Jedro

Za razvezo zakonske zveze zadostuje, da je le-ta zaradi čustvene odtujenosti za enega od zakoncev postala nevzdržna. Kje so razlogi oz. kdo od zakoncev je odgovoren, da je zakonska zveza postala nevzdržna, pri tem ni pomembno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank, pri čemer je tudi odločilo, da vsaka pravdna stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper to sodbo se pritožuje toženka. Zatrjuje bistvene kršitve določb postopka in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, tožeči stranki pa naloži plačilo sodnih stroškov. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo 7., 8., 324. in 413. člen ZPP ter 65. člen ZZZDR. Toženka sicer ne nasprotuje tožnikovemu zahtevku v 1. točki (razveza zakonske zveze), vendar ima pravico, da sodišče izvede dokazni postopek in preizkusi vse pravno relevantne navedbe pravdnih strank ter na ta način ugotovi utemeljenost tožbenega zahtevka. Iz dokazov izhaja, da je bilo razmerje med pravdnima strankama nekonfliktno do trenutka, ko se je tožnik sredi noči brez predhodne najave ali pojasnila odselil iz takratnega skupnega bivališča pravdnih strank. Od njegove odselitve naprej pravdni stranki zaradi tožnikovega molka nista imeli nobenih stikov več, razen naključnih srečanj. Tožnik ni seznanil toženke z razlogi svojega ravnanja, prav tako ne s predlogi za ureditev vprašanj iz naslova zakonske zveze in večletnega partnerstva. Toženka je bila ves čas pripravljena na pogovor s tožnikom in za dogovor glede razveze zakonske zveze in glede ureditve ostalih vprašanj. Razlogi za neuspeh pri dogovarjanju so izključno na tožnikovi strani. Toženka ni uspela ugotoviti, kaj je vzrok, zaradi katerega je postala zakonska zveza za tožnika nevzdržna. Tega ni ugotovilo tudi sodišče in je svojo odločitev zato oprlo zgolj na navedbe tožeče stranke. Sodišče je zagrešilo bistveno kršitev postopka, ko je z dokaznim sklepom sprejelo predložene dokaze toženke, teh pa nato ni ocenilo v smislu določb ZPP. Prav tako ni obrazložilo svoje odločitve. Sodišče je le pavšalno navedlo, da se je prepričalo o obstoju razveznega razloga. Taka arbitrarna ocena je v nasprotju z neizvedenimi dokazi. Sodba temelji na navedbah tožeče stranke, ki so v popolnem nasprotju z dokazi tožene stranke. Za ugotovitev, kakšni razlogi so tožnika pripeljali do nevzdržnega in čustveno odtujenega razmerja s toženko, je bila izvedba dokazov nujna. Ker sodišče ni izvedlo v dokaznem sklepu navedenih dokazov, ni moglo ugotoviti dejanskega vzroka nevzdržnosti zakonske zveze. Sodba zato nima razlogov o odločilnih dejstvih. Toženi stranki ni jasno, v čem naj bi prispevala k nevzdržnosti razmerja pravdnih strank. Toženka je predložila dokaze, da si je prizadevala urediti odnose med pravdnima strankama, kar pa je tožnik onemogočal s svojim omisivnim ravnanjem. Vse do odselitve tožnika je bilo razmerje med pravdnima strankama povsem normalno in vzdržno. Ves čas od odselitve tožnika do glavne obravnave je bila toženka pripravljena na ureditev razmerij med pravdnima strankama, kar je tožnik le na videz sprejemal, dejansko pa je z nekorektnim delovanjem to ves čas zavračal. Sodišče ni popolno raziskalo dejanskega stanja, kar je pogoj za njegovo pravilno odločitev in obrazložitev izreka sodbe, kakor tudi za odmero stroškov. Toženka je v postopku vztrajala le pri tem, da tožnik pojasni razloge, s čim je toženka prispevala, da je po 30 letih skupnega življenja prišlo do take nenadne bistvene spremembe v razmerju pravdnih strank. Zahtevala je tudi, da je v izreku (prav: obrazložitvi) sodbe navedeno njeno stališče v zvezi z dejstvom, da v zakonu ni bilo otrok. Izvedba predloženih dokazov in ugotovitev, s čim je toženka prispevala k nevzdržnosti razmerja, kakor tudi k temu, da pravdni stranki nista uspeli dogovorno urediti medsebojnega razmerja in da je tožnik vložil tožbo, je bistvenega pomena ne le za preizkus zatrjevane nevzdržnosti, ampak tudi za utemeljitev sodbe in za uporabo zakonskega pooblastila, ki sodišču omogoča odločitev o stroških postopka po pravilih prostega preudarka. Ta pravila zahtevajo od sodišča skrbno utemeljitev odločitve. Sodišče ni ravnalo v skladu z navedenimi pravili, zato je njegova odločitev o stroških nezakonita, obrazložitev pa neutemeljena.

