Jedro

Če med udeleženci postopka obstaja sporazum o delitvi (v obravnavani zadevi: delilna pogodba), ni pogojev za odločanje sodišča v postopku za delitev stvari v solastnini.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za razdružitev solastnih nepremičnin parc. št. 599/1, 599/4 in 600 k.o. Ž.. Razdelilo pa je nepremičnine vpisane v vl. št. 499 k.o. Ž., ki obsega parcelo 507/1 in 422 ter nepremičnino parc. št. 599/3, tako da prevzame vse solastninske deleže udeležencev na zemljišču parc. št. 599/3, njivi v izmeri 1118 m2, pripisani k vl. št. 74 k.o. Ž. F. M.; solastninski delež F. M. na nepremičnini vpisani v vl. št. 449 k.o. Ž. pa P. M., tako da postane solastnik do 232/396. Sodišče prve stopnje je P. M. naložilo, da je dolžan v 15 dneh F. M. plačati na račun njegovega solastninskega deleža na nepremičnini vpisani v vl. št. 449 k.o. Ž. 15.000,00 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila. Sodišče pa je tudi odločilo, da so dolžni nasprotni udeleženci predlagateljema povrniti 30.000,00 SIT pravdnih stroškov. Zoper tak sklep se pravočasno pritožuje predlagatelj F. M.. V pritožbi navaja, da je izpodbijani sklep premalo natančen, nepopoln in nepravilen glede na stanje v zemljiški knjigi in v naravi; ne izraža njegovih dejanskih zahtev in je v praksi neizvedljiv. Pritožnik poudarja, da so udeleženci nepravdnega postopka zemljiškoknjižno, pa tudi v naravi, solastniki premoženja, ki je navedeno v predlogu za razdružitev. Pritožnik ugotavlja, da naj bi po izpodbijanem sklepu prevzel v izključno last parc. št. 599/3, s čimer pa se ne strinja, saj sklep ne določa, da parcelo sprejme tudi v posest; prevzel pa bi jo tudi z vsemi bremeni, ki večkratno presegajo vrednost omenjene parcele. Predlagatelj tudi pojasnjuje, da v sklepu ni določeno, kdaj začne teči 15 dnevni rok v katerem mu je P. M. dolžan plačati 15.000,00 DEM, niti ni določen primeren način izplačila, saj meni, da bi bil boljši način plačila preko notarja. Glede na to, da so parc. št. 599/1, 600, 599/3 in 422 nezasedene in jih nihče ne uživa, je pritožnik pripravljen prevzeti parc. št. 599/1 in 600, če nihče ni zainteresiran, da mu izplača denarna sredstva za te parcele. Poleg tega pritožnik še poudarja, da 20.12.1991 ni kot predlagatelj vložil predloga za razdružitev solastnih nepremičnin in da je v sklepu omenjena delilna pogodba z dne 12.9.1995, ki je ni nikoli videl, niti je ni podpisal. Zaradi navedenega pritožnik predlaga, da višje sodišče izpodbijani sklep razveljavi in da se v nadaljnjem odločanju v tej zadevi upoštevajo tudi njegove zahteve. Pritožba je bila v skladu z določbo četrtega odstavka 31. člena Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP; Ur. l. SRS, št. 30/86) vročena ostalim udeležencem, ki nanjo niso odgovorili. Pritožba ni utemeljena. Pravna podlaga za odločitev v obravnavani zadevi so določbe 118. do 127. člena ZNP; predvsem določba 118. člena ZNP, po kateri sodišče v postopku za delitev stvari odloči, če med solastniki ni sporazuma o delitvi... Omenjene določbe je sodišče prve stopnje uporabilo pravilno. Pritožnik je po svojem pooblaščencu M. M., odvetniku v Ljubljani, 19.3.1992 vložil predlog za razdelitev solastnine, ki ga je sodišče prve stopnje na naroku dne 2.3.1993 združilo v obravnavanje z dne 20.12.1991 vloženim predlogom S. M. za razdužitev istih nepremičnin. Pritožnik ima torej, kot pravilno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, položaj predlagatelja v obravnavani zadevi. Navedba, da je predlog vložil 20.12.1991, na pravilnost izpodbijanega sklepa v ničemer ne vpliva. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi pravilno ugotovilo, da so udeleženci postopka večji del nepremičnin, katerih delitev predlagata predlagatelja, razdelili z "delilno pogodbo" z dne 12.9.1975, pri kateri so sodelovali vsi solastniki in predstavlja sporazum o delitvi. Pritožnik tudi v pritožbi ne zatrjuje, da se z omenjenim sporazumom ne bi strinjal, ampak le pojasnjuje, da ne ve za sporazum, sklenjen 12.9.1995, na katerega se v izpodbijanem sklepu sklicuje sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče poudarja, da je iz vsebine izpodbijanega sklepa povsem jasno razvidno, da je sodišče obravnavalo pogodbo z dne 12.9.1975 in zapis datuma 12.9.1995, predstavlja le očitno pisno pomoto, ki na zakonitost sklepa v ničemer ne vpliva. Pritožbeno sodišče pa ne dvomi v prepričljiv zaključek sodišča prve stopnje, da je pogodba z dne 12.5.1975 realizirana, veljavna in da zavezuje vse udeležence. Dejstvo, da zemljiškoknjižno (še) ni izvedena pa ne spremeni okoliščine, da takšna pogodba predstavlja sporazum o delitvi. Glede na določbo 118. člena ZNP zato, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, pogoji za odločanje sodišča o delitvi tistih nepremičnin, ki so bile razdeljene s citirano pogodbo, niso podani. Sodišče prve stopnje je omenjeno delilno pogodbo natančno ocenilo ter ob natančni preveritvi historičnega zemljiškoknjižnega izpiska (ter preštevilčenj spornih parcel) pravilno ugotovilo, da od v predlogu navedenih parcel s sporazumom nista bili razdeljeni le parcela, ki danes nosi parc. št. 599/3 k.o. Ž. in pritličje hiše, stoječe na parc. št. 507/1 k.o. Ž. s pripadajočim zemljiščem ter vzhodnim delom kleti in podstrešjem. Pritožbene trditve, da so "v naravi nezasedene" tudi parc. št. 599/1, 600 in 422, predstavljajo nova dejstva, ki jih pritožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjeval, v pritožbi pa niti ne navaja, da tega ni storil iz opravičenega razloga. Zato se pritožbeno sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 337. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP; Ur. l. RS 26/99) v zvezi s 37. členom ZNP s takšnimi trditvami ni moglo ukvarjati. Preostali nerazdeljeni parceli pa je sodišče prve stopnje po določbi 122. člena ZNP razdelilo ob upoštevanju sporazuma, ki so ga udeleženci sklenili na naroku dne 22.6.1999, torej upoštevaje interes udeležencev. Res je pritožnik že v postopku pred sodiščem prve stopnje poudarjal, da želi prevzeti parc. št. 599/3 brez bremena, vendar pa je v nadaljevanju postopka s sporazumom soglašal, kljub temu, da z zavarovalnico ni bil sklenjen dogovor o izbrisu oz. prestavitvi zastavne pravice na drugo parcelo. Sodišče prve stopnje pa nima nobene pravne podlage za izročitev nepremičnine brez zastavne pravice, če le-ta (na delu nepremičnine) obstaja in je vknjižena v zemljiški knjigi. Dejstvo, da sodišče v sklepu ni navedlo, da pritožnik parc. št. 599/3 sprejme v posest, je nepomembo. Tožnik postane s pravnomočnostjo izpodbijanega sklepa izključni lastnik omenjene parcele. Lastnik pa ima po določbi 3. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 6/80, 20/80) pravico imeti svojo stvar v posesti, jo uporabljati in z njo razpolagati... Pravica do posesti je torej ena od zakonskih posledic lastninske pravice, zato sodišču ni bilo treba izrecno zapisati, da ob pridobitvi lastninske pravice lastnik pridobi tudi pravico do posesti. Tudi dejstvo, da v izreku izpodbijanega sklepa ni navedeno kdaj začne teči 15 - dnevni rok za izpolnitev obveznosti nasprotnega udeleženca P. M., ni bistvenega pomena. Določitev začetka teka roka za izpolnitev obveznosti ni bistvena sestavina sodne odločbe. Po določbi tretjega odstavka 313. člena ZPP namreč začne v vsakem primeru teči rok za izpolnitev dajatve prvi dan po vročitvi prepisa sodbe stranki, ki ji je naložena izpolnitev. Neupoštevne pa so tudi pritožnikove trditve, da bi bil ustreznejši način plačila preko notarja. Sodišče v sodni odločbi načina izpolnitve obveznosti ne opredeli. Pritožnik se bo lahko z nasprotnim udeležencem dogovoril za način plačila, ki bo ustrezal obema. Glede na pritožnikovo bojazen, da mu nasprotni udeleženec naloženega zneska ne bo plačal, pa pritožbeno sodišče le dodaja, da bo lahko pritožnik v primeru, da nasprotni udeleženec svoje obveznosti ne bo izpolnil v roku, predlagal prisilno izvršitev sodne odločbe. Pritožba torej ni utemeljena. Višje sodišče pa tudi ni našlo nobene od tistih bistvenih kršitev določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. Zato je bilo treba v skladu z določbo 353. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje.