Jedro

Nič neobičajnega ali nedovoljenega ni, če neko dejstvo v pravdi, ki bi ga sicer morala dokazati ena stranka, dokaže nasprotna stranka.

Tožena stranka je izrecno navedla, da "meni", da so v računih tudi stroški infrastrukture nad podhodom, torej to dejstvo le domneva in ga ne zatrjuje, kot danega, kar pomeni, da bi vsi dokazi, ki bi se izvajali v tej smeri, bili nedovoljeni poizvedovalni dokazi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod I. točko izreka v celoti vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 92430/2013 z dne 6.6.2013 v prvem in tretjem odstavku izreka tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 16.701,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.2.2013 dalje, znesek 13.096,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.4.2013 dalje, znesek 12.930,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.5.2013 dalje in znesek 66,00 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.6.2013 dalje. Pod II. točko izreka je toženi stranki naložilo v povrnitev tožeči stranki pravdne stroške v znesku 2.870,25 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

2. Zoper sodbo se je v roku pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti kot neutemeljenega zavrne s stroškovnimi posledicami, podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede aktivne legitimacije tožeče stranke pritožnica trdi, da ta ni bila pogodbena stranka predmetne pogodbe, na katero tožeča stranka opira tožbeni zahtevek, kar je tožena stranka argumentirano ugovarjala že v navedbah pred sodiščem prve stopnje. O vseh teh njenih navedbah se sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe ni opredelilo. Ko ugotovi aktivno legitimacijo tožeče stranke, svoje stališče opre zgolj na čas nastanka spornih računov, nepomembnost delitvenega načrta in poln naziv tožeče stranke. Po prepričanju pritožnice je delilni načrt pomemben in odločujoč za ugotovitev aktivne legitimacije tožeče stranke. Z njim se namreč delijo pravice in obveznosti na novo izčlenjeno družbo, kot je to tožeča stranka. Sodišče se zmotno opre le na izjavo tožnice in ne na delitveni načrt kot dokazno listino, na katerega se je večkrat sklicevala tožena stranka. Zaradi tega je ostalo dejansko stanje nepolno ugotovljeno, je pa s tem sodišče prve stopnje zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče prve stopnje je nadalje spregledalo tudi določbo drugega odstavka 8. člena Zakona o družbi Slovenskih železnic (v nadaljevanju ZDSŽ), ki izrecno določa, da ima odločilen pomen pri prenosu premoženja in dejavnosti na nove družbe prav delilni načrt, v katerem se mora upoštevati vsebinska povezanost posamezne odvisne družbe nasproti družbi Slovenske železnice d.o.o. Ker tožeča stranka delitvenega načrta ni predložila in ga ponudila v dokazne namene, ni dokazala univerzalnega nasledstva po družbi Slovenske železnice d. d. kot pogodbene stranke v pogodbi št. 151/2-5/96-BJ, o upravljanju in vzdrževanju podhoda pod glavno železniško postajo v Ljubljani (priloga A1). Glede pravne podlage vtoževane terjatve je nedokazana ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka račune do izdaje tu vtoževanih računov redno plačevala, kar naj bi imelo za posledico upoštevanje načela realizacije. Tožena stranka teh navedb ni pripoznala in nikoli ni navedla, da to drži. Torej teh navedb tožeče stranke ne gre šteti za priznane. Pritožba se tudi ne strinja z razlago prvega sodišča, da določilo v 5. členu Pogodbe iz priloge A1 "do 68,34 %" pomeni, da je tožena stranka dolžna povrniti vse stroške ravno v tej višini. Zaradi besedice "do" pred številko 68,34 je to določbo razlagati tako, da je možen tudi drugačen dogovor o deležu plačila v okviru od 0 do 68,34 % vseh stroškov. Povrnitev stroškov je torej omejena v zgornji meji, ne pa tudi v spodnji. V zvezi z utemeljenostjo izstavitve v tej pravdi vtoževanih računov pritožnica oporeka, da bi bil njen ugovor, da stroški na računih lahko predstavljajo tako stroške v zvezi s podhodom, kot tudi stroške v zvezi z infrastrukturo nad podhodom, pavšalen. Sodišče prve stopnje je zmotno prevalilo dokazno breme v tem delu na toženo stranko, saj je tožnik tisti, ki mora dokazati resničnost tistega, kar zahteva v plačilo. Tudi sicer je v tem delu izpodbijana sodba nejasna in sama s sabo v nasprotju, kar je absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče namreč najprej ugotovi, da je v tem delu dokazno breme na toženi stranki, nato pa pojasni, da je tožeča stranka to dejstvo dokazala in navede v ta namen izvedene dokaze. Izjava priče A. A. v prilogi A 148 govori le o merilnem mestu v podhodu, kar pa lahko pomeni tudi, da to merilno mesto služi še za infrastrukturo nad podhodom. Tožeča stranka tudi ni dokazala plačila izstavljenih ji faktur, katerih povračilo zahteva v tej pravdi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V zvezi z aktivno legitimacijo tožeče stranke je sodišče prve stopnje podalo razloge v 5. do 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in ti razlogi so razumljivi, dovolj obširni in predvsem temelječi na dokazih ter logični tako, da pritožbeno sodišče, kljub pritožbenim pomislekom v tej smeri, nima dvoma v pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka v tej pravdi aktivno legitimirana. Ko je sodišče prve stopnje podalo razloge, s katerimi je podprlo zaključek, da je tožeča stranka aktivno legitimirana, je s tem posredno odgovorilo in ovrglo vse ugovorne trditve tožene stranke, ki oporekajo in izpodbijajo aktivno legitimacijo tožeče stranke. Sledi, da pritožba v tem delu neutemeljeno zatrjuje pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kakor tudi absolutno bistvene kršitve določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Res je sicer po drugem odstavku 8. člena ZDSŽ pri ustanavljanju odvisnih družb družbe Slovenske železnice d.o.o. potreben delilni načrt, iz katerega je razviden obseg prenosa premoženja, pravic in obveznosti z družbe Slovenske železnice d.o.o. na odvisno družbo. Vendar se vsako zatrjevano dejstvo lahko dokazuje s katerimikoli dokazi, ki takšno dejstvo potrjujejo, in na takšen način je aktivna legitimacija tožeče stranke kot univerzalne pravne naslednice družbe Slovenske železnice d.d. (pogodbena stranka v pogodbi iz priloge A1) tudi dokazana z dokazi in posrednimi dejstvi, ki jih sodišče prve stopnje predoči v 5. do 8. točki izpodbijane sodbe.