Tožnik ni odgovoril na vročeno pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Zmotno je pritožbeno stališče, da naj bi sodišče prve stopnje kršilo določbe 7., 8. in 324. člena ZPP. Za ugoditev tožbenemu zahtevku za razvezo zakonske zveze mora sodišče prve stopnje ugotoviti le to, ali je zakonska zveza postala nevzdržna vsaj za enega od zakoncev (65. člen ZZZDR). Tožnik je zatrjeval, da je zakonska zveza postala (zanj) nevzdržna zaradi neskladja interesov in čustvene odtujenosti (do toženke), zaradi česar se je odselil iz skupnega stanovanja v avgustu 2008. Zaslišan kot stranka je na glavni obravnavi 21.9.2009 izpovedal, da je zanj zakonska zveza nevzdržna predvsem zaradi čustvene odtujenosti med pravdnima strankama, da je od njegove odselitve 7.8.2008 zakonska zveza le še na papirju ter da ne vidi ničesar več, kar bi ju s toženko družilo v nadaljnjem skupnem življenju. Na podlagi teh dejstev je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je zakonska zveza vsaj za tožnika postala nevzdržna, zato je njegova odločitev o razvezi zakonske zveze pravilna (65. člen ZZZDR). Če se je tožnik čustveno odtujil od toženke in se od nje odselil (zakonca že dobro leto dni ne živita več skupaj in dejansko nimata nobenih stikov več), ni dvoma, da je takšna zakonska zveza vsaj za tožnika nevzdržna. Navsezadnje tudi toženka ne nasprotuje tožbenemu zahtevku za razvezo zakonske zveze, kot izhaja iz njene pritožbe. Toženka pri tem sicer izpostavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje razčistiti, kaj je privedlo do okoliščin, zaradi katerih je zakonska zveza postala za tožnika nevzdržna, vendar sodišče prve stopnje ni bilo dolžno raziskovati, kje so razlogi oz. kdo od zakoncev je odgovoren, da je zakonska zveza postala nevzdržna (vsaj za tožnika). Za odločitev o razvezi zakonske zveze pravdnih strank so zato zadoščale prej omenjene dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje. Toženkine pritožbene trditve o tem, da je bilo razmerje med zakoncema do tožnikove nenadne odselitve nekonfliktno, da je tožnik ni seznanil z razlogi svojega ravnanja (če je bilo res tako, se pritožbeno sodišče strinja s toženko, da tožnikovo ravnanje v tem primeru ni bilo korektno) ter da je sama želela sporazumno urediti vsa medsebojna razmerja s tožnikom, kar pa zaradi njegovega nesodelovanja ni bilo mogoče, so zato pravno nepomembne za odločitev v tej zadevi.

Iz doslej povedanega izhaja, da je sodišče prve stopnje imelo v izvedenih dokazih zadostno podlago za razvezo zakonske zveze pravdnih strank. S tem v zvezi je neutemeljena oz. neupoštevna toženkina trditev (tudi povsem pavšalna, saj toženka ne pojasni, katere dokaze ima v mislih), da je izpodbijana odločitev v nasprotju z dokazi, ki jih je ponudila toženka. Že na podlagi zaslišanja pravdnih strank je sodišče prve stopnje lahko ugotovilo, da je zakonska zveza pravdnih strank nevzdržna (vsaj za tožnika), zato sodišču prve stopnje ni bilo potrebno izvajati še kakšnih dokazov, če pri tem toženka meri na korespondenco, ki jo je predložila v spis (priloge B3-B43), za katero je sicer navedla, da naj jo sodišče obravnava kot njeno izjavo. Te korespondence sodišče prve stopnje ni moglo upoštevati kot dela toženkine izpovedbe (če pritožba meri na to), ne glede na to pa tudi v okviru toženkinih trditev v postopku glede na doslej povedano o ugotovljeni nevzdržnosti zakonske zveze za tožnika tudi vsebina te korespondence ne bi mogla privesti do drugačne odločitve v zadevi. O odločilnem dejstvu (zakaj je zakonska zveza nevzdržna, vsaj za tožnika) ima sodba sodišča prve stopnje zadostne razloge, zato je neutemeljena pritožbena graja o absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Ostale pritožbene navedbe, ki se tičejo vprašanja nevzdržnosti zakonske zveze, niso odločilnega pomena, zato pritožbeno sodišče nanje ne odgovarja (1. odstavek 360. člena ZPP). Iz navedenih razlogov je odločitev sodišča prve stopnje o razvezi zakonske zveze pravdnih strank pravilna.

Pravilna je tudi izpodbijana odločitev o stroških postopka. V obravnavani zadevi gre za zakonski spor, v katerem ne pride v poštev uporaba pravil o povrnitvi pravdnih stroškov po načelu uspeha v pravdi. Sodišče je odločalo o razvezi zakonske zveze, torej o vprašanju osebnega statusa pravdnih strank. Za odločitev o stroških postopka je nepomembno, ali je bila katera stranka za sporazumno razvezo, pa do nje ni prišlo. Sodišče razveže zakonsko zvezo, če ugotovi njeno nevzdržnost, pri čemer se krivda zakoncev za nevzdržnost zakonske zveze ne ugotavlja. V primeru, da postane zakonska zveza nevzdržna, le-te ni smiselno ohranjati v veljavi zgolj na papirju in je v interesu obeh zakoncev, da se nastala sprememba tudi pravno uredi, v tem primeru z razvezo zakonske zveze. Razvezni postopek je tedaj izpeljan v korist obeh strank, kar velja tudi v tem primeru, saj tudi toženka v pritožbi ne nasprotuje zahtevku za razvezo zakonske zveze. V tovrstnih zadevah je lahko v vlogi tožnika vsak zakonec. Ureditev njunega statusnega razmerja je torej v interesu obeh strank, zato je odločitev sodišča prve stopnje, da vsaka stranka trpi svoje pravdne stroške, v skladu z načelom prostega preudarka iz 413. člena ZPP.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče zato zavrnilo toženkino pritožbo kot neutemeljeno ter potrdilo izpodbijano sodbo, saj uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).