Jedro

V obravnavani zadevi gre za oblastno odločitev, tožena stranka v zaključnih ugotovitvah ugotavlja kršitev dolžnega ravnanja tožnika v posamičnem primeru, zato so zaključne ugotovitve akt po 2. odstavku 2. člena ZUS-1, torej javnopravni, enostranski, oblastveni akt, s katerim je organ (tožena stranka) odločil o obveznosti (dolžnem ravnanju) posameznika (tožnika).

Utemeljen je toženkin pritožbeni ugovor, da je sodišče prve stopnje kršilo 40. člen ZUS-1, saj je z odločitvijo, da je bilo z izdajo (in ne z objavo, kot je uveljavljal tožnik) nezakonito poseženo v njegove ustavne pravice, nadomestilo tožnikovo voljo, za kar ni podlage v zakonu.

Toženka utemeljeno uveljavlja tudi bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker da izpodbijana sodba ugotavlja tudi kršitev pravice iz 34. člena Ustave RS, sodišče pa ni pojasnilo, na kakšen način oziroma zakaj je toženka posegla v to ustavno pravico in da torej sodba v tem delu nima razlogov in se je ne da preizkusiti.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo poseg v tožnikovo ustavno pravico iz 22. člena Ustave RS in pravilno navedlo, da je toženka po prvotnem osnutku dodatno ugotavljala dejstva in okoliščine oziroma izvajala dokaze, zato bi moral tožniku biti poslan v izjavo tudi dopolnjen osnutek ugotovitev.

Glede na vse navedeno je neutemeljeno toženkino pritožbeno navajanje, da vodi (le) postopek neformalnega nadzora, da vsebinsko ne odloča o materialnopravni obveznosti tožnika in glede na jasno določbo petega odstavka 13. člena ZIntPK, da načelna mnenja in ugotovitve komisije ne pomenijo odločanja o kazenski, prekrškovni, odškodninski, disciplinski ali drugi odgovornosti in nimajo oblike upravne odločbe, niti inštančnega sodnega preverjanja mnenja preko mehanizmov pravnih sredstev ne more biti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se prva alineja 1. točke izreka sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 640/2015-15 z dne 28. 9. 2015 razveljavi.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 66. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo tožnikovi tožbi tako, da je: ugotovilo, da je bilo z izdajo zaključnih ugotovitev o posameznem primeru v zadevi št. 6120-699/2012-61 z dne 31. 3. 2015 o imenovanja generalnega direktorja ... , ne da bi bil osnutek prej poslan tožniku v izjasnitev, nezakonito poseženo v tožnikove ustavne pravice iz 22. in 34. člena Ustave RS (I. točka izreka); zaključne ugotovitve v posameznem primeru v zadevi št. 6120-699/2012-61 z dne 31. 3. 2015 o imenovanja generalnega direktorja ... v delu, ki se nanaša na tožnika (tam navedene strani in odstavki) odpravilo (II. točka izreka); in toženki naložilo povrnitev stroškov postopka (III. točka izreka).

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje toženki, da zaključne ugotovitve o posameznem primeru v zadevi št. 6120-699/2012-61 z dne 31. 3. 2015 o imenovanja generalnega direktorja ... (v nadaljevanju Zaključne ugotovitve), izdane na podlagi petega odstavka 13. člena Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (v nadaljevanju ZIntPK) ne pomenijo akta, s katerim bi bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi. Zato je zadevo obravnavalo kot dejanje, s katerim organi lahko posežejo v človekove pravice oziroma temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (prvi odstavek 4. člena ZUS-1). Kot tako dejanje je tožnik sicer opredelil objavo Zaključnih ugotovitev, ki so po njegovem mnenju še v fazi osnutka, za objavo osnutka pa v zakonu ni podlage. Vendar to dejanje samo po sebi ne more biti predmet presoje v upravnem sporu, saj je objava zakonska posledica izdaje. Ker pa je tožnik zatrjeval kršitve njegovih procesnih pravic v postopku izdaje, je torej dejansko izpodbijal zakonitost postopka in posledično zakonitost samih ugotovitev, saj je med drugim zahteval odpravo tistega dela, ki se nanaša nanj. Z Zaključnimi ugotovitvami res ni izrecno odločeno o tožnikovih pravicah, obveznostih ali pravnih koristih (peti odstavek 13. člena ZIntPK), vsebujejo pa mnenje o koruptivnem ravnanju tožnika in zato po presoji sodišča prve stopnje pomenijo akt, s katerim je lahko poseženo v tožnikovo pravico do osebnega dostojanstva (34. člen Ustave RS), tožniku pa ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Zakonitost zaključnih ugotovitev je odvisna tudi od tega, ali so bile izdane v skladu s predpisanim postopkom, s čimer je tožniku zagotovljena pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS). Sklicevanje toženke na posebnosti njenih postopkov v zvezi z ravnanji ali procesnimi dejanji, ki niso v skladu z navedenima zakonoma, nima zakonske podlage. Kontradiktornost postopka oziroma pravica do izjave je ena najpomembnejših pravic do enakega varstva pravic in je v ZIntPK urejena drugače kot v ZUP, saj določa, da toženka osnutek ugotovitev pred javno objavo pošlje osebi, na katero se nanašajo, v izjasnitev in se ta lahko v roku sedmih delovnih dni izjavi o navedbah v ugotovitvah. Toženka po končanem postopku izda ugotovitve o konkretnem primeru ter jih skupaj z odgovorom obravnavane osebe predstavi javnosti z objavo na svoji spletni strani. Če postopek pred izjavo te osebe ni zaključen, temveč se nadaljuje še po njeni izjavi, pa ta oseba nima možnosti izjasniti se o vseh dejstvih in okoliščinah, ki utegnejo vplivati na odločitev. Toženka torej med tem, ko obravnavani osebi pošlje osnutek ugotovitev v izjasnitev in objavo ugotovitev na svoji spletni strani, ne sme opravljati nobenih nadaljnjih postopkovnih dejanj (torej nadaljevati postopka), niti razlogov svojih ugotovitev dopolnjevati s takimi, o katerih se obravnavana oseba ni mogla opredeliti. V obravnavani zadevi med strankama ni sporno, da je toženka po tem, ko je tožniku omogočila, da se izjavi o osnutku ugotovitev, ugotavljala še nadaljnja dejstva in okoliščine ter se na to sklicevala v razlogih („ugotovitvah“), ne da bi tožniku omogočila, da se do teh dejstev in okoliščin opredeli, s čimer je kršila njegovo pravico do izjave. Zato je bilo z obravnavanimi ugotovitvami toženke nezakonito poseženo v tožnikove človekove pravice in zato je sodišče ugotovilo nezakonitost tega akta in na podlagi tožnikovega zahtevka odpravilo obravnavane ugotovitve v obsegu, ki se nanj nanašajo. Tožnik sicer ni zahteval odstranitve ugotovitev s spletne strani toženke, vendar je ta objava zakonska posledica njihovega sprejema, zato toženka za objavo (posebno skupaj z osebnimi podatki tožnika) nima več zakonske podlage.

