Jedro

Dogovor o valutni obveznosti je potrebno upoštevati tudi pri vračanju prejetega v primeru sporazumnega prenehanja pogodbe. To pomeni, da kondicijski zahtevek obsega tolarsko protivrednost prejetega glede na tečaj izbrane valute na dan plačila (vrnitve). V odnosu do 214. člena ZOR je 5. odstavek 132. člena ZOR lex specialis. Kadar gre za vzajemne terjatve iz istega pravnega razmerja, tožena stranka ni dolžna zaradi ugotovitve svoje terjatve formalno uveljavljati pobotnega ugovora, ampak zadostuje, da je v tem delu prerekala tožbeni zahtevek tožeče stranke.

Izrek

1. Pritožbi tožečih strank se delno ugodi ter se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem (zavrnilnem in stroškovnem) delu spremeni tako, da se glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožečima strankama glavnico v znesku 465.047,60 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 17.3.1992 do plačila, v 8 dneh.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožečima strankama njune pravdne stroške v znesku 22.887,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5.1.1994 do plačila, v 8 dneh." 2. Pritožba tožečih strank se v preostalem delu (za glavnico v znesku 155.293,10 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 17.3.1992 dalje) kot neutemeljena zavrne in se v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

3. Tožena stranka je dolžna povrniti tožečima strankama njune pritožbene stroške v znesku 41.285,00 SIT, v 8 dneh.

4. Tožena stranka sama trpi stroške svojega pritožbenega odgovora.

5. Pritožbi tožene stranke se ugodi ter se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem (ugodilnem) delu spremeni tako, da se glasi: "Tožbeni zahtevek, po katerem naj bi bila tožena stranka dolžna plačati tožečima strankama glavnico v znesku 45.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 17.3.1992 dalje, v 8 dneh, se kot neutemeljen zavrne." 6. Tožeči stranki sta dolžni povrniti toženi stranki njene pritožbene stroške v znesku 21.050,00 SIT, v 8 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je (s sodbo z dne 3.11.1992, opr. št. VIII Pg .....) tožnicama prisodilo glavnico v znesku 906.048,75 SIT (kot tolarsko protivrednost 15.375,00 DEM na dan 3.11.1992) z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 3.11.1992 do plačila ter tolarsko protivrednost zamudnih obresti po obrestni meri, kot jo priznavajo banke po medbančnem sporazumu za vloge v DEM na vpogled, in sicer od zneska 18.600,00 DEM od 22.5.1991 do 17.3.1992 in od zneska 15.375,00 DEM od 18.3.1992 do 2.11.1992, v 8 dneh (1. točka izreka). Istočasno je tožnicama priznalo njune pravdne stroške v znesku 242.609,75 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 3.11.1992 do plačila, v 8 dneh (3. točka izreka). Na pritožbo pooblaščenke tožene stranke je sodišče druge stopnje (s sklepom z dne 21.9.1993, opr. št. Cpg 117/93-5) pritožbi ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje v navedenem delu razveljavilo ter mu zadevo v razveljavljenem delu vrnilo v novo sojenje (1. točka izreka). Odločitev o pritožbenih stroških pa je pridržalo za končno odločbo (2. točka izreka). V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje (s sodbo z dne 5.1.1994, opr. št. VIII Pg .....) tožnicama prisodilo glavnico v znesku 45.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 17.3.1992 do plačila, v 8 dneh (1. točka izreka) ter jima priznalo pravdne stroške v znesku 138.894,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5.1.1994 do plačila, v 8 dneh (2. točka izreka). Istočasno pa je zavrnilo njun tožbeni zahtevek na plačilo glavnice v znesku 620.340,72 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 17.3.1992 dalje ter na pvrnitev pravdnih stroškov, v 8 dneh (3. točka izreka).

Proti zavrnilnemu in stroškovnemu delu zadnje odločbe sta se "iz razlogov bistvene kršitve pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava" pritožili tožeči stranki (po pooblaščenki).

Predlagali sta spremembo prvostopne sodbe v izpodbijanem delu z ugoditvijo njunemu tožbenemu zahtevku v celoti oz. (podrejeno) razveljavitev prvostopne sodbe v izpodbijanem delu z vrnitvijo zadeve v razveljavljenem delu prvostopnemu sodišču v novo odločanje. Pri tem sta priglasili pritožbene stroške.

Pritožba tožečih strank je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila (po pooblaščenki). Predlagala je zavrnitev neutemeljene pritožbe in potrditev prvostopne sodbe v izpodbijanem delu. Pri tem je priglasila stroške pritožbenega odgovora.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče druge stopnje je v odločbi z dne 21.9.1993 zaključilo, da gre pri najemni pogodbi št. P 12/12 z dne 23.5.1991 za "neobstoječo pogodbo", saj najemnik, ki je bil naveden v pogodbi (tj. podjetje L. - "K"), ne obstaja. V predmetni odločbi pa (tokrat ob upoštevanju navedb tožečih strank) v zvezi s kavzo pogodbe) zaključuje, da sta navedeno najemno pogodbo sklenili obe tožnici (kot imetnici skupne obratovalnice "L."), in sicer za poslovni prostor (lokal) pod imenom L. - "K". Glede na plačilo šestih mesečnih obrokov najemnine, podpis sporne pogodbe, sporazumno razvezo pogodbe in vrnitev štirih mesečnih obrokov najemnine je namreč očitno, da volja strank ni bila usmerjena na sklenitev take pogodbe, ki bi bila obremenjena z ničnostjo, ampak v najetju poslovnih prostorov za opravljanje dejavnosti skupne obratovalnice. Očitno je tudi, da sta želeli imetnici skupne obratovalnice opravljati njeno dejavnost v obeh poslovnih prostorih, in sicer B.L. v poslovnem prostoru pod oznako P 2/2 in z imenom L., S.K. pa v poslovnem prostoru z oznako P 12/12 in z imenom L.- "K". Tudi sicer pa je nejasno (oz. zmotno) navedbo najemnika v sporni najemni pogodbi (v skladu s 100. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR)) razlagati v korist tožnic, saj je bila tožena stranka tista, ki je pripravila njeno besedilo.

Ker je bila sporna najemna pogodba sporazumno razdrta (v skladu z 2. odst. 17. čl. ZOR in 1. odst. svojega 24. čl.), sta bili tožnici upravičeni do povrnitve štirih mesečnih obrokov najemnine (v skladu z 2. odst. 25. čl. sporne najemne pogodbe). Tožena stranka je omenjene štiri obroke tožnicama vrnila, in sicer dne 17.3.1992, vendar le v nominalnem znesku. Ker pa je bila valutna klavzula dogovorjena v 9. čl. sporne najemne pogodbe, bi bilo dogovor o valutni obveznosti potrebno upoštevati tudi ob vračanju najemnine v primeru sporazumnega prenehanja najemne pogodbe. To pomeni, da bi se obseg kondikcijskega zahtevka določil v tolarski protivrednosti glede na tečaj izbrane valute (DEM) na dan plačila. Kot je drugostopno sodišče že omenilo v svoji odločbi z dne 21.9.1993, pri terjatvi iz neupravičene pridobitve ne gre za čisto denarno obveznost, na katero se nanaša veljavno načelo monetarnega nominalizma (394. čl. ZOR), ampak gre za nečisto denarno obveznost, ki jo je po vsoti (tolarski protivrednosti glede na tečaj izbrane valute na dan plačila) šele potrebno določiti.

Pojem nečiste denarne obveznost pa poskuša sodna praksa razlagati dovolj široko, da bi s tem omogočila valorizacijo denarnih obveznosti po njihovi pravi vrednosti (primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS z dne 10.6.1993, opr. št. II Ips 35/93 in sodbo istega sodišča z dne 17.3.1994, opr. št. II Ips 399/93).

Vendar pa iz navedb tožečih strank v pripravljalni vlogi z dne 4.1.1994 (r. št. 18) in na naroku za glavno obravnavo dne 5.1.1994 izhaja, da sta tožeči stranki spremenili tožbo (po 1. odst. 191. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP)), saj sta namesto valoriziranega zneska štirih mesečnih obrokov najemnine (tolarske protivrednosti 15.375,00 DEM) primarno vtoževali njihov nominalni znesek (161.200,00 SIT - priloga A4) z obračunanimi obrestmi (v znesku 465.047,60 SIT - prilogi A 17 in A 20). Tudi takšen zahtevek tožečih strank pa je utemeljen: do zamudnih obresti od zneska 161.200,00 SIT za čas od 22.5.1991 do 17.3.1992 sta namreč upravičeni na podlagi 5.odst. 132. čl. ZOR (ki je v odnosu do 214. čl. ZOR lex specialis), do obrestnih obresti od zneska 465.047,60 SIT za čas od 17.3.1992 do plačila pa na podlagi 2. odst. 279. čl. ZOR.

