Jedro

Trenutek, ko posameznik postane subjekt kazenskega postopka in s tem nosilec procesnih jamstev, se presoja skozi materialno-objektivno merilo obdolžitve, ki ga je v posameznih primerih treba dopolniti s formalno-objektivnim merilom. Pri tej presoji, ki je dejansko vprašanje (quaestio facti) vsakega posamičnega primera, je odločilna konkretna možnost določeni osebi očitati izvršitev določenega kaznivega dejanja, okoliščine, ki takšen sum potrjujejo, pa morajo za takšen sklep zadoščati tudi objektivnemu opazovalcu.

V obravnavani zadevi je celoten postopek potekal kot rutinska kontrola prometa in upoštevanja cestnoprometnih predpisov, pri čemer ni zaznati takšnih okoliščin, ki bi kazale na to, da se je postopek preusmeril v prikrito (pred)kazensko preiskavo. Drugače kot v primerih, kjer je šlo za nadzor območij, kjer se zbirajo uživalci in preprodajalci prepovedanih drog, kjer je šlo za obdolžence, ki so bili poznani policistom iz predhodnih postopkov, oziroma so policisti neposredno zaznali izmenjavo sumljivih predmetov, zgolj zaznava vonja po konoplji sama po sebi še ne pomeni, da je bil sum storitve kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1 že osredotočen na obsojenca.

Izrek

I.Zahtevi za varstvo zakonitosti se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se obsojenca oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

II.V preostalem se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne.

Obrazložitev

A.

1.Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1). Izreklo mu je kazen eno leto in osem mesecev zapora, ki se izvrši tako, da obsojenec med prestajanjem kazni zapora še naprej dela in prebiva doma, razen ob prostih dneh, praviloma ob koncu tedna, ko mora biti v zavodu. Odločilo je tudi o vštevanju pridržanja in hišnega pripora v izrečeno kazen zapora in o varnostnem ukrepu odvzema zasežene prepovedane droge. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 3. 6. 2025 zavrnilo pritožbo obsojenčeve zagovornice in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu naložili plačilo oziroma povrnitev stroškov kazenskega postopka.

2.Obsojenčeva zagovornica je zoper izpodbijano pravnomočno sodbo vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, po uvodnih navedbah zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter kršitve 29. člena Ustave RS in 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) s predlogom, naj Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi razveljavi.

3.Vrhovna državna tožilka Irena Kuzma je po drugem odstavku 423. člena ZKP odgovorila na zahtevo za varstvo zakonitosti in predlagala njeno zavrnitev.

4.Z odgovorom vrhovne državne tožilke sta bila seznanjena obsojenec in njegova zagovornica, vendar se o njem nista izjavila.

B.

5.V obravnavani zadevi je bilo obsojencu v odločilnem očitano, da je 1. 10. 2024 na Verdu v prtljažnem delu osebnega vozila prevažal pet vreč, v katerih se je nahajalo skupno 18.454 gramov prepovedane droge rastline konoplje.

6.Srž vložničinih navedb, s katerimi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, je v trditvi, da je policija preiskovanje osredotočila na obsojenca, še preden je bil pozvan, naj pokaže obvezno opremo, zaradi česar je odprl prtljažnik vozila, v katerem so policisti zaznali vreče s prepovedano drogo. Trditev opira na natančno analizo zaporedja dejanj policistov, pri tem pa poudarja, da (i) je policist B. B. takoj po zaustavitvi vozila, ko je obsojenec odprl okno, zaznal vonj po konoplji; (ii) da se je policist B. B. zaradi navedenega odločil za snemanje postopka; (iii) da obsojencu ni bil odrejen test na prisotnost prepovedanih drog v telesu, ki bi glede na zaznan vonj sicer moral biti, pač pa je bil pozvan, naj pokaže obvezno opremo. Vložnica ocenjuje, da že zaznan vonj po konoplji vzpostavlja vsaj minimalno verjetnost storitve kaznivega dejanja ali prekrška in da ni izkustveno logično, da bi policist opustil test na prisotnost drog v telesu ter se namesto tega osredotočil na preverjanje obvezne opreme, če ne bi na ta način želel preveriti notranjost obsojenčevega prtljažnika zaradi morebitnega posedovanja droge. Osredotočenost suma po zagovornici izhaja tudi iz odločitve policista, da postopek snema, saj snemanje rutinskih preventivnih nadzorov v skladu z določbami 113. in 114. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (v nadaljevanju ZNPPol) ni predvidena.