3. Toženka je zoper navedeno sodbo vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Glede bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu zatrjuje, da je sodišče prve stopnje v nasprotju s 40. členom ZUS-1 presojalo izpodbijano dejanje mimo tožbenega predloga, saj je tožnik uveljavljal ugotovitev, da je bilo z objavo Zaključnih ugotovitev nezakonito poseženo v njegove pravice, sodišče pa je ugotovilo, da je bilo z izdajo Zaključnih ugotovitev poseženo v njegove pravice. Uveljavlja tudi bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj izpodbijana sodba ugotavlja tudi kršitev pravice iz 34. člena Ustave RS, v utemeljitvi (od 14. točke dalje) pa sodišče z ničemer ne pojasni, na kakšen način oziroma zakaj je toženka posegla v to ustavno pravico. V tem delu torej sodba nima razlogov in se je ne da preizkusiti. V zvezi s to kršitvijo toženka tudi ugovarja, da so tožnikovi očitki o posegu v pravico do osebnega dostojanstva, pavšalni. Glede zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa toženka poudarja, da je vodila postopek neformalnega nadzora, ki že zaradi svoje narave ne more biti v celoti podvržen togim pravilom, ki veljajo za postopke, v katerih posameznik varuje svoja upravičenja. Vsebinsko ne odloča o materialnopravni določeni obveznosti tožnika, ampak se le opredeljuje do kršitev določb ZIntPK, zato gre za izvrševanje preventivno nadzorstvene funkcije in tega postopka ni mogoče šteti za upravni postopek. Tožniku pa so bile zagotovljene vse pravice, ki mu gredo. Upoštevaje naravo postopkov je tako toženka le izražala mnenje in ni odločala, vodila je neupravni postopek neformalnega nadzora, ki nima odločevalske / zapovedovalne / prepovedovalne / izvršilne moči in se z njim ne ugotavlja nikakršna odgovornost posameznika. Glede zaslišanja posebej opozarja na sedmi in osmi odstavek 13. člena ZIntPK, po katerih, če so za to izpolnjeni pogoji, osnutka ugotovitev o konkretnem primeru pred javno objavo sploh ni zavezana posredovati obravnavani osebi. Torej že sam zakon dopušča poseg v pravico do izjasnitve. Bistveno pa je, da svojih ugotovitev ni oprla na uradni zaznamek oziroma, da ne gre za dokument, ki bi utegnil vplivati na končno odločitev. Z razgovorom z dvema javnima uslužbencema ministrstva namreč ni ugotavljala nobenih novih dejstev, vsa ta dejstva so bila v osnutku ugotovitev tudi navedena in z njimi je bil tožnik v celoti seznanjen. Po prejemu odgovora pa je ocenila, da ni razlogov ne za ustavitev postopka ne za sprejem novega osnutka, saj so bila vsa dejstva v celoti ugotovljena tako, da je lahko sprejela oziroma potrdila dotedanje ugotovitve, ki pomenijo „zgolj“ mnenje glede kršitve določb ZIntPK, kar kaže na odklon od klasičnih upravnih postopkov in daje temu postopku naravo neformalnega nadzora, ki ima prvenstveno preventivni namen, hkrati pa lahko javnost spremlja delovanje toženke in s tem tudi njene ugotovitve / mnenja / videnja.

4. Tožnik v odgovoru na pritožbo v zvezi z zatrjevanimi kršitvami 40. člena ZUS-1 poudarja, da je vložil tožbo v zvezi z objavo in sicer zaradi nezakonitih dejanj, kar pomeni, da ni izpodbijal zgolj objave, saj je tudi v nadaljevanju posebej izpostavil kot dejanja med drugim: objavo ugotovitev, zaslišanje prič oziroma njihovo nepravilno zasliševanje ter uporabo poročila nadzorne skupine ministrstva brez njegove seznanitve. Sodišče prve stopnje pa je tudi pojasnilo, da je že po samem zakonu objava zakonska posledica izdaje, saj objava in izdaja tudi časovno sovpadata. V zvezi s pritožbenimi ugovori glede 34. člena Ustave RS tožnik poudarja, da po ustaljeni sodni praksi Ustavnega sodišča pravica do izjave, ki temelji na spoštovanju človekove osebnosti in dostojanstva, stranki zagotavlja, da jo bo sodišče obravnavalo kot aktivnega udeleženca postopka in ji omogočilo učinkovito obrambo pravic ter s tem možnost, da aktivno vpliva na odločitve v zadevah, ki posegajo v njene pravice in interese. Iz ustaljene ustavnosodne prakse torej izhaja, da če je bila stranka zgolj objekt pravnega postopka, tako da se ni mogla izreči o pomembnih vprašanjih pred izdajo končnega akta, je s tem ipso facto poseženo v pravico do človekovega dostojanstva. Zaradi te neposredne zveze med kršitvijo pravice do izjave in pravico iz 34. člena Ustave RS prvostopenjski sodbi ni mogoče očitati take pomanjkljivosti v obrazložitvi, da bi bil izkazan razlog za njeno razveljavitev. V zvezi s pritožbenimi ugovori, da gre za postopek neformalnega nadzora, ki je preventivno osveščevalne narave in da zato tudi inštančnega sodnega preverjanja mnenja ali ugotovitev preko mehanizma pravnih sredstev po mnenju toženke niti ne more biti, pa tožnik odgovarja, da je tako stališče očitno napačno in brez razumne pravne obrazložitve ter ga v nadaljevanju odgovora primerja s srednjeveško inkvizicijo. Predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

