Jedro

Vprašanje ničnosti lahko sodišče razreši samo, kot to navaja že sam dolžnik, to pa velja tudi za vprašanje odškodninskega zahtevka dolžnika do upnika, saj o tem lahko odloči kot o predhodnem vprašanju.

Glede na odločitev sodišča prve stopnje, da dolžnika ne bo zaslišalo, ni pomemben razlog njegove odsotnosti z narokov. Njegova pravica do izjave pa s tem, ko ni bil zaslišan, ni bila kršena. V postopku se je imel možnost izjasniti, pri čemer ga je zastopal tudi kvalificiran pooblaščenec. Kakršnakoli bolezen tudi ne more biti razlog, da se postopek sploh ne bi mogel izvesti, dokler dolžnik ne bi ozdravel. Le nenadna bolezen, tik pred narokom, ko se dolžnik, ki ga ne bi zastopal pooblaščeni odvetnik, ne bi mogel udeležiti naroka, bi bila lahko razlog za preložitev naroka (pa ne za večkratno preložitev), takih opravičil pa dolžnik ni predložil. Dejstvo, da naj ne bi bilo dopustno kot zavarovanje kredita zastaviti deležev v srbski družbi, ne more povzročiti ničnosti celotne kreditne pogodbe, temveč bi bilo lahko nično le to zavarovanje, kar pa ne vpliva na dolžnikovo poroštveno obveznost. Pravilno je stališče, da procesni ugovor pobota v smislu tretjega odstavka 324. člena ZPP v stečajnem postopku ni mogoč, saj ob odločanju o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka ni mogoče v izreku ugotoviti terjatev upnika in dolžnika. Vendar pa je treba upoštevati, da kadar taka nasprotna terjatev obstaja, z začetkom stečajnega postopka (tudi postopka osebnega stečaja) pride do zakonskega pobota nasprotnih terjatev, kar bi pomenilo, da upnik sploh ne bi bil več upnik že na dan začetka stečajnega postopka; na predlog takega upnika pa ni mogoče začeti stečajnega postopka.

Tudi zastavni upnik mora premoženje prodati po realni ceni in ne po vsakršni ceni, in to tako v primeru, ko gre za zavarovanje po Stvarnopravnem zakoniku, kot tudi po Zakonu o finančnih zavarovanjih.

Izrek

I. Pritožba zoper 1. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje se zavrne in se sklep v tem delu potrdi.

II. Pritožbi zoper 2., 3. in 4. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje se ugodi, izpodbijani sklep se v tem delu razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

III. Odločitev o dolžnikovih stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (1.) zavrnilo predlog za prekinitev postopka do odločitve v zadevi VII Pg 4663/2014 in odškodninski tožbi, (2.) začelo postopek osebnega stečaja nad dolžnikom, (3.) za upravitelja imenovalo T. K. in (4.) ugotovilo, v kakšni pravnoorganizacijski obliki upravitelj opravlja svoje delo.

2. Zoper navedeni sklep se je dolžnik pravočasno pritožil in predlagal, da višje sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da upnikov predlog za začetek postopka osebnega stečaja zavrne, podrejeno pa naj ga razveljavi in zadevo vrne v nov postopek. Priglasil je tudi stroške pritožbenega postopka.

3. Upnik je na pritožbo odgovoril in predlagal, da jo višje sodišče zavrne.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Dolžnik je izrecno navedel, da se pritožuje zoper celoten sklep sodišča prve stopnje, vendar pa glede zavrnitve prekinitve postopka ni navedel nobenih pritožbenih razlogov, razen tega, da na ničnost pogodbe sodišče tako ali tako pazi po uradni dolžnosti in prekinitev postopka niti ni potrebna. Zato se višjemu sodišču s tem delom izpodbijanega sklepa ni bilo treba podrobneje ukvarjati. Pri tem je logično, da sodišče prve stopnje ni prekinilo postopka do odločitve v zadevi VII Pg 4663/2014, saj je bil postopek v tej zadevi ustavljen. Prav tako pa sodišče vprašanje ničnosti lahko razreši samo, kot to navaja že sam dolžnik, to pa velja tudi za vprašanje odškodninskega zahtevka dolžnika do upnika, saj o tem lahko odloči kot o predhodnem vprašanju (1. odstavek 13. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

