Jedro

Sklep sodišča kriterijem iz 356. člena OZ, ki ureja zastaranje pri judikatnih terjatvah ne ustreza, saj v njem ni govora o terjatvi, marveč je bila z njim le zavržena tožnikova pritožba.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od toženke uveljavljal plačilo odškodnine v višini 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 2. 2009 dalje do plačila. Tožniku je naložilo, da toženki povrne pravdne stroške v znesku 507,50 EUR v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Takšno odločitev izpodbija tožnik v laični pritožbi ter uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zatrjuje kršenje človekovih pravic, kršenje zakonitosti in rušenje pravne varnosti. Izpostavlja, da njegova terjatev še ni zastarala in se pri tem sklicuje na določbe Obligacijskega zakonika o desetletnem zastaranju terjatev, ugotovljenih s sodno odločbo. Meni, da je bil pred zakonom neenakopravno obravnavan. Izpostavlja določbo 360. člena Obligacijskega zakonika(1) (v nadaljevanju: OZ) in poudarja, da v času po 21. 5. 2005 in 1. 1. 2007 ni mogel uveljavljati odškodnine z rednimi pravnimi sredstvi, na mednarodne inštitucije pa se tudi ni obrnil. Prvostopenjskemu sodišču očita, da je prezrlo določbo 367. člena OZ in izpostavlja, da je vložil identično tožbo, ki pa je bila zavržena zaradi nepristojnosti sodišča, zato je bilo zastaranje pretrgano že 29. 1. 2009 s prvo tožbo. Obširno navaja, katere tožbe je vlagal v času do vložitve obravnavane zadeve in poudarja zmotnost ocene sodišča prve stopnje, da pobude in dopisi niso pretrgali zastaranja. Meni, da je izkazano kaznivo dejanje goljufije; dopis Okrožnega državnega tožilstva v Novi Gorici z dne 15. 9. 2007 (A24) pa je dokaz malomarnega delovanja državnega tožilstva, ki bi sicer moralo vedeti, da je šlo za kaznivo dejanje goljufije, saj so bile na različne glavnice v roku treh let izračunane obresti na obresti, in to tudi po preteku roka zastaranja in po tem, ko je višina obresti presegla višino glavnice. Obširno pojasnjuje izračune glavnice in obresti ter se sklicuje na pravilo ne ultra alterum tantum. Zmotno je ugotovljeno, da je rok za uveljavljajnje odškodnine zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja začel teči 21. 5. 2005, saj rok prične teči po vročitvi odločbe stranki. Ker sodne odločbe zastarajo v desetih letih, prej navedeni sklep sodišča še velja (veljal bo do leta 2015), sicer pa človekove pravice ne morejo zastarati, niti pravica do odprave posledic kršenja take pravice. Odškodninski zahtevek utemeljuje tudi s tem, da mu je nastala premoženjska škoda, ker so se obresti protizakonito obračunavale po triletnem zastaralnem roku, čeprav zakon določa drugače; zato pa uveljavlja tožbo zaradi goljufije.

Pritožba je bila vročena toženki, ki pa nanjo ni podala odgovora.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeni očitki o zmotni uporabi materialnega prava in zmotni ugotovitvi dejanskega stanja ter napačni oceni dokazov, pa tudi očitki v zvezi s kršenjem človekovih pravic so neutemeljeni in neizkazani.

