Jedro

Ob ugotovljenem dejanskem stanju o obsegu naročila in prevzemu izvršilnega dela, v katerega pritožbeno sodišče v povzetku v sporu majhne vrednosti ne sme posegati, je materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje o stvarnih napakah izvršilnega dela pravilno, očitek, da gre za neizpolnitev obveznosti in da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati ugovor sočasnosti izpolnitve pa neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je obdržalo v veljavi 1. in 3. točko izreka sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča, opr. št. I 2002/00545 z dne

18.6.2002 in odločilo, da je toženec dolžan plačati tožniku znesek

189.448,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.11.2001 dalje do plačila ter mu povrniti izvršilne stroške v znesku 27.150,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.6.2002 dalje do plačila. Tožencu je naložilo povrnitev 132.911,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.7.2004 dalje do plačila.

Proti navedeni sodbi se pravočasno pritožuje toženec. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (1. in 3. točka prvega odstavka

338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Ur. l. RS, št. 36/04 - drugo uradno prečiščeno besedilo). Meni, da je izrek sodbe nejasen in v nasprotju z obrazložitvijo in listinami v spisu, ker je sodišče obdržalo v veljavi sklep o izvršbi, izdan na podlagi fakture, ki ni verodostojna listina. V fakturi 287/01 z dne 21.11.2001 je zaračunana storitev, ki je bila opravljena 21.11.2001, čeprav je tožnik tedaj ni opravil. Poleg tega faktura nima obveznih sestavin, ki jih v 34. členu predpisuje Zakon o davku na dodano vrednost. Ni namreč navedena davčna številka davčnega zavezanca. Med strankama nikoli ni bilo dogovora o ceni, navedeni na fakturi. Sodišče je nepravilno uporabilo določbe ZOR o napakah izvršenega dela pri podjemni pogodbi, namesto da bi uporabilo določbe ZOR, ki zadevajo neizpolnitev podjemne pogodbe. Tožnik namreč ni izpolnil obveznosti. Bistveno za razsojo v tem sporu je, da je tožnik prevzel v delo ličanje osebnega avtomobila - old timer in ne ličanje sodobnega avtomobila. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da toženec ob podajanju naročila tožniku v mesecu juliju 2001 ni dal posebnih zahtev glede ličanja zaradi starosti vozila. Toženec je v zvezi s tem podal več trditev in predložil več dokazov, ki potrjujejo nasprotno. Toženčev interes in vsebina naročila je bila v brezhibnem ličanju, saj je imel v zvezi z ličanjem vozila namen pridobiti certifikat Slovenske veteranske avtomobilske zveze - SVAZ in si s tem zagotoviti finančne ugodnosti.

To je pojasnil v vlogi z dne 12.3.2003, o tem je izpovedala tudi priča B. P.. Nelogično je apriorno zavračanje toženčevih trditev, da tožniku pri naročilu ni postavil posebnih zahtev. Do teh bistvenih trditev toženca in omenjene priče se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Sodišče je ugotovilo, da je bila tožniku lastnost avtomobila znana. Podjemnik mora ob prevzemu naročilo kritično presoditi in zavrniti opravo dela, ki ne bi moglo biti tako kvalitetno opravljeno, kot to zahtevajo pravila stroke, sicer ga zadane odgovornost. Kriterij za presojo ali je delo sploh izvršeno, je obseg naročila, to je ličanje avtomobila old timerja. Dokazno breme v zvezi z dokazovanjem izpolnitve naročila je na tožniku. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da so bila ličarska dela nekvalitno izvedena, zaradi česar avtomobil ni pridobil statusa old timerja.

Takšnega dela pa ni mogoče šteti za delo izvršeno v skladu s pravili stroke. Tožnikovega dela pravno ni mogoče opredeliti kot izpolnitev obveznosti v smislu 613. člena ZOR, toženčevega prevzema avtomobila pa ne kot prevzem izvršenega dela v smislu 614. člena ZOR. Tožnik je toženca pozval naj avtomobil odpelje, ker ga ne bo več popravljal. V skladu z določbo tretjega odstavka 623. člena ZOR naročnik podjemniku ni dolžan izvršiti plačila, preden ne pregleda izvršenega dela in ga ne potrdi, česar toženec v tem primeru ni storil. Ker je izpolnitev zavrnil, vozila ni prevzel in je uporaba določb o napakah na prevzetem delu, nepravilna, ker pogodba sploh ni bila izpolnjena.

