Jedro

Glede na ugotovljen neobstoj dogovora glede cene dodatno dogovorjenih del je sodišče prve stopnje utemeljeno uporabilo določbo drugega odstavka 642. člena OZ. Vendar je pritrditi tožeči stranki, da navedene določbe ne bi smelo uporabiti tudi glede prvotno dogovorjenih del, ki so že bila plačana, saj sta se glede cene teh del stranki dogovorili.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi in sodba sodišča prve stopnje v točkah II. in III. izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki znesek 549,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 12. 2021 do plačila (točka I. izreka). V presežku, od prisojenega do vtoževanega zneska 12.223,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 12. 2021 do plačila, je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka). Sklenilo je, da je tožeča stranka dolžna tožencu v celoti povrniti njene pravdne stroške v roku 15 dni od vročitve posebnega sklepa o povračilu stroškov, ki bo izdan po pravnomočnosti sodbe (točka III. izreka). Zaradi umika tožbe je ustavilo postopek glede plačila zneska 4.080,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 12. 2021 do plačila in zneska 2.915,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 12. 2021 do plačila (točka IV izreka).

2.Zoper zavrnilni del sodbe v točki II izreka in odločitev o stroških postopka v točki III izreka se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožeča stranka. Kot napačno graja ugotovitev sodišča prve stopnje, da pravdni stranki nista določili višine plačila oziroma meril za določitev višine plačila za izvedena dela. V posledici tega je sodišče vrednost vseh izvedenih del (tudi tistih, ki jih je tožena stranka že plačala) nepravilno določalo po merilih iz drugega odstavka 642. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Za dela po računih št. 56/2021 z dne 14. 10. 2021 in št. 61/2021 z dne 14. 10. 2021, ki so bila plačana in niso predmet tega postopka, sodišče ne more šteti, da cena ni bila dogovorjena in jo določiti po merilih iz prej citiranega zakonskega določila. Izvedenec obsega in povprečne vrednosti teh del sploh ne bi smel ocenjevati. S tem, ko je sodišče prve stopnje od ugotovljene tržne vrednosti vseh izvedenih del v višini 23.160,85 EUR odštelo zneske dveh že plačanih računov in avansnega računa št. 25/2021 z dne 3. 9. 2021 ter tako dobilo znesek 549,55 EUR, je znižalo kupnino za že plačane račune. Spremenilo je ceno izvedenih del, ki jih je tožena stranka brez ugovora prevzela in plačala, jamčevalnega zahtevka za znižanje kupnine pa sploh ni postavila. Z opisanim obračunom vrednosti vseh izvedenih del, ne pa le del po spornih računih, ki so predmet tega postopka (računa št. 65/2021 z dne 6. 12. 2021 in št. 69/2021 z dne 21. 12. 2021), je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Razlogi o odločilnem dejstvu so nejasni in si nasprotujejo, zato je podana tudi bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Breme zatrjevanja in dokazovanja glede neobstoja dogovora o ceni del je bilo na toženi stranki, ki pa nikoli ni oziroma zagotovo ni pravočasno podala trditev in dokazov o tem, da cena za dela, ki so bila zaračunana z računoma št. 65/2021 in 69/2021 ni bila dogovorjena. Nikoli ni trdila, da je predračune zavrnila. Trdila je le, da jih ni potrdila. V tem primeru je potrebno uporabiti določilo tretjega odstavka 30. člena OZ. S tem, ko je sodišče prve stopnje toženi stranki dopustilo, da brez pravočasno podane trditvene in dokazne podlage izvedencu postavi vprašanje koliko znaša povprečna tržna vrednost vseh opravljenih del, je kršilo določila 7. in 212. člena in 286. člena ZPP. Tožena stranka je tekom postopka ves čas podajala ugovore, ki se nanašajo na kvaliteto in kvantiteto opravljenih del. Gre za trditve o nepravilno opravljeni storitvi, ki bi jih sodišče prve stopnje moralo presojati v skladu z določili Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot). V zvezi s temi trditvami, pa niti ni navala dejstev in predlagala dokazov, ki bi jo v smislu določila 38. člena ZVPot upravičila do sorazmernega znižanja pogodbenega plačila. Izvedenec gradbene stroke ni bil postavljen zaradi uporabe 642. člena OZ in tožeča stranka do zadnjega naroka za glavno obravnavo ni vedela, da bo sodišče prve stopnje to določilo uporabilo. Izdana sodba zato zanjo predstavlja sodbo presenečenja. Prav tako je sodišče prve stopnje kršilo določilo 285. člena ZPP, saj bi moralo tožečo stranko na uporabo določila 642. člena OZ opozoriti in jo pozvati, da dopolni svojo trditveno in dokazno podlago. Navedena kršitev je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Glede na vse navedeno tožeča stranka sodišču druge stopnje predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

3.Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe. Zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP).