5. Če tožena stranka ni izrecno priznala navedb tožeče stranke v zvezi z načelom realizacije, da je tožena stranka v letih od 2011 do 2013 brez ugovorov plačevala s strani tožeče stranke izstavljene račune glede stroškov upravljanja podhoda na glavni železniški postaji po pogodbi iz priloge A1¸ je te navedbe skladno določbi drugega odstavka 214. člena ZPP kljub temu šteti za priznane, saj jih tožena stranka ni izrecno in argumentirano zanikala, kar izhaja tudi iz njenih pritožbenih navedb.

6. Kako je razlagati določbo 5. člena pogodbe iz priloge A1, je sodišče prve stopnje pojasnilo v 9. in 10. točki izpodbijane sodbe in tudi tem razlogom pritožbeno sodišče brez pomislekov sledi. Dodati je le, da glede višine deleža, ki ga mora tožena stranka povrniti tožeči stranki, sama pritožba smiselno trdi, da je možen tudi drugačen dogovor med pogodbenima strankama v okviru od 0 do 68,34 %. S tem se strinja tudi pritožbeno sodišče, vendar takšnega drugačnega dogovora med pogodbenima strankama ni, niti ga pritožba ne zatrjuje. Če pa ni drugačnega dogovora, ima tožeča stranka na podlagi določbe 5. člena pogodbe iz priloge A1 pravico zahtevati povračilo stroškov upravljanja od tožene stranke v katerikoli višini do 68,34 % vseh stroškov, torej vključno z višino 68,34 %, kolikor vtožuje v tej pravdi.

7. Če je sodišče prve stopnje v 13. točki izpodbijane sodbe najprej navedlo, da je dokazno breme za trditev, da računi obsegajo tudi stroške infrastrukture nad podhodom, ne le stroškov v podhodu, na toženi stranki, nadalje po poda dokazno oceno v zvezi s tem tako, da je tožeča stranka dokazala tudi dejstvo, da računi zaobsegajo le stroške upravljanja podhoda, s tem razlogi niso nejasni ali sami s sabo v nasprotju. Nič neobičajnega ali nedovoljenega namreč ni, če neko dejstvo v pravdi, ki bi ga sicer morala dokazati ena stranka, dokaže nasprotna stranka. Tudi sicer pa se pritožbeno sodišče strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je bil ugovor tožene stranke v tem delu pavšalen, saj te svoje trditve ne argumentira v smeri, iz česa in zakaj zaključuje, da so v računih zaobseženi tudi stroški upravljanja infrastrukture nad podhodom. Še celo več, tožena stranka je izrecno navedla, da "meni", da so v računih tudi stroški infrastrukture nad podhodom, torej to dejstvo le domneva in ga ne zatrjuje, kot danega, kar pomeni, da bi vsi dokazi, ki bi se izvajali v tej smeri, bili nedovoljeni poizvedovalni dokazi. Enako velja za pritožbeno domnevo, da se tudi merilno mesto v podhodu, katerega v svoji izjavi navede priča A. A., lahko nanaša tudi na energijo za infrastrukturo nad podhodom.

8. Ko je tožeča stranka izstavila toženi stranki tu vtoževane račune, je plačilna dolžnost teh računov zapadla in jih je tožena stranka bila v na računu danem ji roku dolžna plačati. Računi so namreč bili utemeljeno izdani, kar izhaja iz razlogov v 12. točki izpodbijane sodbe, materialnopravna podlaga za njihovo plačilo pa je določba 5. člena pogodbe iz priloge A1 v njenem določilu, da bo tožena stranka tožeči stranki po predložitvi računov redno plačevala vse stroške, ki jih bo tožeča stranka imela z opravljanjem svoje obveznosti upravljanja obravnavanega podhoda. Z besedno zvezo "bo imela" je nedvoumen pogodbeni dogovor, da ni potrebno, da bi tožeči stranki ta strošek že nastal, ampak zadostuje, da je nedvomno izkazan z izstavljenimi računi s strani dobaviteljev. S stališčem, da bi te stroške morala tožeča stranka najprej dobaviteljem plačati in bi šele potem lahko terjala njihovo povračilo od tožene stranke, bi nastala situacija, ko bi tožeča stranka z vnaprejšnjim plačilom stroškov za čas do povračila ji teh stroškov brezplačno kreditirala toženo stranko, kar pa pogodba iz priloge A1, nedvomno ne predvideva.

9. Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo z njo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (53. člen ZPP).