6. Pritožnik navaja, da je bil postopek uveden nad neobstoječo osebo. Ta trditev ni utemeljena. Postopek je bil uveden (kar pomeni, da je bil zoper dolžnika vložen predlog za začetek postopka osebnega stečaja - primerjaj 2. odstavek 49. člena ZFPPIPP) nad dolžnikom, ki je ves čas postopka pred sodiščem prve stopnje tudi navajal kot svoj naslov isti naslov, ki ga je že v predlogu navedel upnik. Postopek osebnega stečaja je bil začet (kar pomeni, da je bil izdan sklep o začetku postopka osebnega stečaja - primerjaj 4. odstavek 49. člena ZFPPIPP) nad točno določenim dolžnikom z imenom in priimkom, prav tako pa je dolžnik opredeljen tudi z rojstnim datumom. Ves čas postopka pred sodiščem prve stopnje je dolžnik kot svoj naslov navajal naslov, ki je naveden tudi v izreku izpodbijanega sklepa, šele v pritožbi je navedel nov naslov. To pa že samo po sebi pomeni, da se je dolžnik preselil med predhodnim stečajnim postopkom. Vpisnik je namreč zastavljen tako, da ob vpisu dolžnika v vpisnik preverja tudi podatke v centralnem registru prebivalstva. Vsako nadaljnjo spremembo naslova bi moral sporočiti dolžnik, kar je storil šele v pritožbi, ko je navedel drug naslov (1. odstavek 145. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

7. V zvezi s pritožbeno navedbo, da dolžnik ni bil zaslišan, za vsako odsotnost pa je predložil opravičilo, višje sodišče pojasnjuje, da glede na odločitev sodišča prve stopnje, da dolžnika ne bo zaslišalo, ni pomemben razlog njegove odsotnosti z narokov. Njegova pravica do izjave pa s tem, ko ni bil zaslišan, ni bila kršena. V postopku se je imel možnost izjasniti, pri čemer ga je zastopal tudi kvalificiran pooblaščenec. Kakršnakoli bolezen tudi ne more biti razlog, da se postopek sploh ne bi mogel izvesti, dokler dolžnik ne bi ozdravel. Le nenadna bolezen, tik pred narokom, ko se dolžnik, ki ga ne bi zastopal pooblaščeni odvetnik, ne bi mogel udeležiti naroka, bi bila lahko razlog za preložitev naroka (pa ne za večkratno preložitev), takih opravičil pa dolžnik ni predložil. Prav tako ni resnična trditev, da bi mu bila odvzeta možnost seznanitve z vlogo upnika z dne 2. 12. 2015. Iz zapisnika z naroka z dne 3. 12. 2015 je namreč razvidno, da je razpravljajoča sodnica vlogo na naroku prebrala, dolžnikov pooblaščenec pa se o navedbah te vloge ni opredeljeno izjavil in tudi ni prosil za določitev roka za odgovor. Ob tem pa je iz vloge razvidno, da se upnik v njej ukvarja predvsem z zdravniškimi opravičili, ostale navedbe pa so bile takšne, da bi se o njih lahko pooblaščenec izjavil tudi brez posebnega posveta s stranko. Zato tudi ne bi bila dopustna preložitev naroka zaradi te vloge, tudi če bi pooblaščenec dolžnika to predlagal. Ravnanje sodnice je bilo tako pravilno, dolžniku pa ni bila odvzeta pravica do izjave.

8. Prav tako ni resnična navedba, da sodišče dolžnika ni pozvalo k predložitvi seznama premoženja. Že na naroku z dne 1. 7. 2015 mu je namreč sodišče naložilo podajo pisnega poročila o stanju njegovega premoženja po 384. členu ZFPPIPP do naslednjega naroka. Zato ni bilo nobene potrebe, da bi sodišče to zahtevo ponovilo še na zadnjem naroku. Ob tem je dolžnik to zahtevo v vlogi z dne 6. 7. 2015 (procesno dejanje - PD 46) zavrnil z navedbo, da je tako poročilo dolžan predložiti le dolžnik, ki sam predlaga uvedbo stečajnega postopka. Taka trditev pa je v nasprotju s 3. točko 3. odstavka 384. člena ZFPPIPP, ki določa, da mora dolžnik poročilo s stanju svojega premoženja priložiti svoji izjavi o razlogih za začetek postopka ali dati na naroku za začetek postopka osebnega stečaja. Pri tem pa dolžnik ni v ničemer nasprotoval navedbam upnika o tem, kaj predstavlja njegovo premoženje, prav tako ni nasprotoval dokazom, ki jih je upnik vložil v zvezi s tem, zato je sodišče prve stopnje upravičeno upoštevalo, da njegovo premoženje predstavlja le tisto, kar je navedel upnik (214. člen ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Pravilna je tudi upnikova navedba, da dolžnik izvedenca ekonomsko-finančne stroke ni predlagal zaradi ugotovitve solventnosti. Pri tem pa tudi če bi dolžnik predlagal izvedenca v zvezi s tem, njegova postavitev ne bi bila potrebna, saj je šlo za nesporne trditve, glede katerih dokazovanje ni bilo potrebno.

