Jedro

Pritožnica pravilno opozarja, da je treba upoštevati, da imetnikom kvalificiranih pravic po določilih ZBan-1 ni bilo omogočeno, da bi lahko v svojem imenu sodno izpodbijali odločbo Banke Slovenije o izrednem ukrepu kljub dejstvu, da so bile z omenjeno odločbo (lahko) prizadete tudi njihove pravice. Tožena stranka, ki je bila legitimirana za izpodbijanje nezakonite odločbe o izrednem ukrepu Banke Slovenije, pa tovrstne tožbe ni vložila. Odškodninski postopek proti Banki Slovenije po določbah ZBan-1 je zato edini postopek, v katerem imajo imetniki kvalificiranih pravic možnost za ugotovitev pravilnosti dejanske in pravne podlage za izrek izrednih ukrepov Banke Slovenije. Prav opustitev vložitve tožbe za presojo vprašanja pravilnost in zakonitosti odločb Banke Slovenije s strani tožene stranke po 347. členu ZBan-1 je eden od razlogov, da je tožeča stranka proti toženi stranki vložila predmetno tožbo.

Ustavno sodišče je zavzelo stališče, da izpodbijana ureditev imetnikom kvalificiranih pravic ni zagotavljala učinkovitega sodnega varstva, saj niso imeli dostopa do informacij in podatkov v zvezi z oceno vrednosti sredstev bank in druge dokumentacije. Ugotovilo je, da je zaradi konteksta strokovno izrazito zahtevnega spora podano procesno neravnotežje. Zaradi njega bi morala Banka Slovenije izkazati, zakaj je bil izrek izrednega ukrepa potreben. Ugotovilo je tudi, da ZPP ne predvideva posebnih postopkov kolektivnega sodnega sodnega varstva, ki bi zagotovili hitrost, ekonomičnost in uniformnost odločanja v sporih med imetniki izbrisanih in konvertiranih pravic ter Banko Slovenije. Vse navedeno, kar velja za razmerje imetnikov kvalificiranih pravic do Banke Slovenije, smiselno velja tudi za razmerje imetnikov kvalificiranih pravic do bank izdajateljic. Ob upoštevanju prej naštetih razlogov, ki izhajajo iz obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča RS, je zato edino smotrno, ekonomično in ustavno skladno, da so vprašanja, ki zadevajo pravilnost predpostavk za izdajo odločb Banke Slovenije in so skupna vsem odškodninskim postopkom imetnikov kvalificiranih pravic, rešena na enak način za vse odškodninske postopke. Ob upoštevanju povezanosti dejanskih in pravnih vprašanj, ki se bodo reševala v odškodninskih postopkih proti Banki Slovenije in v odškodninskih postopkih proti poslovnim bankam, je treba razmerje med navedenima postopkoma razlagati tako, da predstavlja odločitev o tožbi za povrnitev škode zoper Banko Slovenije v razmerju do postopka, v katerem imetniki kvalificiranih pravic od banke zahtevajo povrnitev škode zaradi opustitve izpodbijanja istih odločb o izrednih ukrepih Banke Slovenije, predhodno vprašanje v postopkih zoper poslovne banke (prvi odstavek 13. člena ZPP).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za prekinitev postopka.

2. Tožeča stranka je zoper sklep vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP. Predlagala je, da sodišče druge stopnje sklep spremeni tako, da predlogu tožeče stranke za prekinitev postopka ugodi, oziroma podrejeno, da sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču, v obeh primerih pa toženi stranki naložilo v plačilo pritožbene stroške tožeče stranke. Priglasila je stroške za pritožbeni postopek.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Uvodoma pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je bilo o istovrstnem dejanskem in pravnem vprašanju že odločeno v zadevah Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 131/2017, I Cpg 132/2017, I Cpg 133/2017, I Cpg 134/2017, I Cpg 135/2017, I Cpg 148/2017, I Cpg 149/2017 in I Cpg 151/2017, in do identičnih pritožbenih navedb, kot so bile že obravnavane v teh zadevah, pritožbeno sodišče zavzema enako stališče. 5. Tožeča stranka s tožbo od tožene stranke zahteva odškodnino, ker tožena stranka ni vložila pravnih sredstev proti odločbi Banke Slovenije o izrednih ukrepih, podrejeno pa, ker naj bi bile objave tožene stranke o višini kapitala in kapitalski ustreznosti nepravilne oziroma zavajajoče. Tožeči stranki je nastala škoda, ker so na podlagi odločbe o izrednem ukrepu Banke Slovenije prenehale kvalificirane obveznosti tožene stranke, katerih imetnica je bila tožeča stranka.

