga vsebuje končni izdelek in ne količina alkohola, ki se porabi v proizvodnji. Analiza borovničevca, ki jo je izdelal Kmetijsko gozdarski zavod dne 28. 12. 2018, pa v upravnem postopku ni bila predložena in gre torej za tožbeno novoto. Tožeča stranka tudi ni dokazala deleža borovnic, ki ga vsebuje končni izdelek, saj količine sestavin na deklaraciji končnega izdelka ni navedla in s tem ni zagotovila podatkov o vsebini izdelka, ki bi vodili do drugačne ugotovitve davčnega organa. Odločb o odpustu trošarine in dokazil o uničenju blaga tožeča stranka prav tako ni predložila. Zaslišanje uradnih oseb kot prič, ki so vodile postopke, pa po mnenju tožene stranke ni potrebno, saj so razlogi za posamezne odločitve razvidni iz njihove obrazložitve.

12.Na naroku za glavno obravnavo stranki vztrajata pri svojih navedbah in predlogih. Tako tožeča stranka vztraja, da pri vodenju DIN niso bila spoštovana pravila postopka, pa tudi, da je njen izračun vsebnosti alkohola v končnih izdelkih in s tem njen obračun trošarine pravilen, medtem ko je izračun toženke, ki ne upošteva sadnega deleža, formalističen. Poudarja pa tudi, da je o praznjenju cistern vseskozi obveščala pristojni organ in da le-ta ni ustrezno ukrepal. Tožena stranka navedbe tožeče stranke prereka, izvedbi dokazov, pri katerih tožeča stranka vztraja na naroku, pa nasprotuje kot prepoznim in s tem nedopustnim. Iz spisov resda sledi, da ima toženka prav in da se izvedba dokazov prvič predlaga v tožbi. To pa skladno z določbami 20. in 52. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) narekuje sodišču, da izvedbo dokazov zavrne in kar je, z izjemo predloga za zaslišanje A. A., zakonitega zastopnika tožnice, ki ga je po lastni oceni štelo za relevantnega, sodišče tudi storilo.

13.Tožba ni utemeljena.

14.Glede kršitev pravil postopka sodišče ugotavlja, da so nekatere zatrjevane kršitve nedvomno in tudi nesporno podane, da pa jih ni šteti za bistvene in da kot takšne na odločitev nimajo vpliva. Tako je obdobje nadzora (od 26. 3. 2019 do 9. 4. 2019) v zapisniku navedeno napačno in temu pritrdi že organ prve stopnje, ko v razlogih odločbe odgovori na pripombe, obenem pa po presoji sodišča pravilno navede, da napaka ne vpliva na ugotovitve, ki jih vsebuje zapisnik. Res je tudi, da je bil sklep o začetku DIN tožeči stranki vročen 14. 5. 2019 in da ni bil spoštovan osemdnevni rok za začetek opravljanja DIN iz drugega odstavka 135. člena ZDavP-2. Vendar pa gre v konkretnem primeru za specifično situacijo, saj je davčni organ že pred izdajo omenjenega sklepa opravljal nadzor na podlagi določb 130. člena ZDavP-2, ki ga je nato na podlagi določb šestega odstavka istega člena lahko (in ne samovoljno) razširil na davčni inšpekcijski nadzor iz 132. člena ZDavP-2, kot to pravilno in skladno s spisi pojasni drugostopenjski davčni organ v svoji odločbi. Pri tem pritožbeni organ pravilno in skladno s spisi ugotavlja tudi, da je bila tožeča stranka, kljub omenjeni nepravilnosti, glede na predhodni postopek nadzora v zadostni meri obveščena, o čem bo potekal nadzor, pa tudi, da je imela ves nadzor možnost, da daje izjave, oziroma da po svojem zakonitem zastopniku A. A. sodeluje v postopku, in kar je tudi storila. Sicer pa sta, kot navaja tožena stranka v odgovoru na tožbo, razvidno pa je tudi iz upravnih spisov in izpovedbe A. A., ki jo je dal na naroku, tako B. B. kot A. A. v postopku ves čas zgledno sodelovala. Odgovorita pa že davčna organa tudi na vse ostale očitke v pogledu izvedbe postopka nadzora. Tako že organ prve stopnje tožeči stranki pove, da se zapisnik o DIN ne piše sproti, kot to velja po ZUP, ter da se vanj zapišejo zgolj tiste izjave strank, ki so relevantne za odločitev. Tožena stranka tožeči pojasni še, da se ustna obravnava v postopku DIN po določbah ZDavP-2 ne predvideva ter da se kontradiktornost v postopku zagotavlja z izdajo zapisnika in z možnostjo pripomb na zapisnik. Zato ugotavlja, in s tem se strinja tudi sodišče, da tožeči stranki, ki je nesporno prejela zapisnik in nanj dala pripombe, pravica do sodelovanja v postopku tudi v tem pogledu ni bilo vzeta.

15.V pogledu izračuna vsebnosti alkohola v sproščenih trošarinskih izdelkih pa iz spisov sledi, da je tožeča stranka v mesečnih obračunih pravilno obračunala trošarino za žgane pijače slivovko, viljamovko, brinjevec in absint ter da se trošarinska obveznost za sadjevec odpusti. Sporni so izračuni vsebnosti alkohola in s tem trošarine, ki jih je tožeča stranka opravila za alkoholne pijače borovničevec, višnjevec, grenčica in orehovec.