5. Pritožba je delno utemeljena.

6. Vrhovno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je stališče toženke kot tudi sodišča prve stopnje, da obravnavane Zaključne ugotovitve niso upravni akt, napačno. O pravni naravi ugotovitev iz 13. člena ZIntPK, ki se nanašajo na določeno osebo, se je Vrhovno sodišče prvič izrecno opredelilo v sodbi in sklepu I Up 254/2015 z dne 12. 7. 2016 (glej tudi sodbo VS RS I Up 73/2016 z dne 14. 9. 2016). Pojasnilo je, da ZUS-1 v drugem odstavku 2. člena določa, da je upravni akt po tem zakonu upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku. Pri tem pa se v pojem upravnega akta vključuje vse enostransko, oblastveno odločanje pristojnih organov pri izvrševanju upravne funkcije, kajti pojem upravnega akta zajema poleg upravnih odločb tudi druge odločitve nosilcev upravne funkcije, ki posegajo v pravni položaj, čeprav ne gre za upravne zadeve, o katerih se odloča v upravnem postopku. Pri presoji, ali je posamezna odločitev upravni akt, je namreč treba upoštevati dva pogoja: formalno so to le tisti akti, ki jih izdajajo državni organi, organi lokalnih skupnosti oziroma nosilci javnih pooblastil (1. člen ZUS-1), materialno pa so to le tisti akti, ki vsebujejo vsebinske odločitve o materialnopravno določenih pravicah, obveznostih ali pravnih koristih posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta, in s tem posegajo v njen pravni položaj, ter so utemeljeni na normi javnega prava, ki organ pooblašča za enostransko, oblastveno, posamično odločanje v javnem interesu.

7. Tudi v obravnavani zadevi je tožnik vložil tožbo zoper Zaključne ugotovitve (ter predlagal njihovo odpravo v delih, ki se nanašajo nanj). Te je izdala toženka, ki je samostojen in neodvisen državni organ, ustanovljen z zakonom (5. člen ZIntPK) in ki v okviru svojih z zakonom določenih pristojnosti oziroma funkcije (med drugim) opravlja nadzor, ali posamezniki (naslovniki) ravnajo po pravilih zakona, torej sprejema oblastvene odločitve. Toženka tudi ni ustavni organ, ki bi po Ustavi imel poseben položaj oziroma funkcijo v razmerju do drugih nosilcev ustavnih funkcij (kot Državni zbor, Računsko sodišče, Varuh človekovih pravic, itd.), kar bi narekovalo specifično razmerje do sodnega varstva v upravnem sporu.

8. Ker je izpodbijani akt (Zaključne ugotovitve) po vsebini drugačen od nekaterih drugih aktov toženke (npr. načelnih mnenj), saj se ugotovitve v konkretnem primeru, ki jih na podlagi zakonsko določene pristojnosti toženka izda po končanem postopku (peti odstavek 13. člena ZIntPK), nanašajo na določeno ali določljivo pravno ali fizično osebo (šesti ter sedmi odstavek 13. člena ZintPK), je bilo s tem tudi oblastveno odločanje toženke usmerjeno v presojo zakonitosti ravnanj določene osebe (tožnika), kar pa pomeni, da je toženka po vsebini izvrševala upravno funkcijo, ki se v svojem bistvu ne razlikuje od siceršnjih postopkov oblastvenega nadzora organov države in lokalnih skupnosti nad tem, ali se naslovniki pravnih norm po njih tudi ravnajo (npr. inšpekcijski postopki). Taka oblastvena ugotovitev je izdana na podlagi toženkine zakonske pristojnosti ter predpisanega postopka (12. člen ZIntPK in naslednji) in torej ne more šteti za neformalni (realni) akt, ne za akt poslovanja, prav tako ne zgolj za „izražanje mnenja v postopku neformalnega nadzora, ki naj bi bil le preventivno - osveščevalne narave“, kot v pritožbi med drugim navaja toženka.

9. Utemeljen pa je toženkin pritožbeni ugovor, da je sodišče prve stopnje kršilo določbo 40. člena ZUS-1. Ta v prvem odstavku določa, da sodišče presoja upravni akt v mejah tožbenega predloga, ni pa vezano na tožbene razloge. Tožnikov tožbeni predlog je bil (tudi), da sodišče ugotovi, da je bilo z objavo Zaključnih ugotovitev, ne da bi bil osnutek prej poslan v izjasnitev, in z objavo tožnikovega odgovora na osnutek nezakonito poseženo v njegove ustavne pravice. Sodišče prve stopnje je z odločitvijo, da je bilo z izdajo Zaključnih ugotovitev, ne da bi bil osnutek prej poslan v izjasnitev, in z objavo tožnikovega odgovora na osnutek nezakonito poseženo v njegove ustavne pravice, nadomestilo strankino voljo, za kar pa ni imelo podlage v zakonu. Sodišče v upravnem sporu odloča v mejah tožbenega zahtevka in od tožbenega zahtevka, ki ga postavi stranka (30. člen ZUS-1), je odvisen obseg presoje (ali akta ali dejanja, ali delno ali v celoti). Zato je Vrhovno sodišče pritožbi v tem delu ugodilo in razveljavilo I. točko izreka izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