6. Tožeča stranka je predlagala prekinitev postopka do pravnomočne rešitve vprašanja, ali je bila odločba Banke Slovenije o izrednih ukrepih zakonita oziroma ali so bili izpolnjeni pogoji za njeno izdajo, o katerem bo sodišče odločalo v odškodninskih postopkih imetnikov kvalificiranih pravic proti Banki Slovenije.

7. Sodišče prve stopnje je presodilo, da niso podani razlogi za prekinitev postopka. Zavzelo je stališče, da odločba Ustavnega sodišča RS št. U-I-295/13-2601 in bodoča zakonodaja ne predstavljata posebnega predpisa v smislu prvega odstavka 13. člena ZPP. Postopka tudi ni mogoče prekiniti zato, ker naj sodišče ne bi samo reševalo predhodnega vprašanja o pravilnosti in zakonitosti odločbe Banke Slovenije, saj postopek upravnega spora zoper to odločbo ni bil sprožen.

8. Tožeča stranka v pritožbi vztraja pri trditvah, da obstaja protiustavna pravna praznina, zaradi katere predmetnega postopka ni mogoče nadaljevati do sprejema odločitve v postopkih imetnikov kvalificiranih pravic zoper Banko Slovenije. Imetnikom kvalificiranih pravic ni mogoče naložiti, da v posameznem postopku zoper banke sami dokazujejo dejstva o tem, da pogoji za izdajo odločb o izrednih ukrepih Banke Slovenije niso bili podani.

9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so imetniki kvalificiranih pravic v postopku pred Ustavnim sodiščem RS izpodbijali več določb ZBan-1 iz poglavja pododdelka 10.2.2 navedenega zakona, v katerem je bil določen postopek sodnega varstva proti odločbi Banke Slovenije o prenehanju banke in o izrednem ukrepu. Ustavno sodišče RS je ugotovilo, da členi 261.e, 347. in 350. člen ZBan-1 niso bili v neskladju z Ustavo RS. Za neustavnega pa je spoznalo 350. a člen ZBan-1, ker imetnikom kvalificiranih pravic ni bila zagotovljena pravica do polnega vpogleda v listine v zvezi z izbrisom ali konverzijo, še preden se pravdni postopek začne, zaradi nesorazmernosti dokaznega bremena in vprašanj uniformnega, ekonomičnega in hitrega odločanja v odškodninskih postopkih.

10. Pravilne so pritožbene navedbe, da bo šele tisti zakon, ki bo nadomestil razveljavljeno ureditev po 350. a členu ZBan-1, nekdanjim imetnikom kvalificiranih pravic omogočil ugotavljanje dejstev v zvezi z določitvijo vrednosti premoženja banke ter pravilnosti podatkov, uporabljenih metod in cenitev, ki so bila podlaga za sprejem odločb Banke Slovenije o izrednih ukrepih.

11. Pritožnica tudi pravilno opozarja, da je treba upoštevati, da imetnikom kvalificiranih pravic po določilih ZBan-1 ni bilo omogočeno, da bi lahko v svojem imenu sodno izpodbijali odločbo Banke Slovenije o izrednem ukrepu kljub dejstvu, da so bile z omenjeno odločbo (lahko) prizadete tudi njihove pravice.2 Tožena stranka, ki je bila legitimirana za izpodbijanje nezakonite odločbe o izrednem ukrepu Banke Slovenije, pa tovrstne tožbe ni vložila. Odškodninski postopek proti Banki Slovenije po določbah ZBan-1 je zato edini postopek, v katerem imajo imetniki kvalificiranih pravic možnost za ugotovitev pravilnosti dejanske in pravne podlage za izrek izrednih ukrepov Banke Slovenije. Prav opustitev vložitve tožbe za presojo vprašanja pravilnost in zakonitosti odločb Banke Slovenije s strani tožene stranke po 347. členu ZBan-1 je eden od razlogov, da je tožeča stranka proti toženi stranki vložila predmetno tožbo.