6.Po tako opravljenem preizkusu ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene od tistih procesnih kršitev, na katere se sklicuje pritožba, niti kakšnih uradoma upoštevnih kršitev. Je pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

7.Pregled zadeve pokaže, da sta pravdni stranki pogodbeno sodelovali pri obnovi stanovanjske hiše, tožeča stranka kot izvajalec, tožena stranka kot naročnik, pri čemer sta sklenila dva dogovora. Predmet prvotnega dogovora je bila obnova dveh kopalnic, dveh stranišč in montaža kopalniške opreme; na podlagi tega dogovora in predračuna št. 336/2021 z dne 2. 9. 2021 je tožeča stranka za izvedena dela izstavila tri račune (avansni račun št. 25/2021 z dne 3. 9. 2021 v višini 4.500,00 EUR, račun št. 56/2021 z dne 14. 10. 2021 v višini 6.975,15 EUR in račun št. 61/2021 z dne 14. 10. 2021 v višini 11.136,15 EUR), ki jih je tožena stranka v celoti poravnala. Med izvajanjem prvotno dogovorjenih del je tožena stranka naročala dodatna dela v zvezi z obnovo hiše (drugi dogovor). S predmetno tožbo tožeča stranka vtožuje plačilo gradbenih, montažnih, pleskarskih in drugih del po drugem dogovoru, izvedenih do decembra 2021, ko sta stranki prekinili sodelovanje, pri čemer se sklicuje na dela, ki jih je na osnovi predračunov št. 320/2021 in 321/2021 z dne 3. 11. 2021 zaračunala z računoma št. 65/2021 z dne 6. 12. 2021 v višini 16.304,55 EUR in št. 69/2021 z dne 21. 12. 2021 v višini 2.915,99 EUR. Tožena stranka je ugovarjala obsegu opravljenih in zaračunanih del, v zvezi z višino zahtevka pa zatrjevala, da cena dodatno naročenih del med strankama ni bila dogovorjena. Predlagala je postavitev izvedenca gradbene stroke, da ugotovi katera dela so bila opravljena in kakšna je njihova realna vrednost.

8.Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na 642. člena OZ in sledilo izvedenskemu mnenju izvedenca A. A. ter na podlagi njegove ocene, da realna vrednost vseh (prvotno in dodatno naročenih) opravljenih del, ki jih je tožeča stranka izvedla za toženo stranko, znaša 23.160,85 EUR. Upoštevajoč, da je tožena stranka tožeči stranki že plačala znesek 22.611,30 EUR, je tožbenemu zahtevku ugodilo za znesek 549,55 EUR, v preostalem pa zahtevek zavrnilo.

9.Sodišče druge stopnje ugotavlja, da izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o odločilnih dejstvih tako, da jo je objektivno mogoče preizkusiti, zato pritožbeno uveljavljana procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Dejanske ugotovitve in dokazni zaključki sodišča prve stopnje, ki jih tožeča stranka označuje za nasprotujoče si in nejasne, predstavljajo pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava, kar bo predmet presoje v nadaljevanju obrazložitve te odločbe.

10.Prav tako niso utemeljena pritožbena izvajanja, da je sodišče prve stopnje kršilo pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu (7. in 212. člen ZPP) in pravilo o prekluziji (286. člena ZPP), ko je kljub odsotnosti oziroma nepravočasnosti navedb tožene stranke glede neobstoja dogovora o ceni, plačilo za opravljena dela s pomočjo izvedenca ugotavljalo na podlagi določila drugega odstavka 642. člena OZ. Skladno s prvim odstavkom 286. člena ZPP mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Pregled spisa pokaže, da je tožena stranka že pred prvim narokom, in sicer v prvi pripravljalni vlogi z dne 13. 9. 2022 podala konkretne navedbe o realni vrednosti posameznih del in v dokaz predlagala postavitev izvedenca gradbene stroke. V drugi pripravljalni vlogi z dne 8. 3. 2023, ki jo je sodišče prve stopnje prejelo na prvem naroku za glavno obravnavo dne 9. 3. 2023, je izrecno navedla, da predračunov št. 320/2021 in 321/2021 ni sprejela, pač pa jima je nasprotovala, zato do soglasja volj glede cene in predmeta pogodbe ni prišlo in je tožeča stranka dolžna obračunati opravljena dela po dejanski in realni vrednosti, ki naj jo ugotovi izvedenec (list. št. 113). Tožena stranka je torej z vidika določila 286. člena ZPP podala pravočasne trditve in dokaze, ki (glede dodatno dogovorjenih del) utemeljujejo uporabo določila drugega odstavka 642. člena ZPP.