10. Vendar pa je glede na zgoraj pojasnjeno stališče Vrhovnega sodišča, da so izpodbijane Zaključne ugotovitve akt po 2. členu ZUS-1, za katerega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je nezakonit (kar bo obrazloženo v nadaljevanju) in ga je v izpodbijanem delu pravilno odpravilo, torej tožnik v tem delu v celoti uspel oziroma je bilo njegovemu zahtevku ugodeno. Zato po presoji Vrhovnega sodišča ni potrebe po vračanju zadeve v razveljavljenem delu v ponovno sojenje. Kot že pojasnjeno je bil akt (Zaključne ugotovitve) v izpodbijanem delu odpravljen, posledice odprave akta pa so enake ne glede na to, ali je odpravljen izpodbijani akt po 2. členu ali po 4. členu ZUS-1. 11. Po presoji Vrhovnega sodišča toženka utemeljeno uveljavlja tudi bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker da izpodbijana sodba ugotavlja tudi kršitev pravice iz 34. člena Ustave RS, sodišče pa ni pojasnilo, na kakšen način oziroma zakaj je toženka posegla v to ustavno pravico in da torej sodba v tem delu nima razlogov in se je ne da preizkusiti. Vendar pa po presoji Vrhovnega sodišča to (več) ne vpliva na pravilnost odločitve. Ker je bil izpodbijani akt nezakonit (kot bo obrazloženo v nadaljevanju) in v izpodbijanem delu odpravljen, 1. točka izpodbijane sodbe, v kateri je ugotovljen poseg v to ustavno pravico, pa razveljavljena, ta ugovor za odločitev v zadevi ni več pravno relevanten.

12. Neutemeljen pa je toženkin pritožbeni ugovor glede zmotne uporabe materialnega prava. V skladu s sedmim odstavkom 13. člena ZIntPK mora komisija, kadar se njene ugotovitve nanašajo na določeno fizično osebo, osnutek ugotovitev pred javno objavo poslati tej osebi, ki se lahko v roku sedmih delovnih dni izjasni o navedbah o ugotovitvah. Gre za določbo, ki se uporablja v postopkih, vodenih v zvezi s sumom korupcije, v konkretnem primeru pa je bilo s spornimi Zaključnimi ugotovitvami ugotovljeno, da je tožnik kršil dolžno ravnanje s tem, da je dne 9. 2. 2012 izdal odločbo, s katero je imenoval generalnega direktorja ... za dobo petih let, kljub temu da predhodno ni bil izveden oziroma dokončan javni natečaj, kot zahteva 140. člen Zakona o državnem tožilstvu (v nadaljevanju ZDT-1), niti objavljen poziv k prijavam za dodelitev in bila sprejeta ustrezna odločitev Državnotožilskega sveta, kot to določa 62. člen ZDT-1, kar sta edini zakoniti možnosti oziroma postopka za zasedbo tega delovnega mesta. S tem ravnanjem pa je bila tretji osebi omogočena nepremoženjska korist v obliki zasedbe delovnega mesta generalnega direktorja, s čimer so bili izpolnjeni vsi znaki korupcije, kot je opredeljena v 1. točki 4. člena ZIntPK.(1)

13. V zadevi ni sporno, da je tožnik osnutek ugotovitev prejel v izjavo, niti ni sporno, da je toženka po tem opravila razgovor z dvema uslužbencema Ministrstva za pravosodje (na to se nanaša uradni zaznamek z dne 4. 6. 2013) in pridobila poročilo Ministrstva za pravosodje ter da je to vključila v končne ugotovitve o konkretnem primeru, ni pa pred tem o tem seznanila tožnika oziroma mu poslala v izjasnitev.

14. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo poseg v tožnikovo ustavno pravico iz 22. člena Ustave RS in pravilno navedlo, da je toženka po prvotnem osnutku dodatno ugotavljala dejstva in okoliščine oziroma izvajala dokaze, zato bi moral tožniku biti poslan v izjavo tudi dopolnjen osnutek ugotovitev(2) oziroma kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, med tem, ko toženka pošlje obravnavani osebi osnutek v izjasnitev, in izdajo oziroma javno objavo ugotovitev na svoji spletni strani, ne sme opravljati nobenih nadaljnjih postopkovnih dejanj niti razlogov svojih ugotovitev dopolnjevati s takimi, o katerih se obravnavana oseba ni mogla opredeliti. Če pa se obravnavana oseba ne izjasni, pa to ni ovira za izdajo ugotovitev komisije.

15. Glede na vse navedeno je po presoji Vrhovnega sodišča neutemeljeno toženkino pritožbeno navajanje, da vodi (le) postopek neformalnega nadzora, da vsebinsko ne odloča o materialnopravni obveznosti tožnika in glede na jasno določbo petega odstavka 13. člena ZIntPK, da načelna mnenja in ugotovitve komisije ne pomenijo odločanja o kazenski, prekrškovni, odškodninski, disciplinski ali drugi odgovornosti in nimajo oblike upravne odločbe, niti inštančnega sodnega preverjanja mnenja preko mehanizmov pravnih sredstev ne more biti. Kot je Vrhovno sodišče že pojasnilo v tej obrazložitvi (in v sodbah, na katere se tu sklicuje), toženka kot samostojen in neodvisen državni organ, v okviru svojih z zakonom določenih pristojnosti oziroma funkcije, med drugim, opravlja nadzor, ali posamezniki (naslovniki) ravnajo po pravilih zakona, torej sprejema oblastvene odločitve ter v svojih mnenjih oziroma ugotovitvah (torej aktih, ki jih izdaja) ugotavlja kršitve dolžnega ravnanja v posamičnih primerih.

16. V zvezi s tem Vrhovno sodišče še poudarja, da iz pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS med drugim izhaja tudi pravica stranke do izjavljanja v postopku. Za pošten postopek je bistveno, da ima oseba, katere pravice, dolžnosti ali pravni interesi so predmet postopka, ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov zadeve(3). Iz te pravice izhaja, da mora biti stranki zagotovljena pravica, da se lahko izjavi o celotnem procesnem gradivu, ki je v spisu in ki lahko vpliva na odločitev. Stranki mora biti zagotovljena pravica, da se seznani in da odgovori na navedbe, dokazne predloge in stališča, ne le nasprotne stranke, pač pa vsakogar, tudi npr. neodvisnega organa, ki lahko vpliva na odločitev(4). Povedano drugače, stranka pravice do izjave ne more učinkovito uresničevati, če ji ni predhodno dana možnost seznanitve s celotnim procesnim gradivom(5). Torej za ugotovitev posega v pravico do enakega varstva oziroma pravico do izjavljanja v postopku niti ni relevantno, kaj konkretno so osebe, s katerimi je toženka opravila razgovor, povedale, in ali so njihove izjave (bistveno) vplivale na odločitev oziroma ali je toženka svoje ugotovitve oprla (tudi) na njihove izjave.

17. Neutemeljeno je posledično tudi toženkino sklicevanje na določbo sedmega odstavka 13. člena ZIntPK, ki določa izjemo oziroma primere, ko osnutka ugotovitev obravnavani osebi ne pošlje. Gre namreč za izjemo od splošnega pravila, ki je že v samem zakonu ozko omejena na primere, ko komisija na podlagi mnenja pristojnega organa oceni, da obstaja verjetnost, da bi to ogrozilo interese predkazenskega, kazenskega ali drugega nadzornega ali sodnega postopka, za kar pa v obravnavani zadevi ne gre.

18. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbi delno ugodilo in 1. točko izreka izpodbijane sodbe razveljavilo (77. člen ZUS-1). V ostalem je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (76. člen ZUS-1).

(1) V istem aktu so navedene ugotovitve tudi za drugega funkcionarja, ki je sodeloval v postopku imenovanja generalnega direktorja.

(2) Enako stališče je Vrhovno sodišče sprejelo tudi v zadevi I Up 254/2015. (3) Odločba Ustavnega sodišča RS, Up- 521/02 z dne 23. 9. 2004. (4) Odločba Ustavnega sodišča RS, Up-108/00-18 z dne 20. 2. 2003. (5) Odločba Ustavnega sodišča RS, U-I-146/07 z dne 13. 11. 2008.