9. Sodišče prve stopnje tudi pravilno ni upoštevalo dolžnikovih trditev, podanih po zaključku zadnjega naroka, o tem, da naj ne bi bil insolventen, ker ima terjatev do N. d. o. o. v višini 26.956.683,85 EUR. Taka navedba je bila prepozna, dolžnik pa bi prijavo terjatve v stečajnem postopku nad N. d. o. o. lahko vložil prej in tudi prej predložil ustrezno dokazilo. Tudi če bi bila ta navedba pravočasna, pa z njo ne bi mogel izpodbijati svoje insolventnosti. Prijavljena terjatev namreč izvira iz poroštva za kredit, ki je bil dan tej družbi, taka terjatev pa je zgolj pogojna terjatev, in to vse do takrat, ko bi kot porok na ta račun kaj plačal. Do plačila upniku pa ni prišlo, zato dolžniku nepogojna terjatev še ni nastala.

10. Z vprašanjem, ali je bila kreditna pogodba, sklenjena z N. d. o. o. nična ali ne, se je sodišče prve stopnje samo ukvarjalo. Ugotovilo je, da razlogov za ničnost pogodbe ni, saj ne gre za navidezno pogodbo. Višje sodišče se s tem stališčem sodišča prve stopnje v celoti strinja in njegove razloge sprejema kot svoje. Glede na pritožbene navedbe še dodaja, da je bil dolžnik direktor in družbenik družbe N. d. o. o., ki mu je bilo njeno finančno stanje dobro znano, pa je kljub temu pristal na poroštvo za to družbo. Zato se sedaj ne more sklicevati niti na to, da naj bi bila ta pogodba škodljiva za upnika glede na premoženjsko stanje te družbe, še manj pa na to, da naj bi bila škodljiva za N. d. o. o., saj bi na to škodljivost moral paziti dolžnik kot direktor družbe N., ni pa to stvar upnika. Glede na nizke prihodke te družbe je povsem logično, da je upnik želel pridobiti več zavarovanj, tudi z osebnim poroštvom družbenikov te družbe. Kredit je bil dan družbi N., namensko za to, da bo z njim financirala izgradnjo optičnega omrežja v Srbiji preko družbe T., katere večinska družbenica je bila. Upnik je bil pripravljen dati kredit le družbi N., ki je na to pristala in bila zato sama udeležena kot kreditojemalec, kredit pa je bil namenski, zato je povsem logično, da je kreditojemalec moral predložiti upniku kot kreditodajalcu pogodbo s T. oziroma N. I. iz Srbije, kot se je takrat imenoval. Dejstvo, da naj ne bi bilo dopustno kot zavarovanje kredita zastaviti deležev v srbski družbi, pa ne more povzročiti ničnosti celotne kreditne pogodbe, temveč bi bilo lahko nično le to zavarovanje, kar pa ne vpliva na dolžnikovo poroštveno obveznost. N. d. o. o. pa je prejela sredstva kredita, o čemer je upnik predložil tudi dokaze, to dejstvo, ki ga dolžnik v pritožbi niti ne izpodbija, pa je ugotovilo že sodišče prve stopnje. Tudi če bi bila celotna pogodba nična, bi bilo prejeta sredstva še vedno potrebno vrniti.

11. Pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo zavrnitve dokaznih predlogov, ni utemeljena. V izpodbijanem sklepu je sodišče prve stopnje povsem zadostno obrazložilo to zavrnitev. Ta je vsebovana že v drugem odstavku na četrti strani izpodbijanega sklepa, še dodatno pa je zavrnitev pojasnjena v nadaljevanju sklepa (npr. v drugem in tretjem odstavku na peti strani sklepa).

