Jedro

Neutemeljen je tožbeni ugovor, da je ob uporabi določbe tretjega odstavka 229. člena EZ-1 mogoče določbo 227. člena istega zakona razlagati tako, da že pridobljeni dostop do prenosnega omrežja določenega končnega odjemalca ne pomeni ovire za pridobitev statusa zaprtega distribucijskega sistema. Tretji odstavek 229. člena EZ-1 določa, da pridobitev statusa zaprtega distribucijskega sistema ni ovira, da se končnemu odjemalcu, ki je na zaokroženem območju, na njegovo zahtevo omogoči dostop do distribucijskega oziroma prenosnega sistema. Omenjena določba zgolj opozarja na možnost uporabnikov zaprtega distribucijskega sistema, da lahko kadarkoli (tudi po pridobitvi statusa zaprtega distribucijskega sistema) spremenijo obstoječi način dostopa do sistema zemeljskega plina, s čimer je po presoji sodišča želel zakonodajalec spodbuditi konkurenčnost zaprtih distribucijskih sistemov, navedeno pa ne pomeni, da je takšno stanje (da ima več končnih odjemalcev samostojni dostop do prenosnega sistema) dopustno že ob pridobitvi statusa zaprtega distribucijskega sistema. To bi namreč bilo v nasprotju z namenom ustvarjanja zaprtih distribucijskih sistemov.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila vlogo tožeče stranke za izdajo dovoljenja o pridobitvi statusa zaprtega distribucijskega sistema na geografsko zaokroženem območju nekdanje Železarne X. V obrazložitvi odločbe navaja, da imata na priključku MRP X. pravico do priključitve na prenosni sistem dva uporabnika in sicer tožeča stranka kot upravitelj distribucijskega sistema (v nadaljevanju DS) in Y. kot odjemalec na prenosnem sistemu, ter da oba dostopata do prenosnega sistema na skupnem priključku. Pravica do priključitve obeh uporabnikov je utemeljena v pravnomočnih upravnih aktih operaterja in sicer soglasju za priključitev št. 36-354/2006-SP/OV izdanem tožeči stranki in soglasju št. 36-292/2006-SP/OV izdanem Y. Na podlagi izdanih soglasij za priključitev sta bili nato sklenjeni Pogodba o priključitvi na prenosno omrežje zemeljskega plina št. TS/RS/354-2006/2008 s tožečo stranko in Pogodba št. TS/RS/292-2006/2008 s Y. Na podlagi navedenih aktov (soglasja in pogodbe) imata obe pravico do dostopa oziroma zagotovljen dostop do prenosnega sistema na skupnem priključnem mestu. Prav tako imata sklenjeni vsaka svojo pogodbo o dobavi zemeljskega plina z družbo A. d.o.o. Y. sicer dostopa do prenosnega sistema preko plinovodov oziroma objektov, ki niso v njegovi lasti oziroma so v upravljanju tožeče stranke, vendar pa se kljub temu ne more šteti za odjemalca na predmetnem DS, saj bi v tem primeru dostop do prenosnega sistema za vse odjemalce znotraj DS urejal le operater zaprtega distribucijskega sistema (v nadaljevanju ZDS) in ne odjemalec sam, kakor je v primeru Y. Končni odjemalec namreč ne more biti hkrati odjemalec ZDS in odjemalec prenosnega sistema, ne glede na to ali uporablja del DS ali ne. Y. tako tožeči stranki za uporabo sistema plačuje le stroške distribucije po distribucijskem sistemu, ne pa tudi dobave, kot je to v primeru pogodb, ki jih ima tožeča stranka sklenjena s svojimi odjemalci. Tožeča stranka pa je v okvir uveljavljanja statusa ZDS vključila tudi odjemalca (Y.), ki je priključen na prenosni sistem, vendar pa končni odjemalec na prenosnem sistemu ne more biti hkrati uporabnik ZDS, saj hkratno dostopanje do dveh sistemov ni dopustno. S tem pa niso izpolnjeni vsi pogoji iz prvega odstavka 227. člena Energetskega zakona (EZ-1) za pridobitev statusa zaprtega distribucijskega sistema.