16.V pogledu spornih izračunov vsebnosti alkohola pa ni spora o tem, da gre pri omenjenih pijačah za trošarinske izdelke in za obračun trošarine zaradi njihove sprostitve v porabo. Sporni tudi niso podatki, ki so navedeni na etiketah oziroma deklaracijah zadevnih likerjev kot končnih izdelkov, in sicer nazivna količina izdelka ter vsebnost (30 vol.%) alkohola kot delež od nazivne količine izdelka, kakršne je tožeča stranka sama deklarirala na končnih izdelkih. Sporen niti ni način izračunavanja količine alkohola v končnem izdelku, kakršen sledi iz podatkov na etiketi (tj. nazivna količina izdelka se pomnoži z vsebnostjo alkohola). To pa pomeni, da so bili zadevni trošarinski izdelki kot predpakirani ustrezno označeni in je zato vsebnost alkohola, kakršna je označena na končnem izdelku, tudi po presoji sodišča, enako kot ugotavlja tožena stranka, ustrezna podlaga za izračun količine alkohola v izdelku in s tem za obračun trošarine, ki se v skladu z določbami 6. člena ZTro-1 obvezno opravi ob sprostitvi izdelkov v porabo. Za izračun trošarine je torej, kot pravilno poudari tožena stranka na naroku, pomembna količina alkohola, ki jo vsebuje končni izdelek in ne količina alkohola, ki se porabi v proizvodnji. Relevantni za obračun so torej tedaj znani podatki, tudi o vsebnosti alkohola, ti pa so razvidni iz etiket. Drugih oziroma drugačnih podatkov pa v kontroliranem obdobju (v letu 2018) na deklaracijah in s tem ob odpremi izdelkov, zavezanih trošarini, nesporno (še) ni bilo. S tem pa tudi ni bilo podlage za izračun vsebnosti alkohola, kakršen izhaja iz obračunov tožeče stranke in pri katerih je le-ta od nazivne količine izdelka odštela delež sladkorja oziroma sadja ter s tem zmanjšala deklarirani delež alkohola v končnem izdelku.

17.V zvezi z obračunom trošarine od količin, ki so neprimerne za uporabo, pa ni spora o tem, da je tožeča stranka odpisala 249,6 litrov borovničevca kot borovničevca, ki ni primeren za uporabo. Spora tudi ni o tem, da dokazil o uničenju trošarinskih izdelkov pod nadzorom davčnega organa ni predložila in da tudi ne razpolaga z odločbo o odpustu plačila trošarine za uničene trošarinske izdelke. Kar se tiče tožbenih ugovorov v tej zvezi, pa se sodišče lahko strinja, da pri proizvodnji borovničevca nastaja usedlina (ostanek borovnic in nečista tekočina), ki se zatrjuje v tožbi in ki ni primerna za uporabo. Vendar samo to dejstvo še ni dovolj za to, da se trošarine od omenjenih ostankov oziroma usedlin ne plača. Ker so trošarinski izdelki v režimu odloga plačila trošarine še vedno pod nadzorom, se mora o neuporabnosti izdelkov prepričati nadzorni organ in o uničenju sestaviti zapisnik. Zato toženka pravilno navaja, da zgolj uničenje trošarinskega blaga tožeče stranke še ne razbremeni trošarinske obveznosti, temveč morajo biti za to izpolnjeni pogoji, ki so za to predpisani v ZTro-1 in v Pravilniku in glede katerih pravilno ugotovi, da jih tožeča stranka ne izpolnjuje: To pa pomeni, da tožeča stranka borovničevca ni odpisala upravičeno in da je zato tudi od zadevnega neuporabnega borovničevca dolžna obračunati trošarino. Sklicevanje tožbe na zapisnik carinskega organa iz leta 2011 in na takratna navodila carinskega organa, ki ne temeljijo na predpisih (ZTro-1 in Pravilniku), ki sta veljala v nadzorovanem obdobju, ne more biti relevantno za odločitev. Ravno tako niso dovolj dokazila o elektronskem sporočanju o praznjenju cistern, poslana na Finančni urad Celje ter (zgolj) sporočilo vodje oddelka za trošarine D. D., da se praznjenje cistern izvaja korektno. Ni namreč predpisanih dokazil o uničenju, tj. zapisnika o uničenju iz 55. člena Pravilnika oziroma odločbe o odpustu plačila trošarine, ki jo izda davčni organ v skladu s tretjim odstavkom 18. člena ZTro-1, in je zato davčni organ te izdelke oziroma usedline utemeljeno štel za odpremljene iz režima odloga ter v posledici utemeljeno obračunal trošarino.

18.Glede na povedano je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene. Zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

19.Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1PO prvem odstavku 6. člena ZTro-1 obveznost za obračun trošarine nastane, ko se trošarinski izdelki v Sloveniji sprostijo v porabo. Za sprostitev trošarinskih izdelkov v porabo se med drugim po 1. točki prvega odstavka šteje odprema trošarinskih izdelkov iz režima odloga.

-------------------------------

Zveza

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Zakon o trošarinah (2016) - ZTro-1 - člen 6

Pridruženi dokumenti*

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.