Tožnik na toženčevo pritožbo ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

Očitek, da listina, na podlagi katere je tožnik predlagal izvršbo, ni verodostojna listina, je relevanten v izvršilnem postopku (2. točka prvega odstavka 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ; Ur.

l. RS, št. 40/04 - uradno prečiščeno besedilo), medtem ko v pravdnem postopklu, ki sledi uspešnemu ugovoru dolžnika zoper sklep o izvršbi, s katerim je dovoljena izvršba, ta ugovor ni pravno relevanten. V pravdi se namreč odloča o obstoju vtoževane terjatve. Če le-ta obstoji, sklep o izvršbi ostane v veljavi tudi v kondemnatornem delu, ne glede na to, ali listina na podlagi katere je bil vložen predlog za izvršbo, ustreza kateri izmed verodostojnih listin (23. člen ZIZ) in ne glede na to, ali izdani račun vsebuje vse sestavine, ki jih predpisujejo Slovenski računovodski standardi (Ur. l. RS, št. 107/2001) in Zakon o davku na dodano vrednost (Ur. l. SR, št. 89/98 z nadaljnjimi spremembami). Bistvena je vsebina obligacijskega razmerja ter iz njega izhajajoče pravice in obveznosti pravdnih strank. Za odločitev v tej zadevi tudi ni relavatno, da je na predloženem računu (priloga A1) naveden napačen datum opravljene storitve. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi skladnih izpovedb pravdnih strank ugotovilo, da je bila storitev opravljena med 26.7.2001 in 27.8.2001, račun pa je bil izdan kasneje, ker je bilo med strankama prvotno dogovorjeno, da račun sploh ne bo izstavljen. Očitek, da med pravdnima strankama ni bilo govora o ceni, navedeni na fakturi, pa predstavlja v pritožbi nedovoljeno novo dejstvo, za katerega pritožnik ne trdi, da ga brez svoje krivde ni mogel navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Zato pritožbeno sodiššče te trditve ni upoštevalo (prvi odstavek 337. člena ZPP). Dodati je še, da dogovor o ceni ni bistvena sestavina podjemne pogodbe (drugi odstavek 623. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 z nadaljnjimi spremembami, v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS; št. 83/01).

V postopku v sporih majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena ZPP), kakršen je obravnavani, je pritožbeno sodišče vezano na ugotovljeno dejansko stanje (prvi odstavek 458. člena ZPP). V obravnavanem primeru na naslednje: - da je toženec v juliju 2001 naročil tožniku lakiranje osebnega avtomobila - znamke Citroen CV 2 letnik 1969 z acryl lakom - da toženec ob naročilu ni imel posebnih zahtev glede ličanja zaradi starosti avtomobila - da je bil avtomobil pripeljan k tožniku v razstavljenem stanju - da je tožnik naročeno delo opravil v času od 26.7. do 27.8.2001 - da je toženec opravil ogled vozila in reklamiral zavreto barvo na različnih delih in zatečeno barvo na pragovih - da je toženec te napake odpravil - da je tožnik potem zopet reklamiral delo in sicer razliko v odtenku barve na pragovih vozila in zračne mehurčke - da je toženec ob zadnjem pregledu izjavil, da delo ni opravljeno kvalitetno in da še vedno obstojijo omenjene napake - da je bila storitev vendarle opravljena - da je toženec avtomobil na poziv tožnika prevzel in ga odpeljal Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje zaključilo, da je toženec pravočasno grajal napake, vendar je, ker toženec ni dokazal, za koliko je delo z napako manj vredno od dela brez napake (prim. 621. člen ZOR), tožbenemu zahtevku na plačilo (sicer nekvalitetno) opravljene storitve ugodilo. Sodišče prve stopnje je torej izhajalo iz predpostavke, da je bilo delo opravljano z napako, vendar ga je toženec prevzel in napake takoj grajal, zaradi česar mu, glede na to, da drugih jamčevalnih sankcij ni uveljavljal, v tej pravdi ostane ugovor znižanja plačila (drugi odstavek 616. člena ZOR). Toženec s takšnim materialnopravnim zaključkom prvostopenjskega sodišča ne soglaša. Meni namreč, da opravljenega dela sploh ni mogoče šteti za izpolnitev obveznosti, ampak gre za stanje neizpolnitve obveznosti in nadalje, da delo sploh ni bilo prevzeto, zaradi česar tožnik ni upravičen do plačila. Sklicuje se na določbe 613. člena ZOR (o podjemnikovi obveznosti izročiti opravljeno delo), 614. člena ZOR (o naročnikovi obveznosti prevzeti opravljeno delo) in na določbo tretjega odstavka 623. člena ZOR (po kateri naročnik ni dolžan plačati opravljene storitve, preden ne pregleda izvršenega dela in ga ne potrdi).