2. Tožeča stranka v tožbi ugovarja nepravilno uporabo določbe tretjega odstavka 229. člena EZ-1, ki določa, da pridobitev statusa ZDS ni ovira, da se končnemu odjemalcu omogoči dostop do distribucijskega sistema oziroma do prenosnega sistema. Torej če EZ-1 dopušča naknadno zahtevo oziroma spremembo dostopa za posameznega končnega odjemalca in to ni ovira za nadaljnji obstoj ZDS, bi tako tožena stranka že pri presoji izpolnjevanja pogojev za pridobitev statusa ZDS morala upoštevati takšen pravni položaj. To pomeni, da tudi morebitna drugačna presoja statusa Y. ne more biti ovira za vzpostavitev statusa ZDS oziroma ni zaradi tega mogoče sklepati, da ni izpolnjen pogoj neposredne priključitve DS s skupnim odjemnim mestom na prenosni sistem. Razen tega tožena stranka ni upoštevala soglasja Y., ki ga je ta podala k vlogi za izvzem obveznosti po prvem odstavku 230. člena EZ-1. Po mnenju tožeče stranke je Y. s tem tudi izrazil soglasje k vlogi tožeče stranke za podelitev statusa ZDS. Izpodbijana odločba je tudi v nasprotju z 2. členom Ustave RS in sicer splošnim ustavnim načelom sorazmernosti. Tožeča stranka namreč na območju bivše X. izvaja distribucijo zemeljskega plina za 14 končnih odjemalcev, tožena stranka pa je vlogo zavrnila zgolj zaradi enega odjemalca - Y., ki ima urejeno priključitev in dostop do prenosnega sistema. Načelo najmilejšega oziroma najmanj obremenjujočega sredstva pa od oblastnega organa terja, da sprejme najmilejšo odločitev, tako da v najmanjši možni meri vpliva na pravice in interese prizadetih subjektov. Temu tehtanju pa odločitev tožene stranke ne zadosti in je tako s sklicevanjem na pravico Y. do priključitve na prenosni sistem nedopustno posegla v obstoječi položaj vseh drugih končnih odjemalcev in na njihovo pravico do uskladitve obstoječega položaja z določbami EZ-1 o ZDS. Tožeča stranka se tudi ne strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da je Y. neposredni uporabnik prenosnega sistema. Za navedeno bi moral izpolnjevati dva pogoja in sicer ustrezno urejena stvarno pravna in obligacijsko pravna vprašanja skupne uporabe skupnega priključnega mesta ter obenem tudi skupne uporabe omrežja na območju DS. Y. bi namreč moral imeti svojo ločeno stvarno pravno in obligacijsko pravno podlago tudi za uporabo DS, ki je v lasti tožeče stranke. Y. do pridobitve soglasja za priključitev z dne 14. 8. 2007 ni nikoli razpolagal s pravico do neposredne priključitve na prenosni sistem zemeljskega plina. Pogodba o dobavi zemeljskega plina iz leta 1998, na katero se sklicuje tožena stranka, tudi ne daje podlage za takšen zaključek, saj je bila tožeča stranka tista, ki je izvajala dejavnost prevzema in distribucije zemeljskega plina za vse družbe na lokaciji X. Na priključnem mestu MRP X. je izveden samo en priključek in to zgolj za DS tožeče stranke, na katerega so priključeni vsi končni odjemalci, tudi Y. Tožeča stranka je tudi tista, ki na tem priključnem mestu prevzame zemeljski plin, tudi količine za Y. in se vse tako prevzete količine izmerijo zgolj z enim in edinim merilnikom. Pravico do uporabe tega priključka pa ima zgolj in izključno tožeča stranka. Tako so po njenem mnenju v celoti izpolnjeni pogoji po prvem odstavku 227. člena EZ-1, saj je sistem za distribucijo zemeljskega plina s skupnim odjemnim mestom priključen neposredno na prenosni sistem zemeljskega plina in je namenjen distribuciji zemeljskega plina na geografsko zaokroženem industrijskem območju. Y. pa tudi po pridobitvi pravice do priključitve na prenosni sistem ne more in tudi ni nikoli neposredno dostopal do prenosnega sistema zemeljskega plina, saj takšen priključek sploh ne obstaja. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da je v zadevi ključnega pomena ali gre za sistem za distribucijo zemeljskega plina, ki je v skladu s prvim odstavkom 227. člena EZ-1 s skupnim odjemnim mestom priključen neposredno na prenosni sistem in je namenjen distribuciji zemeljskega plina na geografsko zaokroženem industrijskem ali poslovnem območju. Pri tem pa skupnega priključnega mesta, kjer sta na prenosni sistem samostojno priključena dva uporabnika (Y. in tožeča stranka kot upravitelj DS) ni mogoče enačiti s skupnim odjemnim mestom v smislu 227. člena EZ-1, kjer se kot skupno odjemno mesto šteje mesto priključitve operaterja ZDS, na katerega so priključeni odjemalci znotraj tega DS. V konkretnem primeru na skupnem priključnem mestu do prenosnega sistema dostopata Y. in tožeča stranka, oba tudi izvajata skupni popis dnevnih količin, ki se delijo med oba uporabnika na merilnem mestu X. Za razliko od preostalih odjemalcev pa ima Y. svojo pravico do priključitve na prenosni sistem. Zavrača tudi trditev, da v obravnavanem primeru ni bila pravilno uporabljena določba 229. člena EZ-1. Ta sicer omogoča, da si odjemalec samostojno uredi dostop od javnega distribucijskega sistema oziroma prenosnega sistema, s tem pa ne more več šteti kot odjemalec znotraj ZDS in se posledično ne oskrbuje več preko skupnega odjemnega mesta v smislu 227. člena EZ-1. Glede soglasja Y. z dne 18. 5. 2015 pa tožena stranka pojasnjuje, da se to nanaša na izvzem obveznosti na podlagi 230. člena EZ-1 in ne na postopek tožeče stranke za podelitev statusa ZDS. Prav tako ima Y. ustrezno urejena stvarno pravna in obligacijsko pravna razmerja glede skupne uporabe skupnega priključnega mesta in sicer na podlagi soglasja za priključitev ter pogodbe o priključitvi na prenosno omrežje zemeljskega plina. Y. sicer res nima svojega samostojnega merilnega mesta, vendar pa to dejstvo za presojo ni relevantno. Preko skupnega priključnega mesta MRP X. namreč dostopata dva uporabnika, ki imata na podlagi dogovora o napovedovanju odvzema plina urejen skupni popis dnevnih količin. S tem pa ima Y. na navedenem priključnem mestu neizpodbitno pravico do priključitve in tudi dostopa do prenosnega sistema. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