11.Glede na navedeno tudi moremo govoriti o kršitvi dolžnega materialnega procesnega vodstva sodišča (285. člen ZPP), ker sodišče tožeče stranke ni opozorilo na uporabo določila 642. člena OZ in o sodbi presenečenja, kar neutemeljeno zatrjuje pritožba. V obravnavanem primeru je bila tožeča stranka seznanjena s povsem jasno relevantno pravno podlago zahtevka (619. člen OZ) in s tem s svojim dolžnim trditvenim in dokaznim bremenom glede obsega in cene vtoževanih del. O spornosti višine plačila in odsotnosti dogovora o ceni je bila tožeča stranka opozorjena že s strani tožene stranke, ki je prav za potrebe ugotovitve realne vrednosti opravljenih del predlagala izvedenca. Zato tudi iz tega razloga ni bilo potrebe po dodatnih opozorilih sodišča v okviru materialnega procesnega vodstva. Uporaba določila drugega odstavka 642. člena OZ pa iz istega razloga za tožečo stranko tudi ni mogla predstavljati presenečenja v smislu uporabe pravne podlage, s katero stranka ob zadostni skrbnosti ne bi mogla računati.

12.Materialno pravno podlago za presojo utemeljenosti zahtevka v obravnavanem primeru predstavljajo določila OZ, ki urejajo podjemno pogodbo. Podjemnik ima pravico do plačila za opravljena dela (prim. 619. člen OZ). Trditveno in dokazno breme, da je opravila zaračunane storitve in da so izdani računi utemeljeni po višini je na strani tožeče stranke. V primeru, ko stranki s podjemno pogodbo nista določili plačila, namreč plačilo določi sodišče po pravilu iz drugega odstavka 642. člena OZ. Med pravdnima strankama je sporna vsebina pogodbe glede dogovora o ceni in utemeljenost zaračunavanja določenih del, ker le-ta bodisi niso bila izvedena, bodisi niso bila izvedena v celoti, bodisi so že bila zaračunana, ne pa pravilnost izpolnitve v smislu obstoja stvarnih napak in z njo povezani jamčevalni zahtevki. Sklicevanje pritožnice na določilo 38. člena ZVPot zato ni utemeljeno.

13.Sodišču druge stopnje se dvom v dokazno oceno sodišča prve stopnje ni porodil, saj je le-ta razumna in življenjsko sprejemljiva. Sodišče prve stopnje je v 15. in 16. točki obrazložitve izpodbijane sodbe razumno pojasnilo, zakaj je zaključilo, da stranki glede dodatnih del nista dosegli dogovora o plačilu. Pritožbena izvajanja o tem, da sta se stranki dogovorili za ceno dodatno dogovorjenih del, so neutemeljena. Dokazno breme o tem pravno relevantnem dejstvu je na strani tožeče stranke kot podjemnika. Tožeča stranka v pritožbi zmotno navaja, da je dokazno breme zatrjevanja in dokazovanja neobstoja dogovora o ceni na strani tožene stranke. Tožeča stranka je višino zahtevka utemeljevala na izdanih predračunih. S tem, ko je tožena stranka obrazloženo ugovarjala obstoju soglasja o cenah po izdanih predračunih št. 320/2021 in 321/2021 in dokazno ovrgla (elektronsko sporočilo z dne 9. 11. 2021 v prilogi A14 in izpovedba toženca na list. št. 332) trditve tožeče stranke o sprejemu le-teh, se je dokazno breme glede obstoja dogovora o ceni prevalilo nazaj na tožečo stranko, ki pa je zgolj vztrajala pri doseženem soglasju glede cen navedenih v predračunih in ga ni dokazala.

14.Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na tretji odstavek 30. člena OZ, po katerem se v primeru, ko je naslovnik glede določenega blaga v stalni poslovni zvezi s ponudnikom, šteje, da je sprejel ponudbo, ki se nanaša na takšno blago, če je ni takoj ali v danem roku zavrnil. V danem primeru po oceni sodišča druge stopnje ne pride v poštev, saj je tožena stranka izkazala, da ponujenih cen ni sprejela in je vztrajala pri popravkih predračunov (kar pomeni, da je ponudbo zavrnila).

