Jedro

1. Za presojo o pravici do nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom je bistveno, na kakšni podlagi je bil tožnik zavarovan ob nastanku invalidnosti. Od tega vprašanja odvisno, ali se nadomestilo plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom odmeri na način, določen v 131. čl. ZPIZ (zavarovanci iz 8., 9. in 10. čl. ZPIZ) ali pa v 132. čl. ZPIZ (vsi ostali zavarovanci iz 11. do 24. čl. ZPIZ).

2. Nadomestilo se odmeri samo enkrat, saj ima značaj rente, ter ga zavarovanci obdržijo, četudi so kasneje prerazporejeni na novo drugo ustrezno delo, na katerem je lahko plača večja ali pa manjša od plače, določene s pogodbo o zaposlitvi ali prvi razporeditvi po nastanku invalidnosti na drugo ustrezno delo.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče je zavrnilo tožnikov zahtevek, da se mu odmeri nadomestilo plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom v višini razlike med plačo, ki jo prejema za krajši delovni čas od polnega in med plačo, ki bi jo dobival, če bi opravljal isto delo s polnim delovnim časom.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik, smiselno zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter posledično zmotne uporabe materialnega prava.

Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev le-te kot neutemeljene.

Pritožba ni utemeljena.

Po preskusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče razčistilo bistvena dejstva, od katerih je odvisna odločitev v zadevi ter na podlagi pravilno uporabljanega materialnega prava pravilno odločilo. Pri tem tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Sodbo je tudi ustrezno obrazložilo tako z dejanskimi kot s pravnimi razlogi.

Pritožbeno sodišče se z njimi strinja. V izogib ponavljanju jih ne navaja znova. Glede na pritožbena izvajanja pa povdarja naslednje.

Za presojo zadeve je bistveno, na kakšni podlagi je bil tožnik zavarovan ob nastanku invalidnosti. Na način, določen v 131. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur.l. RS, št. 12/92-54/98), se nadomestilo plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom odmeri le delavcem, to pomeni zavarovancem iz 8., 9. in 10. čl. zakona. Vsem ostalim zavarovancem, torej iz 11. do 24. čl. zakona se nadomestilo odmeri na način, določen v 132. čl. zakona. Zakon za te zavarovance - delovne invalide II. kategorije invalidnosti - določa, da se nadomestilo plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom odmeri v odstotku glede na skrajšanje delovnega časa, od pokojninske osnove, od katere bi se odmerila invalidska pokojnina ob nastanku invalidnosti. Glede na tako zakonsko dikcijo je torej logično, da je potrebno upoštevati, na kakšni podlagi je bil zavarovanec zavarovan ob nastanku II. kategorije invalidnosti. Datum nastanka II. kategorije invalidnosti tožnika je nesporno 15.3.1995 (drugostopenjska odločba toženca z dne 26.4.1995 v spisu toženca, št. 8.006.504, ki ga je pribavilo že sodišče prve stopnje). Iz obrazca "odjava za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in zdravstveno varstvo", v spisu toženca, je jasno razvidno, da je bil tožnik pri tožencu z dnem 13.12.1988 prijavljen v zavarovanje kot nosilec samostojne dejavnosti - obrtnik in da mu je zavarovanje na tej podlagi prenehalo dne 17.6.1995. Torej je bil na dan nastanka II. kategorije invalidnosti (15.3.1995) zavarovan pri tožencu po 1. alinei 11. čl. zakona.

Glede na opisano pravno in dejansko stanje je za presojo zadeve irelevantno, na kakšni podlagi se je tožnik kasneje pri tožencu zavaroval, saj se glede na že citirano določbo 1. odst. 132. čl. zakona nadomestilo ne bi moglo odmeriti po 131. čl. zakona, četudi bi se kasneje, torej po nastanku II. kategorije invalidnosti zavaroval kot delavec (po 8., 9. ali 10. čl. zakona), kar se sicer nesporno ni.

Sistem odmere nadomestil je po zakonu, veljavnem od 1.4.1992 namreč tak, da se nadomestilo odmeri samo enkrat, saj ima značaj rente. Tako npr. invalidi III. kategorije invalidnosti obdržijo nadomestilo, odmerjeno po 134. čl. zakona ob razporeditvi na drugo ustrezno delo, četudi so kasneje npr. prerazporejeni na novo drugo ustrezno delo, na katerem je lahko plača večja ali pa manjša od plače, določene s pogodbo o zaposlitvi ob prvi razporeditvi po nastanku invalidnosti na drugo ustrezno delo. Z določbo 1. odst. 132. čl. zakona o načinu odmere nadomestil, s tem da se upošteva kot eden od elementov za odmero invalidska pokojnina ob nastanku invalidnosti, je torej tudi za zavarovance iz 11. do 24. čl. zakona - invalide II. kategorije invalidnosti - določen sistemsko enak značaj nadomestila kot za invalide III. kategorije inalidnosti v 1. odst. 134. čl. zakona.

Torej, odmera nadomestila samo enkrat v tem smislu, da se odmeri od pokojninske osnove, od katere bi se invalidu odmerila invalidska pokojnina ob nastanku invalidnosti, ne glede na to, ali bi tak zavarovanec (iz 11. do 24. čl. zakona) kasneje sklenil delovno razmerje in postal zavarovanec iz 8. do 10. čl. zakona.

Zato so pravno irelevantna pritožbena izvajanja o razlogih, zaradi katerih je tožnik od 18.6.1995 dalje, torej že po nastanku II. kategorije invalidnosti, postal zavarovanec iz 12. čl. zakona kot solastnik v višini 50% d.o.o. J., ne pa zavarovanec iz 8. čl. zakona.

Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter s to dodatno obrazložitvijo potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.