4. V postopku sta kot stranki z interesom sodelovali tudi B. d.o.o. ter C. Oba nasprotujeta tožbi tožeče stranke ter se strinjata z izpodbijano odločbo.

K točki I. izreka:

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je med strankami spor o tem, ali sistem za distribucijo zemeljskega plina na območju nekdanje Železarne X., kot ga je v vlogi opredelila tožeča stranka, izpolnjuje pogoje iz prvega odstavka 227. člena EZ-1 za pridobitev statusa zaprtega distribucijskega sistema.

7. Status zaprtega distribucijskega sistema lahko v skladu z omenjeno določbo pridobi sistem za distribucijo zemeljskega plina, ki je s skupnim odjemnim mestom priključen neposredno na prenosni sistem in je namenjen distribuciji zemeljskega plina na geografsko zaokroženem industrijskem ali poslovnem območju ali območju za skupne storitve in ki praviloma ne oskrbuje gospodinjskih odjemalcev, če so zaradi posebnih tehničnih ali varnostnih razlogov operacije ali proizvodni procesi končnih odjemalcev tega sistema integrirani, ali če omrežje distribuira zemeljski plin predvsem lastniku sistema ali njegovim povezanim podjetjem.

8. O podelitvi statusa zaprtega distribucijskega sistema odloča Agencija na podlagi zahteve operaterja distribucijskega sistema (to je lastnika distribucijskega sistema ali druge osebe, ki bo upravljala zaprt distribucijski sistem). Dovoljenje izda za obdobje deset let, če ugotovi, da obstoječi sistem za distribucijo izpolnjuje pogoje za pridobitev statusa zaprtega distribucijskega sistema (228. člen EZ-1).