15.Glede na ugotovljen neobstoj dogovora glede cene dodatno dogovorjenih del je sodišče prve stopnje utemeljeno uporabilo določbo drugega odstavka 642. člena OZ. Vendar je pritrditi tožeči stranki, da navedene določbe ne bi smelo uporabiti tudi glede prvotno dogovorjenih del, ki so že bila plačana, saj sta se glede cene teh del stranki dogovorili. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo nepravilno, ko je ob uporabi določila drugega odstavka 642. člena OZ upoštevaje pridobljeno mnenje izvedenca korigiralo tudi ceno del in dobav, kot izhajajo iz že plačanih računov št. 25/2021, 56/2021, 61/2021. Obstoj dogovora o ceni prvotno dogovorjenih del, ki jih je na podlagi predračuna št. 336/2021 tožeča stranka zaračunala z navedenimi računi, namreč ni bil sporen⁵ , kar je nenazadnje ugotovilo celo sodišče prve stopnje (tč. 16 obrazložitve sodbe). Predmet obravnavane pravde so le dela, zaračunana z računoma št. 65/2021 in 69/2021 (dodatno dogovorjena dela), pri čemer je sporen obseg opravljenih del in višina plačila, ne prvotno dogovorjena dela, ki so bila predmet računov št. 25/2021, 56/2021, 61/2021 in so že bila plačana. Sodišče prve stopnje zato ni imelo pravne podlage, da s pomočjo izvedenca ugotavlja izvedbo in realno vrednost tudi teh del in glede na pridobljeno mnenje korigira cene, kot izhajajo iz že plačanih (in nevtoževanih) računov, kar pa je s tem, ko je kot relevantno vrednost, od katere je odštelo že plačane zneske po računih št. 25/2021, 56/2021, 61/2021, upoštevalo realno vrednost vseh (prvotno in dodatno naročenih; prim. tč. 17, 19 in 21 obrazložitve sodbe) opravljenih del (23.160,85 EUR), dejansko storilo. Sodišče prve stopnje ni jasno ločilo med deli, ki niso predmet spora in so že bila plačana ter tistimi, ki so bila predmet dodatnega naročila, kot navaja tožena stranka v odgovoru na pritožbo. Niti slednje ni jasno razvidno iz samega izvedenskega mnenja.

16.Zaradi opisanega zmotnega materialnopravnega pristopa k reševanju zadeve je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, saj sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, katera dela so bila med pravdnima strankama (naknadno) dodatno dogovorjena, katera dodatno dogovorjena dela je tožeča stranka izvedla in v kolikšnem obsegu, katera od del so bila predmet dvojnega zaračunavanja. Le glede teh dodatno dogovorjenih in izvedenih del bi lahko določilo ceno po merilih iz drugega odstavka 642. člena OZ.

17.Sodišče druge stopnje ugotovljenih nepravilnosti ne more odpraviti samo, saj bi prvič na pritožbeni stopnji presojalo navedbe in dokaze pravdnih strank in ugotavljalo dejstva, ki niso bila predmet obravnavanja in ugotavljanja pred sodiščem prve stopnje, ta dejstva pa tvorijo obsežen in kompleksen sklop pravno relevantnih spornih dejstev, kot je razvidno iz 3. do 11. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. Če bi to storilo, bi s tem pretirano poseglo v načelo dvostopenjskega sojenja in v ustavno pravico strank do pravnega sredstva (25. člen URS). Zato je pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih točkah II. in III. izreka razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP). Razveljavitev odločbe po presoji sodišča druge stopnje ne bo povzročila hujše kršitve pravice strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (drugi odstavek 355. člena ZPP), ker je bila tožba vložena pred 3 leti iz podatkov spisa pa ne izhaja okoliščinu, ki bi narekovala potrebno po nujnosti takojšnje odločitve.

18.V novem sojenju naj sodišče prve stopnje na podlagi materialnopravnih naziranj pritožbenega sodišča dopolni dejansko stanje. Zlasti naj pri tem upoštevaje trditveno in dokazno podlago pravdnih strank ugotovi, katera dodatna dela so bila med strankama dodatno dogovorjena, katera od del, zaračunanih s spornima računoma št. 65/2021 in 69/2021, so bila izvedena, in pod pogoji drugega odstavka 642. člena OZ ugotovi vrednost teh del.

19.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se skladno s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

-------------------------------

1 Zapisnik o pripravljalnem naroku in naroku za glavno obravnavo z dne 9. 3. 2023. 2 Pripravljalna vloga z dne 13. 9. 2022. 3 O sodbi presenečenja ne govorimo v primerih, ko je sodišče odločitev oprlo na pravno podlago, ki bi jo stranka ob zadostni procesni skrbnosti lahko predvidela. 4 Če plačilo ni določeno, ga določi sodišče tako, da ustreza vrednosti dela, za tak posel običajno potrebnemu času kot tudi za to vrsto dela običajnemu plačilu. 5 Tožena stranka je izrecno navedla, da je sprejela in potrdila predračun št. 336 (list. št. 112) in da so dela po predračunu št. 336 plačana in niso predmet tega postopka (list. št. 45).

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 619, 642, 642/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.