7.Vložnica pravilno povzema sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 60183/2022 z dne 13. 3. 2025 in I Ips 8271/2021 z dne 14. 11. 2024, v katerih je Vrhovno sodišče ob naslonitvi na že dotedanjo sodno prakso tega sodišča ter upoštevajoč tudi ustavnosodno presojo Ustavnega sodišča RS in sodno prakso ESČP presodilo, da (i) se privilegij zoper samoobtožbo (4. alineja 29. člena Ustave RS) ne nanaša le na izjave, temveč tudi na t. i. materialne dokaze, če obdolženec v postopku postane vir dokazov zoper samega sebe oziroma kadar ima izročitev predmeta za dokazovanje kaznivega dejanja enak pomen kot izjava, s katero bi se obdolženec obremenil, (ii) da privilegij zoper samoobtožbo obdolženca varuje od trenutka, ko je nanj osredotočeno preiskovanje storitve konkretnega kaznivega dejanja oziroma prekrška, (iii) v tem trenutku pa je treba obdolženca poučiti o njegovih pravicah iz četrtega odstavka 148. člena ZKP oziroma iz 1. alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o prekrških (ZP-1). To pomeni, da po osredotočenosti suma policijskih pooblastil iz 51. in 52. člena ZNPPol ni več mogoče uporabiti, enako pa velja tudi glede pooblastil po Zakonu o pravilih cestnega prometa (ZPrCP).

8.Procesna teorija poudarja, da se trenutek, ko posameznik postane subjekt kazenskega postopka in s tem nosilec procesnih jamstev, presoja skozi materialno-objektivno merilo obdolžitve, ki ga je v posameznih primerih treba dopolniti s formalno-objektivnim merilom.

Za materialno-objektivno merilo obdolžitve je odločilna objektivno preverljiva verjetnost, da je določen posameznik izvršil določeno kaznivo dejanje, za formalno-objektivno merilo pa takšno navzven zaznavno ravnanje policije, ki je usmerjeno v zbiranje dokaznega gradiva za potrjevanje hipoteze krivde.

Vrhovno sodišče je v svoji sodni praksi temu sledilo s presojo, da se kazenski postopek zoper osumljenca dejansko začne s trenutkom osredotočenosti preiskovanja, ko policija te osebe ne obravnava več kot občana, ki lahko da kakšno koristno informacijo o kaznivem dejanju ali storilcu, temveč kot domnevnega storilca tega kaznivega dejanja. Pri tej presoji, ki je dejansko vprašanje (questio facti) vsakega posamičnega primera, je odločilna konkretna možnost določeni osebi očitati izvršitev določenega kaznivega dejanja, okoliščine, ki takšen sum potrjujejo, pa morajo za takšen sklep zadoščati tudi objektivnemu opazovalcu.

9.V obravnavani zadevi iz podatkov spisa in iz razlogov izpodbijane pravnomočne sodbe izhaja, da (i) je bil obsojenec naključno ustavljen med običajno kontrolo prometa, (ii) da je postopek vodil policist C. C., ki je preveril obsojenčevo identiteto in od njega zahteval vozniško in prometno dovoljenje, (iii) da je policist C. C. pri obsojencu opravil tudi preizkus alkoholiziranosti, ki je bil negativen, (iv) da je bil obsojenec nato pozvan, naj pokaže obvezno opremo, zaradi česar je izstopil iz vozila in odklenil prtljažnik, (v) da so policisti v prtljažniku opazili več vreč, v katerih je bila vidna rastlina zeleno-rjave barve, zaradi česar so posumili, da gre za prepovedano drogo konopljo, (vi) da je bil obsojenec neposredno po najdbi omenjenih vreč poučen po četrtem odstavku 148. člena ZKP in (vii) da je bil nato opravljen še test na prepovedane droge, ki je bil prav tako negativen.

Vrhovno sodišče glede na povzeto pritrjuje presoji sodišča druge stopnje, da je o osredotočenosti suma mogoče govoriti v trenutku, ko so policisti v tovornem delu vozila zaznali vreče s posušeno rastlino zeleno-rjave barve, v tem trenutku pa je bil obsojenec tudi pravilno poučen po 148. členu ZKP. Iz povzetega dogajanja je razvidno, da je celoten postopek potekal kot rutinska kontrola prometa in upoštevanja cestnoprometnih predpisov, pri čemer ni zaznati takšnih okoliščin, ki bi kazale na to, da se je postopek preusmeril v prikrito (pred)kazensko preiskavo. Drugače kot v primerih, kjer je šlo za nadzor območij, kjer se zbirajo uživalci in preprodajalci prepovedanih drog, kjer je šlo za obdolžence, ki so bili poznani policistom iz predhodnih postopkov, oziroma so policisti neposredno zaznali izmenjavo sumljivih predmetov, zgolj zaznava vonja po konoplji in odločitev za snemanje postopka s strani policista B. B. sama po sebi še ne pomeni, da je bil sum storitve kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1 že osredotočen na obsojenca. Odločilno je zlasti, da je celoten postopek vodil policist C. C., ki pred zaznavo vreč v prtljažniku ni zaznal ničesar nenavadnega in tudi ni vedel, ali je policist B. B. postopek snemal ali ne.

Poleg tega, kar ugotavlja tudi pritožbeno sodišče, obsojenec niti ni bil pozvan k izročitvi določenega predmeta ali odpiranju določenega prostora, pač pa zgolj k predložitvi obvezne opreme. Policist B. B. ni vodil postopka, zato vložničini očitki o domnevno nepravilnem zaporedju odrejanja ukrepov ne morejo spremeniti ocene o trenutku osredotočenja suma.