9. Namen posebne pravne ureditve zaprtih distribucijskih sistemov je uvesti možnost ustanovitve regulativno poenostavljenih in s tem učinkovitejših (konkurenčnejših) sistemov za distribucijo zemeljskega plina, ki operaterja oproščajo določenih obveznosti, ki veljajo za distribucijske sisteme v lokalnih skupnostih. Distribucija zemeljskega plina znotraj malih in zaprtih sistemov, ki v skladu z EZ-1 pridobijo status zaprtega distribucijskega sistema, se namreč ne opravlja kot gospodarska javna služba dejavnost operaterja distribucijskega sistema (226. člen EZ-1), kar pomeni, da operater ni omejen s pravili s področja delovanja gospodarskih javnih služb. Če s tem soglašajo končni odjemalci zaprtega distribucijskega sistema, ki razpolagajo z več kot 90 % pogodbene prenosne zmogljivosti na izstopni točki prenosnega sistema v zaprti distribucijski sistem, pa lahko Agencija na podlagi prvega odstavka 230. člena EZ-1 z odločbo operaterja zaprtega distribucijskega sistema tudi izvzame od obveznosti po 254. členu EZ-1, ki veljajo za operaterje distribucijskih sistemov (obveznost pridobitve soglasja Agencije k omrežnini in k tarifi za njeno obračunavanje).

10. V obravnavani zadevi je Agencija vlogo tožeče stranke za izdajo dovoljenja o pridobitvi statusa zaprtega distribucijskega sistema zavrnila, ker je ugotovila, da je v vlogi v okvir zaokroženega geografskega območja, ki naj bi ga zajemal zaprt distribucijski sistem, zajela tudi družbo Y. d.o.o., ki pa je končni odjemalec na prenosnem sistemu zemeljskega plina. Ker tak odjemalec po mnenju tožene stranke ne more biti hkrati tudi uporabnik zaprtega distribucijskega sistema, je vlogo zavrnila z obrazložitvijo, da sistem za distribucijo, kot ga je opredelila tožeča stranka, ne izpolnjuje pogoja obstoja skupnega odjemnega mesta iz prvega odstavka 227. člena EZ-1, preko katerega morajo biti na prenosni sistem priključeni vsi odjemalci zemeljskega plina na geografsko zaokroženem območju.

11. Po presoji sodišča je navedena odločitev skladna s podatki v spisu in EZ-1. Pri tem se sodišče tudi strinja z razlago tožene stranke glede pogojev, določenih v 227. členu EZ-1, za pridobitev statusa zaprtega distribucijskega sistema. Ti so: da gre za skupno odjemno mesto distribucijskega sistema, da je to skupno odjemno mesto priključeno neposredno na prenosni sistem, ter da gre za geografsko zaokroženo industrijsko ali poslovno območje. To pomeni, da vsi uporabniki distribucijskega sistema dostopajo na prenosni sistem s skupnim odjemnim mestom, in sicer preko operaterja distribucijskega sistema. Kolikor so ti pogoji izpolnjeni, lahko distribucijski sistem, ob izpolnjevanju tudi geografsko zaokroženega industrijskega ali poslovnega območja, pridobi status zaprtega distribucijskega sistema.

12. V obravnavanem primeru ni sporno, da ima družba Y. pravico do neposrednega dostopa do prenosnega omrežja in to na istem priključnem mestu kot tožeča stranka kot operater distribucijskega sistema in sicer na podlagi soglasja za priključitev ter pogodbe o priključitvi na prenosno omrežje zemeljskega plina. Ker gre za veljavne pravne akte, so neupoštevni tožbeni ugovori glede stvarnopravnih in obligacijskopravnih vprašanj uporabe skupnega priključnega mesta, kakor tudi glede ureditve dostopa do prenosnega omrežja v času pred izdajo soglasja za priključitev v letu 2007. Za odločitev tudi niso relevantni ugovori, da družba Y. nima lastnega merilnega mesta niti lastnega omrežja, preko katerega bi dostopala do prenosnega omrežja. Glede na določbo 227. člena EZ-1 je namreč bistveno, da ima Y. (za razliko od ostalih odjemalcev na območju nekdanje Železarne X.) pravico do neposrednega dostopa do prenosnega omrežja, ki je utemeljena v ustreznih aktih, to pravico pa tudi dejansko izvršuje, saj navedena družba sama operaterju prenosnega sistema napoveduje dnevne količine odvzema plina iz sistema.

13. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da je ob uporabi določbe tretjega odstavka 229. člena EZ-1 mogoče določbo 227. člena istega zakona razlagati tako, da že pridobljeni dostop do prenosnega omrežja določenega končnega odjemalca ne pomeni ovire za pridobitev statusa zaprtega distribucijskega sistema. Tretji odstavek 229. člena EZ-1 določa, da pridobitev statusa zaprtega distribucijskega sistema ni ovira, da se končnemu odjemalcu, ki je na zaokroženem območju, na njegovo zahtevo omogoči dostop do distribucijskega oziroma prenosnega sistema. Omenjena določba zgolj opozarja na možnost uporabnikov zaprtega distribucijskega sistema, da lahko kadarkoli (tudi po pridobitvi statusa zaprtega distribucijskega sistema) spremenijo obstoječi način dostopa do sistema zemeljskega plina, s čimer je po presoji sodišča želel zakonodajalec spodbuditi konkurenčnost zaprtih distribucijskih sistemov, navedeno pa ne pomeni, da je takšno stanje (da ima več končnih odjemalcev samostojni dostop do prenosnega sistema) dopustno že ob pridobitvi statusa zaprtega distribucijskega sistema. To bi namreč bilo v nasprotju z namenom ustvarjanja zaprtih distribucijskih sistemov.

14. Z izpodbijano odločitvijo, ki jo je mogoče preizkusiti, tudi ni bilo kršeno načelo sorazmernosti, kot izhaja to iz člena 2 Ustave Republike Slovenije, saj glede na vsebino odločanja v tem postopku (podelitev statusa zaprtega distribucijskega sistema na natančno določenem geografskem območju) in glede na postavljeni zahtevek, pri katerem je tožeča stranka v postopku ves čas vztrajala, Agencija ni imela možnosti izreči milejšega ukrepa.

15. Neutemeljen je tudi posplošeni tožbeni očitek, da je operater prenosnega sistema zemeljskega plina v postopku presegel vlogo priče po ZUP.

16. Ker je torej tožeča stranka v vlogi za izdajo dovoljenja o pridobitvi statusa zaprtega distribucijskega sistema v okvir geografskega območja distribucijskega sistema na območju nekdanje Železarne X. zajela tudi družbo Y. , ki ima samostojno pravico do dostopa do prenosnega omrežja, je Agencija tudi po presoji sodišča ravnala pravilno, ko je njeno vlogo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 227. člena EZ-1 zavrnila. Ker je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je zato sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

K točki II izreka:

17. Odločitev o zavrnitvi zahtevka tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Zahtevek stranke z interesom B. d.o.o., za povrnitev stroškov postopka pa je sodišče zavrnilo ob uporabi določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Po prvem odstavku 154. člena ZPP mora stranka, ki v postopku ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške postopka. Pri odločanju pa je treba upoštevati tudi prvi odstavek 155. člena ZPP, ki določa, da se stranki povrnejo le stroški, ki so potrebni za postopek. Kot je pojasnilo Vrhovno sodišče RS dne 1. 10. 2015 v sklepu opr. št. I Up 191/2015, so stroški za posamezno vlogo potrebni, če so v vlogi navedbe, ki so pomembne za razjasnitev zadeve oziroma vplivajo na odločitev. Po presoji sodišča pa prizadeta stranka v obravnavani zadevi takšnih navedb v odgovoru na tožbo in v pripravljalnih vlogah ni podala, saj je le povzela stališča tožene stranke. Sodišče je zato štelo, da priglašeni stroški niso bili potrebni v smislu prvega odstavka 155. člena ZPP, zaradi česar prizadeti stranki priglašenih stroškov postopka ni priznalo.