12. Pravilna pa je pritožbena trditev, da bi se sodišče prve stopnje moralo ukvarjati z navedbami dolžnika, da je upnik celotno terjatev dobil poplačano z unovčenjem zavarovanja - s prodajo deleža N. d. o. o. v družbi T. iz Srbije. S temi trditvami je dolžnik izpodbijal verjetnost obstoja upnikove terjatve iz naslova poroštva, pa tudi trditve o svoji insolventnosti. Pravilna je trditev, da v primeru neobstoja terjatve zaradi njenega poplačila ob odločanju o začetku stečajnega postopka v izreku sklepa ni mogoče ugotoviti ne verjetnosti obstoja upnikove terjatve ne dolžnikove insolventnosti, ki jo upnik temelji prav na višini svoje terjatve. Dolžnik je ves čas postopka trdil, da je bila vrednost deleža družbe N. v T. bistveno višja od dosežene kupnine, pri čemer je tudi večkrat zahteval, naj upnik predloži cenitev, pa ta tega ni storil. Logična je navedba, da je praviloma vrednost družbe ocenjena tudi glede na njene dolgove, kar bi pomenilo, da sta ocenjena vrednost in kupnina rezultat razlike med obremenjenostjo z dolgovi in premoženjem srbske družbe. Sodišče prve stopnje se s tem ni ukvarjalo, saj je napačno štelo, da je pomembna le dosežena kupnina in da izvedba dokazov ni možna, ker je zdaj ta delež last družbe, ki ni stranka tega postopka. Pri tem višje sodišče ocenjuje, da bi s tem, ko bi o teh navedbah samo prvič odločalo, odvzelo strankama možnost do pritožbe, zato o teh navedbah ni samo odločalo.

13. Navedeno pa velja tudi za odločitev o tem, da nasprotne terjatve dolžnika do upnika ne morejo biti upoštevne, ker niso likvidne. Stališče, da morajo biti za pobot terjatve tudi likvidne, namreč ni pravilno. Pravilno je sicer stališče, da procesni ugovor pobota v smislu 3. odstavka 324. člena ZPP v stečajnem postopku ni mogoč, saj ob odločanju o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka ni mogoče v izreku ugotoviti terjatev upnika in dolžnika. Vendar pa je treba upoštevati, da kadar taka nasprotna terjatev obstaja, z začetkom stečajnega postopka (tudi postopka osebnega stečaja) pride do zakonskega pobota nasprotnih terjatev (261. člen ZFPPIPP), kar bi pomenilo, da upnik sploh ne bi bil več upnik že na dan začetka stečajnega postopka; na predlog takega upnika pa ni mogoče začeti stečajnega postopka. Dolžnik pa je dovolj jasno navedel, da glede na obstoj nasprotnih terjatev dolžnika do upnika dolžnikova terjatev sploh ne obstaja več. Tako se izkaže, da se mora sodišče ob odločanju o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka ukvarjati tudi z obstojem nasprotnih dolžnikovih terjatev.

14. V tem delu je tako pritožba utemeljena. Te kršitve višje sodišče zaradi odvzema pravice do pritožbe ne more samo odpraviti, zato je izpodbijani sklep v delu, ki se nanaša na začetek postopka osebnega stečaja (2., 3. in 4. točka izreka) razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP). V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odgovoriti tudi na dolžnikove navedbe o tem, da je bil upnik že v celoti poplačan in da ima tudi sam nasprotne terjatve do upnika. Pri tem ni nepomembno niti dejstvo, da je upnik prodal delež v družbi T. svoji hčerinski družbi, saj to družbo obvladuje in tudi vrednost njenega premoženja povečuje vrednost upnikovega premoženja; če je z nakupom deležev v družbi T. kljub dolgovom te družbe vrednost premoženja višja kot pa dosežena kupnina, ni mogoče trditi, da je bil upnik poplačan le v višini 3.153.266,80 EUR. Tudi zastavni upnik pa mora premoženje prodati po realni ceni in ne po vsakršni ceni, in to tako v primeru, ko gre za zavarovanje po Stvarnopravnem zakoniku, kot tudi po Zakonu o finančnih zavarovanjih. Pomembna je trditev, da je tudi upnik ocenjeval vrednost premoženja družbe T. na več kot 30 milijonov EUR, ki jo je podal dolžnik in jo bo prav tako treba presoditi. Prav tako pa bo potrebno presoditi tudi verjetnost obstoja dolžnikove odškodninske terjatve do upnika.

15. Dolžnik je v pritožbi priglasil tudi stroške pritožbenega postopka. V skladu s 165. členom ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP je višje sodišče odločitev o njih pridržalo za končno odločbo.

16. Na koncu pa višje sodišče ne more mimo površnosti in nelogičnosti precejšnjega števila pritožbenih navedb. Dolžnik namreč v pritožbi sebe navaja kot šestotožečo stranko, kar v stečajnem postopku sploh ni mogoče, prav tako pa podaja navedbe kot ustavno pritožbo, ki je v tej zadevi sploh še ni mogel vložiti. Očitno kopira iz vlog v drugih postopkih, pa svojih navedb niti ne popravi, kar kaže na skrajno neprimeren odnos osebe, ki je pritožbo sestavila, in si resna odvetniška družba takih pomanjkljivosti in površnosti ne bi smela privoščiti, z obiljem takih navedb pa postopek tudi povsem nepotrebno obremenjuje.

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.