11.Sodišče druge stopnje je v točkah od 5 do 11 presodilo vložničino pritožbeno uveljavljanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, zato so vsi nadaljnji razlogi o tem, da naj bi uveljavljanje te iste pritožbene navedbe pomenilo zlorabo procesne pravice, ker je obdolženec kaznivo dejanje priznal in niti on niti zagovornica te kršitve predhodno nista uveljavljala, nerelevantni. Posledično so nerelevantni tudi očitki, s katerimi vložnica v zahtevi za varstvo zakonitosti izpodbija navedene razloge, zaradi česar jih Vrhovno sodišče ni presojalo. Iz istega razloga v izpodbijani pravnomočni sodbi tudi ni mogoče prepoznati nasprotja v razlogih o odločilnih dejstvih, zaradi česar zatrjevana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

12.Vrhovno sodišče po pregledu pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje ugotavlja, da vložnica v njej ni izpodbijala odločbe o stroških kazenskega postopka, zato so njene navedbe v tem delu materialno neizčrpane in ne morejo biti predmet presoje Vrhovnega sodišča (peti odstavek 420. člena ZKP). Utemeljeni pa so vložničini očitki v delu, ki se nanašajo na sodbo sodišča druge stopnje. Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča je odločbo o stroških kazenskega postopka dovoljeno izpodbijati, če je o njih odločeno v nasprotju z določbami ZKP, ni pa je dovoljeno izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejstev ali zaradi nepravilne odmere.

Vložnica v zahtevi za varstvo zakonitosti sodišču druge stopnje očita, da je obsojencu naložilo v plačilo sodno takso, kljub temu, da je obsojenec na podlagi odločbe Okrožnega sodišča v Ljubljani Bpp 3243/2024 z dne 16. 4. 2025, s katero je bila obsojencu dodeljena brezplačna pravna pomoč za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve in druge stopnje, po samem zakonu oproščen plačila sodne takse.

13.Po tretjem odstavku 10. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) je stranka oproščena sodne takse za postopek, za katerega ji je bila dodeljena redna ali izredna brezplačna pravna pomoč po zakonu, ki ureja brezplačno pravno pomoč. Že iz jezikovne razlage navedene določbe je razvidno, da je ta v odnosu do posameznih procesnih zakonov specialna in zato v primeru upravičenca do brezplačne pravne pomoči izključuje uporabo prvega odstavka 95. člena ZKP v zvezi s 6. točko prvega odstavka 92. člena ZKP. Ker torej sodišče druge stopnje ni imelo podlage za naložitev plačila sodne takse obsojencu, vložnica utemeljeno uveljavlja, da je sodba sodišča druge stopnje v tem delu nezakonita.

C.

14.Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena v delu, v katerem sodbi sodišča druge stopnje očita nezakonitost odločbe o sodni taksi, zato je po prvem odstavku 426. člena ZKP zahtevi za varstvo zakonitosti delno ugodilo in glede na naravo kršitve sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da se obsojenca oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da preostale uveljavljene kršitve ustave in zakona niso podane, zato je v preostalem zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo na podlagi prvega odstavka 425. člena ZKP.

15.Vrhovno sodišče je odločitev pod I. točko izreka sprejelo z večino glasov. Za odločitev so glasovali vrhovni sodniki mag. Aleksander Karakaš, Maja Baškovič in mag. Andreja Sedej Grčar. Odločitev pod točko II. izreka je bila sprejeta soglasno.

-------------------------------

1K. Šugman Stubbs, P. Gorkič in Z. Fišer: Temelji kazenskega procesnega prava, Lexpera, Ljubljana 2020, str. 172.

2Ibidem, str. 162-170.

3Sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 88506/2010 z dne 15. 10. 2020, I Ips 41786/2016 z dne 26. 11. 2020 in I Ips 60183/2022 z dne 13. 3. 2025.

4Sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 60183/2022 z dne 13. 3. 2025 (točka 7) in I Ips 8272/2021 z dne 12. 6. 2025 (točka 6).

5Prim. argumentacijo Vrhovnega sodišča v zadevi I Ips 7536/2017 z dne 3. 9. 2020 (točke 10-12), v kateri policist, ki je od umirajočega oškodovanca izvedel, da ga je zabodla obsojenka, o tem ni obvestil kolega, ki je v sosednjem prostoru od obsojenke zakonito pridobil izjavo.

6Odločbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 53452/2020 z dne 17. 4. 2025, I Ips 23226/2018 z dne 11. 2. 2021, I Ips 17137/2014-173 z dne 21. 4. 2016, I Ips 117/2011 z dne 14. 7. 2011 in druge.

7Vrhovno sodišče je enako odločilo tudi v zadevi I Ips 36582/2023 z dne 8. 1. 2026.

Zveza:

Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 29, 29/4 Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 148, 148/4, 371, 371/1, 371/1-8, 371/1-11 Zakon o nalogah in pooblastilih policije (2013) - ZNPPol - člen 51, 52 Zakon o sodnih taksah (2008) - ZST-1 - člen 10, 10/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.