Toženec očita, da sodišče prve stopnje ni ocenilo izpovedbe priče B. P. o tem, kakšen namen je imel in se sklicuje na navedbe v vlogi z dne 12.3.2003. Po oceni pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče, s tem ko se ni opredelilo glede izpovedi priče B. P. (list. št. 41-43 spisa), ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navedena priča je namreč pojasnila, kakšne so bile napake, ko je bil avtomobil po ličanju pripeljan k njemu zaradi sestavljanja in da so hoteli avtomobil "spraviti" med veterane, za kar je posebej pomembna ravno barva. Ker se izpoved omenjene priče ne nanaša na vprašanje vsebine toženčevega naročila, torej na vprašanje, ali je toženec tožniku podal kakšne posebne zahteve glede ličanja in tožnika seznanil s tem, da mora biti barvanje še posebej kvalitetno, ker ima namen pridobiti certifikat SVAZ in avtomobil spraviti med old - timerje, izpoved te priče za opredelitev pojma podjemnikove - tožnikove obveznosti in posledično (ne)izpolnitve obveznosti ni pravno relevantna. Navedena priča tudi ni izpovedala, da se avtomobila ne bi dalo sestaviti, ampak, da to ne bi bilo smiselno. Kar zadeva navedbe v pripravljalni vlogi z dne

12.3.2003 (red. št. 16 spisa) je treba pojasniti, da toženec ni zatrjeval, da je zahteval takšno ličanje avtomobila old-timerja, da bo lahko pridobil certifikat SVAZ-a, ampak je le navajal, kakšen namen je sam imel, kar pa ni pravno relevantno. Trditev, da je tožnik vedel, da je toženec ljubitelj old-timerjev in da ličarska dela opravlja za tovrsten avtombil, pa je presplošna, da bi bilo mogoče sklepati, da je toženec tožniku izrecno postavil kakšne zahteve glede ličanja. Golo dejstvo, da je bil avtomobil old-timer, namreč ne pomeni, da ga je tožnik pripeljal na ličanje zaradi pridobitve certifikata ali da ga namerava uporabljati zgolj za ta namen (prim.

619. člen ZOR). Ker v zvezi z omenjeno izpovedjo priče B. P. in toženčevimi navedbami ni podana očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, je pritožbeno sodišče na ugotovljeno dejansko stanje, da toženec ni imel kakšnih posebnih zahtev glede ličanja, vezano. Prav tako je vezano na ugotovitev, da je toženec napake opravljene storitve grajal, vendar je vozilo kljub temu prevzel. Ugotovitev, da je toženec vozilo prevzel, pa čeprav na zahtevo tožnika, ni v nasprotju s tožečevo izpovedbo, na katero se je oprlo sodišče prve stopnje (izpoved na list. št. 37-39 spisa). Zato ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Ob ugotovljenem dejanskem stanju o obsegu naročila in prevzemu izvršenega dela, v katerega pritožbeno sodišče ne sme posegati (prvi odstavek 458. člena ZPP), se izkaže, da je materilanopravno izhodišče sodišča prve stopnje o stvarnih napakah izvršenega dela pravilno, očitek, da gre za neizpolnitev obveznosti in da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati določbo tretjega odstavka 623. člena ZOR (ugovor sočasnosti izpolnitve) pa neutemeljen.

Po določbi tretjega odstavka 606. člena ZOR je podjemnik dolžan opozoriti naročnika na pomanjkljivosti v njegovem naročilu ter na druge okoliščine, za katere je vedel, ali bi moral vedeti in bi bile lahko pomembne za naročeno delo, sicer odgovarja za škodo. Kršitev pojasnjevalne dolžnosti ima za posledico odškodninsko odgovornost. Vendar je sklicevanje nanjo v obravnavanem primeru neutemeljeno.

Toženec namreč v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjeval, da bi bilo naročilo pomanjkljivo, ali da bi obstajale okoliščine, na katere bi moral tožnik toženca opozoriti, izpovedbe strank, na katere se sklicuje v pritožbi pa manjkajočih trditev ne morejo nadomestiti (212. člen ZPP). Pritožbene trditve o pomanjkljivosti naročila predstavljajo nova dejstva, ki jih pritožbeno sodišče po določbi prvega odstavka 337. člena ZPP ne sme upoštevati. Poleg tega toženec ni postavil nasprotnega tožbenega zahtevka (183. člen ZPP) ali pobotnega ugovora, niti ni specificiral višine škode.

Izkaže se, da so pritožbeni očitki neutemeljeni. Ker tudi ni po uradni dolžnosti upoštevanih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe in temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.