12. Ustavno sodišče je zavzelo stališče, da izpodbijana ureditev imetnikom kvalificiranih pravic ni zagotavljala učinkovitega sodnega varstva, saj niso imeli dostopa do informacij in podatkov v zvezi z oceno vrednosti sredstev bank in druge dokumentacije. Ugotovilo je, da je zaradi konteksta strokovno izrazito zahtevnega spora podano procesno neravnotežje. Zaradi njega bi morala Banka Slovenije izkazati, zakaj je bil izrek izrednega ukrepa potreben. Ugotovilo je tudi, da ZPP ne predvideva posebnih postopkov kolektivnega sodnega sodnega varstva, ki bi zagotovili hitrost, ekonomičnost in uniformnost odločanja v sporih med imetniki izbrisanih in konvertiranih pravic ter Banko Slovenije.3 Vse navedeno, kar velja za razmerje imetnikov kvalificiranih pravic do Banke Slovenije, smiselno velja tudi za razmerje imetnikov kvalificiranih pravic do bank izdajateljic. Ob upoštevanju prej naštetih razlogov, ki izhajajo iz obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča RS, je zato edino smotrno, ekonomično in ustavno skladno, da so vprašanja, ki zadevajo pravilnost predpostavk za izdajo odločb Banke Slovenije in so skupna vsem odškodninskim postopkom imetnikov kvalificiranih pravic, rešena na enak način za vse odškodninske postopke.4 Ob upoštevanju povezanosti dejanskih in pravnih vprašanj, ki se bodo reševala v odškodninskih postopkih proti Banki Slovenije in v odškodninskih postopkih proti poslovnim bankam, je treba razmerje med navedenima postopkoma razlagati tako, da predstavlja odločitev o tožbi za povrnitev škode zoper Banko Slovenije v razmerju do postopka, v katerem imetniki kvalificiranih pravic od banke zahtevajo povrnitev škode zaradi opustitve izpodbijanja istih odločb o izrednih ukrepih Banke Slovenije, predhodno vprašanje v postopkih zoper poslovne banke (prvi odstavek 13. člena ZPP).

13. Ker bo šele z novim zakonom, ki bo nadomestil razveljavljeno ureditev po ZBan-1, določen ustavno skladen postopek, v katerem bo imetnikom kvalificiranih pravic bank zagotovljeno sodno varstvo v zvezi z ugotavljanjem dejstev, ki so bila podlaga za sprejem odločb Banke Slovenije o izrednih ukrepih, so podani razlogi, ki narekujejo ugoditev predlogu tožeče stranke za prekinitev postopka do odločitve sodišča po zakonu, ki bo nadomestil postopek iz 350. a člena ZBan-1. Predlog tožeče stranke za prekinitev postopka je v tem obsegu utemeljen. Iz razlogov zagotovitve ustavno skladne in smotrne presoje v obravnavanem postopku bi moralo sodišče prve stopnje odrediti prekinitev postopka do odločitve sodišča v postopku zoper Banko Slovenije (1. točka prvega odstavka 206. člena ZPP).

14. Ker mora sklep o prekinitvi postopka izdati sodišče prve stopnje (drugi odstavek 305. člena ZPP), je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP). V nadaljevanju bo sodišče moralo v skladu z določili ZPP o izvedenih pravnih dejanjih tudi obvestiti toženo stranko.

1 Ustavno sodišče RS je z odločbo U-1-295/13-260 z dne 19. 10. 2016 ugotovilo neustavnost določbe 350. a člena Zakona o bančništvu (ZBan-1) in 265. člena Zakona o reševanju in prisilnem prenehanju bank, po kateri se postopki sodnega varstva zoper odločbe Banke Slovenije, ki so bile izdane pred uveljavitvijo tega zakona, končajo po določbah ZBan-1, in odločilo, da se do odprave protiustavnosti iz 2. točke izreka te odločbe prekinejo postopki, začeti na podlagi prvega odstavka 350. a člena ZBan-1, in zastaranje odškodninskih terjatev iz prvega odstavka 350. a člena ZBan-1 začne teči šest mesecev po uveljavitvi zakona, s katerim se Državni zbor odzove na ugotovljeno protiustavnost. 2 Ustavno sodišče je ugotovilo, da določba 347. člena ZBan-1, ni bila v neskladju z Ustavo. 3 Glej točke 123, 124 in 125 odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-295/13-260. 4 Imetniki istovrstnih kvalificiranih obveznosti iste banke so enotni sosporniki, imetniki kvalificiranih obveznosti posamezne banke in kvalificiranih obveznosti vseh prizadetih bank pa navadni sosporniki.