Jedro

Zakon o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja (bivše federacije št. 17/90 in 82/90), je v 99. členu določal pravila za povračilo škode, povzročene z uporabo vozila, katerega lastnik oziroma uporabnik se ni zavaroval proti avtomobilski odgovornosti. Po tem določilu je zavarovalnica, ki je oškodovancu izplačala odškodnino, vstopila v njegove pravice proti osebi, odgovorni za škodo in sicer za izplačani znesek, obresti in stroške.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugodilo regresnemu zahtevku tožnice in naložilo tožencu, da mora plačati tožnici 1,891.071,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.6.1994 dalje in stroške postopka. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in navedeno sodbo potrdilo.

Sodbo sodišča druge stopnje je toženec izpodbijal iz vseh revizijskih razlogov in predlagal, da naj se sodbi sodišč nižjih stopenj spremenita ali razveljavita. Kršitev postopka po določilu prvega odstavka 354. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 7. člena ZPP je po revizijskih izvajanjih podana zato, ker pritožbeno sodišče ni dopustilo izvedbe dokaza z izvedencem. Podana pa je tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ker sta sodbi sodišč nižjih stopenj protispisni oziroma v nasprotju z odločilnimi dejstvi. Meni, da brez pribave izvedeniškega mnenja cestnoprometne stroke ni mogoče pojasniti okoliščin o deljeni odgovornosti po določilu 192. člena ZOR, niti ne ovreči pričevanja priče P.. Pomembno je, da je Republiški senat za prekrške na podlagi enakih dokazov kot so bili zbrani v pravdnem postopku, ustavil postopek zoper toženca v smeri odgovornosti za povzročitev prometne nezgode. Že v pritožbi postavljen predlog za postavitev izvedenca ponavlja sedaj tudi v reviziji. Končno je podana tudi zmotna uporaba materialnega prava, ker je sodišče izhajalo iz zmotnih materialnopravnih izhodišč. Podlaga za odločitev pa tudi ni v 41. členu ZOZP, saj je ta stopil v veljavo že po nastanku obravnavanega škodnega dogodka.

Na podlagi določila 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sta bili reviziji vročeni Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Toženec nesporno med postopkom na prvi stopnji sojenja ni predlagal izvedenca cestnoprometne stroke. V pritožbi pa je navedel, da bi sodišče moralo pričevanje priče P. (ki ga je sam predlagal) preizkusiti z izvedencem cestnoprometne stroke in je takega izvedenca tedaj v pritožbi tudi predlagal. Sodišče druge stopnje je ocenilo, da so bila sporna dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka, ugotovljena popolnoma in po resnici, da dokaznega postopka zaradi tega ni potrebno dopolnjevati, da je presoja dokazov stvar sodnika oziroma sodišča in ne izvedenca, ki je po pritožbenem predlogu potreben zato, da bi se z njegovo pomočjo preizkusilo pričevanje priče P.. Pri tem je tudi po oceni revizijskega sodišča pravilno ocenilo, da so pomenila navedena pritožbena izvajanja uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in ne uveljavljanja bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Enake narave so tudi revizijska izvajanja, ki obravnavajo dokazni predlog za postavitev izvedenca, le da so taka izvajanja v reviziji tudi nedopustna, ker so naperjena zoper dejansko stanje (tretji odstavek 385. člena ZPP). Revizijsko sodišče dalje ugotavlja, da sodišči nižjih stopenj nista zagrešili očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Očitke v tej smeri toženec v reviziji ni pojasnil in so neutemeljeni, ker so v sodbah navedeni izčrpni in jasni razlogi tako o dejanski kot pravni podlagi spora in odločitve ter sta sodbi sposobni preizkusa. Tudi uradoma upoštevna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP po oceni revizijskega sodišča ni bila zagrešena.

Iz dejanskih ugotovitev sodišč nižjih stopenj izhaja, da je do škodnega dogodka prišlo zaradi tega, ker je toženec, ki je imel med vožnjo v krvi 2,16 g/kg alkohola, zapeljal najpreje na desno bankino ceste v smeri svoje vožnje, od tam pa naenkrat zavil na nasprotni vozni pas, po katerem je tedaj nasproti pravilno pripeljal tožničin zavarovanec P. V. s svojim vozilom in trčil vanj z vozilom, ki je bilo neregistrirano in ki ga je upravljal brez vozniškega dovoljenja. Svoje ugotovitve sta dokazno podprli in pojasnili, zakaj nista verjeli izpovedi toženčevega znanca S. P. (ki vožnje toženca zaradi teme ni videl ampak jo je le predvideval in čeprav je prišel na kraj dogodka, se na vprašanje policistov kot očividec nezgode ni javil ter je začel pripovedovati o okoliščinah nezgode šele 1 leto po dogodku).

Sodišči nižjih stopenj sta na podlagi spleta vseh okoliščin v zvezi z vožnjo toženca zaključili, da so zgolj okoliščine na njegovi strani edini razlog za škodni dogodek, da je izključno sam odgovoren za nastalo škodo in da mora zato povrniti tožnici to kar je ta izplačala svojemu zavarovancu kot odškodnino za nastalo škodo.

Ugotovljeno dejansko stanje tudi po presoji revizijskega sodišča v celoti utemeljuje na nižjih stopnjah sprejeto odločitev o toženčevi obveznosti do tožnice. Toženčeva revizija ima prav le v izvajanjih, da sodišče druge stopnje ne bi smelo opreti odločitve na določilo 41. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (Ur. list RS, št. 70/94, ki velja šele od 26.11.1994) ampak na pred tem veljavni predpis. Ta pa je bil Zakon o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja (bivše federacije št. 17/90 in 82/90), ki je v 99. členu določal pravila za povračilo škode, povzročene z uporabo vozila, katerega lastnik oziroma uporabnik se ni zavaroval proti avtomobilski odgovornosti. Po tem določilu je zavarovalnica, ki je oškodovancu izplačala odškodnino, vstopila v njegove pravice proti osebi, odgovorni za škodo in sicer za izplačani znesek, obresti in stroške. Zaradi navedene pomotne navedbe ustreznega predpisa pa materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno, ker sedaj veljavna določila (citirana v sodbi sodišča druge stopnje) vsebinsko enako urejajo obravnavane obveznosti kot pred tem citiran veljaven predpis.

Ker glede na spredaj obrazloženo niso podane v reviziji uveljavljene ali uradoma upoštevne kršitve, je revizijsko sodišče zavrnilo toženčevo revizijo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).