Jedro

Sdišče prve stopnje ni ugotovilo nepravilnosti v zvezi z izvedbo postopka podaje odpovedi. Pritožba očita napačno vročitev odpovedi in se zavzema za ugotovitev, da tožniku odpoved ni bila nikoli vročena, zaradi česar bi moralo sodišče tožbenemu zahtevku ugoditi že iz tega razloga. Takšno stališče je napačno. Ne zgolj zato, ker je toženec odgovoru na tožbo priložil izredno odpoved z dne 31. 8. 2020, kar vse je bilo tožniku vročeno 13. 11. 2020 in zaradi česar ne drži, da mu odpoved ni bila nikoli vročena. Pritožbeno sodišče v zvezi z vročanjem odpovedi tožniku in sodišču prve stopnje, ki se je po nepotrebnem obširno ukvarjalo s tem vprašanjem, pojasnjuje, da je vročanje odpovedi smiseln predmet raziskovanja samo takrat, ko je vprašljivo pravočasno uveljavljanje sodnega varstva (200. člen ZDR-1). Sicer pa še tako napačna vročitev odpovedi ne more privesti do zaključka, da je odpoved že zgolj iz tega razloga nezakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik krije sam svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da pogodba o zaposlitvi, sklenjena med tožnikom in tožencem, ni prenehala veljati 24. 8. 2020, temveč je veljala do 17. 12. 2020; da je toženec dolžan tožnika pozvati nazaj na delo; da ga je za čas od 25. 8. 2020 do 17. 12. 2020 dolžan prijaviti v obvezna zavarovanja in mu izplačati minimalno plačo s pripadajočimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) pritožuje tožnik. Navaja, da je za odločitev bistveno, ali so bili izpolnjeni pogoji za fikcijo vročitve odpovedi. Če so bili, bi sodišče moralo tožbo kot prepozno zavreči, ne glede na to, da je bil tožnik o prenehanju delovnega razmerja seznanjen s strani ZZZS šele 23. 9. 2020. V primeru, da pogoji za fikcijo vročitve odpovedi niso bili izpolnjeni, bi moralo tožbenemu zahtevku ugoditi, ker pač odpoved tožniku ni bila vročena. Zmotna je ugotovitev, da tožnik ni imel začasnega prebivališča na naslovu A. in da ni prerekal trditve toženca o tem, da na tem naslovu ni bival. Tožnik je priznal dejstvo, da se je vabilo na zagovor vrnilo z začasnega prebivališča z oznako ''ni dvignil''. Bistveno je, da je tožnik imel registrirano začasno prebivališče v Sloveniji, ki je bilo navedeno tudi v pogodbi o zaposlitvi in je tu občasno bival. Če ne bi, bi se pošiljka z vabilom na zagovor vrnila k tožencu z oznako ''neznan'', ne pa ''ni dvignil''. Sodišče je glede vabila na zagovor drugače kot pri odpovedi štelo, da je bilo vročanje na začasni naslov pravilno. Ker je imel začasno prebivališče v Republiki Sloveniji, toženec za nabitje odpovedi na oglasno desko ni imel pravne podlage, zato velja, da mu ta ni bila vročena.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Kot pravilno šteje nabitje odpovedi na oglasno desko 11. 9. 2020 za 8 dni.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da pritožba bistvene kršitve določb pravdnega postopka uveljavlja le pavšalno in jih z ničemer ne konkretizira. Pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. O odločilnih dejstvih je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnik vložil tožbo 14. 10. 2020. V njej je navedel, da je bil 23. 9. 2020 na ZZZS seznanjen, da ga je toženec s 24. 8. 2020 odjavil iz obveznih zavarovanj. V odgovoru na tožbo se je toženec skliceval, da je tožniku 31. 8. 2020 izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi in mu na tej podlagi zaključil delovno razmerje s 24. 8. 2020 (tj. s prvim dnem neopravičene odsotnosti).

7. Pritožba ne izpodbija ugotovitev sodišča glede utemeljenosti odpovednega razloga po 4. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji) v zvezi z drugim odstavkom istega člena, kot tudi ne izpodbija uporabe prvega odstavka 109. člena ZDR-1, ki predpisuje pogoje za takojšnje prenehanje delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je ob uporabi navedenih določb ugotovilo, da je odpoved po vsebini zakonita. Tudi pritožbeno sodišče se v okviru materialnopravnega preizkusa po uradni dolžnosti z navedenim strinja.

8. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo nepravilnosti v zvezi z izvedbo postopka podaje odpovedi. Pritožba očita napačno vročitev odpovedi in se zavzema za ugotovitev, da tožniku odpoved ni bila nikoli vročena, zaradi česar bi moralo sodišče tožbenemu zahtevku ugoditi že iz tega razloga. Takšno stališče je napačno. Ne zgolj zato, ker je toženec odgovoru na tožbo priložil izredno odpoved z dne 31. 8. 2020, kar vse je bilo tožniku vročeno 13. 11. 2020 in zaradi česar ne drži, da mu odpoved ni bila nikoli vročena1. Pritožbeno sodišče v zvezi z vročanjem odpovedi tožniku in sodišču prve stopnje, ki se je po nepotrebnem obširno ukvarjalo s tem vprašanjem, pojasnjuje, da je vročanje odpovedi smiseln predmet raziskovanja samo takrat, ko je vprašljivo pravočasno uveljavljanje sodnega varstva (200. člen ZDR-1). Sicer pa še tako napačna vročitev odpovedi ne more privesti do zaključka, da je odpoved že zgolj iz tega razloga nezakonita.

9. Tožnik je vložil tožbo pravočasno - v predpisanem roku 30 dni (tretji odstavek 200. člen ZDR-1), in sicer šteto tako od 23. 9. 2020, ko je izvedel za prenehanje delovnega razmerja, kot tudi šteto od 19. 9. 2020, ko je poteklo osem dni od nabitja odpovedi na oglasno desko.

10. Kot rečeno, za presojo zakonitosti odpovedi ni pomembno, ali je toženec pravilno uporabil peti odstavek 88. člena ZDR-1, ki nabitje odpovedi na oglasno desko resda predvideva šele v primeru, če delavec nima prebivališča v Republiki Sloveniji. Sodišče prve stopnje je napačno poudarilo, da se vročanje odpovedi praviloma opravi s priporočeno pošiljko s povratnico, saj je bil četrti odstavek 88. člena ZDR-1 z odločbo Ustavnega sodišča U-I-200/15-21 z dne 16. 3. 2017 razveljavljen. Posledično tudi tožnik po nepotrebnem poudarja pomembnost tovrstnega vročanja. Napačno izpostavlja kot bistveno, da niso bili izpolnjeni pogoji za fikcijo vročitve odpovedi, pri čemer mu toženec odpovedi preko pošte niti ni poskušal vročiti. Brez podlage in v nasprotju s pravnim interesom predlaga zavrženje svoje tožbe. Kot že navedeno, bi bilo vprašanje pravilne uporabe 88. člena ZDR-1 (z naslovom Vročitev odpovedi) lahko relevantno šele v primeru, če bi se tožnik zavzemal za to, da je njegova tožba pravočasna in da naj se mu omogoči sodno varstvo, kar vse pa mu je bilo v postopku na prvi stopnji že zagotovljeno.

11. Razlogi sodišča prve stopnje o vročitvi odpovedi in o vročitvi vabila na zagovor se v izpodbijani sodbi po nepotrebnem in nejasno prepletajo, čeprav se 88. člen ZDR-1 nanaša le na vročanje odpovedi, ne pa tudi na vročanje pisne seznanitve z očitanimi kršitvami ter vabila na zagovor. Člen 85 ZDR-1 (z naslovom Obveznosti delodajalca pred odpovedjo) v drugem odstavku določa, da mora delodajalec delavca pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi pisno seznaniti z očitanimi kršitvami in mu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči; pisna seznanitev se lahko opravi tudi po elektronski poti na elektronski naslov delavca, ki ga zagotavlja in uporabo nalaga delodajalec. Razen slednjega, kar pa je lahko bolj izjema kot pravilo, ZDR-1 ne predpisuje, na kakšen način naj se delavca pisno seznani s kršitvami in se ga povabi na zagovor. Toženec je to storil tako, da je tožniku 24. 8. 2020 na naslov A., priporočeno s povratnico poslal obvestilo, ki ga je sodišče prve stopnje štelo kot ustrezno vabilo na zagovor s pisno seznanitvijo glede očitanih kršitev. Pošta je pisanje tožencu vrnila 10. 9. 2020 z oznako ''ni dvignil''.

12. Tožnik v pritožbi niti ni podal relevantnih navedb zoper zaključke sodišča prve stopnje o tem, da je toženec pred podajo odpovedi ravnal v skladu z drugim odstavkom 85. člena ZDR-1. Tožnik v pritožbi potrjuje, da mu je bilo vabilo na zagovor poslano na naslov njegovega začasnega bivališča, kjer je tudi dejansko bival. Ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bil ta naslov naveden tudi v njegovi pogodbi o zaposlitvi, ki je bil obenem tudi edini tožencu znan naslov začasnega prebivališča tožnika v Republiki Sloveniji. Nadalje tožnik v pritožbi navaja, da je na prvem naroku priznal dejstvo, da se je vabilo na zagovor vrnilo z začasnega prebivališča z oznako ''ni dvignil''. Tožnik torej v pritožbi niti ne uveljavlja, da bi mu bila kršena pravica do obrambe pred očitanimi kršitvami.

13. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo utemeljenosti uveljavljanih pritožbenih razlogov, kot tudi ni ugotovilo pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

14. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. in 154. člena ZPP).

1 Odpoved je postala nesporni del dokaznega gradiva in jasen predmet spora.