Sodišče prve stopnje je opravilo celovito dokazno oceno in ob upoštevanju trditvenega in dokaznega bremena pravilno ugotovilo, da je tožbeni zahtevek za plačilo 10.000,00 EUR zastaran. Opredelilo se je do vseh treh vtoževanih postavk: premoženjske škode zaradi napačnega izračuna obresti oz. neupoštevanja pravila ne ultra alterum tantum, glede nepremoženjske škode v višini 1.000,00 EUR zaradi razžalitve v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Kopru Cp 579/2004 z dne 30. 3. 2005, pa tudi glede zahtevka iz naslova sojenja v nerazumnem roku. Pravilna je ocena prvostopenjskega sodišča, da je skrajni rok dospetja terjatve glede vtoževane premoženjske škode 21. 5. 2005, saj je bil tega dne tožniku vročen sklep Višjega sodišča v Kopru II Cp 570/2004 z dne 30. 3. 2005. Tega dne je tožnik lahko izvedel za škodo in tudi za tistega, ki jo je povzročil. Pritožbeno sklicevanje na določbo 356. člena OZ je zmotno. Citirani člen namreč ureja zastaranje pri judikatnih terjatvah. Sklep Višjega sodišča v Kopru II Cp 570/2004 z dne 30. 3. 2005 kriterijem iz 356. člena OZ ne ustreza, saj v njem ni govora o terjatvi, marveč je bila z njim le zavržena tožnikova pritožba. Pritožnik si tudi napačno razlaga institut zastaranja. Z zastaranjem preneha pravica do sodnega varstva, sama obveznost pa ne preneha. Pravica zahtevati prisilno izpolnitev preneha zaradi poteka določenega časa in zaradi pasivnosti upravičenca. Z nastopom zastaranja preneha le pravica zahtevati izpolnitev; z zastaranjem ugasne ali preneha pravovarstveni zahtevek. To pomeni, da od takrat dalje ni več mogoče s prisilnimi sredstvi zagotoviti izvrševanja pravice. Pravni red upravičencu ne zagotavlja več pravnega varstva(2). Z nastopom zastaranja pa ne preneha sama pravica; pravica oz. obveznost obstaja še naprej, vendar je v primeru ugovora zastaranja, ki ga poda dolžnik, neiztožljiva.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema ugotovitev sodišča prve stopnje, da je zastaran tudi zahtevek glede nepremoženjske škode v znesku 1.000,00 EUR zaradi razžalitve; soglaša pa tudi z ugotovitvijo, da zapis: „ Odločitev je torej v korist dolžnika. Ker je odločitev v korist dolžnika, ta nima pravnega interesa za vložitev pritožbe zoper tak sklep“, nikakor ne predstavlja objektivne žaljivosti.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da sta pretekla tako subjektivni (triletni) kot tudi objektivni (petletni) rok v zvezi z zahtevkom iz naslova sojenja v nerazumnem roku (tožnik uveljavlja 2.000,00 EUR). Roka sta pričela teči 21. 5. 2005, ko je tožnik prejel sklep Višjega sodišča v Kopru z dne 30. 3. 2005, in sta se iztekla še pred vložitvijo obravnavane tožbe.

Pritožba neutemeljeno očita prezrtje določbe 367. člena OZ. Sodišče prve stopnje je v točki 10 natančno povzelo vse tožbe, na katere se sklicuje tožnik, v točki 12 pa je jasno navedlo, da obravnavana tožba ni bila vložena v roku treh mesecev od pravnomočnosti odločbe o zavrženju katere od prejšnjih tožb, na katere se tožnik sklicuje. Sicer pa že iz samih pritožbenih zatrjevanj na strani 3 smiselno izhaja, da zakonsko določeni 3-mesečni rok ni bil upoštevan.

Tožnik zatrjevane goljufije – protipravnega ravnanja toženke, storjenega s kaznivim dejanjem – ni uspel izkazati. Tudi pritožbeno zatrjevanje, da je dopis Okrožnega državnega tožilstva v Novi Gorici dokaz malomarnega delovanja toženke, ne more omajati ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožnik ni predlagal nobenega relevantnega dokaza za ugotavljanje namena pridobitve protipravne premoženjske koristi (naklepa). Pritrditi je stališču sodišča prve stopnje, da predložene listine izkazujejo ravno nasprotno, da torej ne obstaja sum o storitvi kakršnegakoli kaznivega dejanja.

Glede na zgoraj navedeno pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), zato je pritožbo na podlagi določbe 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP). Odločitev o pritožbenih stroških je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

(1) Uradni list RS, št. 83-4287/200. (2) primerjaj Polajnar Pavčnik, A., in drugi: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), druga knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003.