Ker iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 5.1.1994 ni razvidno, da bi se tožena stranka protivila opisani spremembi tožbe (3.odst.190.čl. ZPP), je sodišče druge stopnje (na podlagi 4. točke 373. čl. ZPP) pritožbi tožečih strank delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu spremenilo tako, da je tožeči stranki prisodilo glavnico v znesku 465.047,60 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila (1. točka izreka predmetne odločbe). V preostalem delu pa jo je (na podlagi 368. čl. ZPP) kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (2. točka izreka predmetne odločbe). Ker tožeči stranki nista upravičeni do vrnitve dveh mesečnih obrokov najemnine (iz 1. odst. 10. čl. sporne najemne pogodbe), kar bo obrazloženo v nadaljevanju (v zvezi s pritožbo tožene stranke), namreč tudi nista upravičeni do zamudnih obresti od zneska 45.000,00 SIT (priloga A4) za čas od 2.4.1991 do 17.3.1992 (prilogi A17 in A19) niti do obrestnih obresti od zneska 155.293,10 SIT za čas od 17.3.1992 (tj. od vložitve tožbe) do plačila.

Ker je sodišče druge stopnje spremenilo odločbo sodišča prve stopnje o glavni stvari, je moralo ponovno odmeriti stroške obeh strank spora na prvi in drugi stopnji. Odmerilo jih je tako, da je stroške tožečih strank odmerilo od zneska 465.047,60 (665.340,70 - 45.000,00 - 155.293,10) SIT, stroške tožene stranke pa od zneska 200.293,10 (45.000,00 + 155.293,10 = 665.340,70 - 465.047,60) SIT. Pri tem je upoštevalo število točk po taksni in odvetniški tarifi, ki je veljala v času opravljenega procesnega dejanja, vrednost taksne in odvetniške točke pa po tarifi, ki je veljala na dan odmere stroškov. Tako je tožečima strankama priznalo 115.027,00 SIT pravdnih stroškov, ki so razvidni iz stroškovnika, ki sta ga predložili ob koncu naroka za glavno obravnavo dne 5.1.1994. Toženi stranki pa je priznalo 92.140,00 SIT pravdnih stroškov, ki so v znesku 49.550,00 SIT razvidni iz stroškovnika, ki ga je predložila ob konca naroka za glavno obravnavo dne 3.11.1992, in v znesku 42.590,00 SIT iz stroškovnika, ki ga je predložila ob koncu naroka za glavno obravnavo dne 5.1.1994. Po medsebojnem pobotanju stroškovnih zahtevkov je tako sodišče druge stopnje tožečima strankama priznalo pravdne stroške v znesku 22.887,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje izpodbijane prvostopne sodbe do plačila (1. točka izreka predmetne odločbe).

Ker sta tožeči stranki s pritožbo delno uspeli, jima je sodišče druge stopnje v tem delu (v skladu z 2. odst. 166. čl. in 2. odst. 154. čl. ZPP) priznalo njune pritožbene stroške v znesku 41.285,00 SIT (3. točka izreka predmetne odločbe). Te stroške sestavljajo sodne takse za pritožbo v znesku 22.000,00 SIT (po tarifni številki 3/1 Zakona o sodnih taksah (ZST)), stroški sestave pritožbe v znesku 18.620,00 SIT (280 točk x 66,50 SIT) - po tarifni številki 17/1 Tarife o odvetniških storitvah (TOS) in stroški končnega poročila stranki v znesku 665,00 SIT (10 točk x 66,50 SIT) - po tarifni številki 35/7 TOS.

Istočasno je sodišče druge stopnje odločilo, da tožena stranka sama trpi stroške svojega pritožbenega odgovora (4. točka izreka predmetne odločbe), saj v njem ni navedla ničesar takega, kar bi prispevalo k boljši razjasnitvi zadeve. Torej stroški pritožbenega odgovora niso bili potrebni stroški (po 155. čl. ZPP).

Proti ugodilnemu in stroškovnemu delu zadnje prvostopne odločbe se je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožila tožena stranka (po pooblaščenki). Predlagala je spremembo izpodbijanega dela prvostopne sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka v celoti oz. (podrejeno) razveljavitev izpodbijanega dela prvostopne sodbe z vrnitvijo zadeve v razveljavljenem delu prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Pri tem je priglasila pritožbene stroške.

Pritožba tožene stranke je bila vročena tožečima strankama, ki pa nanjo nista odgovorili.

Pritožba je utemeljena.

Iz 2. odst. 25. čl. sporne najemne pogodbe izhaja, da si je tožena stranka v primeru sporazumnega prenehanja pogodbe (ob smiselni uporabi 82. čl. ZOR) izgovorila pravico, da v takšnem primeru lahko obdrži dva vplačana obroka najemnine (kot odškodnino za škodo in stroške, ki nastanejo s spremembo najemnika). Zato tožeči stranki nista upravičeni do vrnitve zneska 45.000,00 SIT, ki predstavlja dvomesečno najemnino iz 1. odst. 10. člena najemne pogodbe. Ker sta tožeči stranki torej v tem delu neutemeljeno vložili tožbeni zahtevek, sodišču ni bilo potrebno preverjati še trditev tožene stranke o "bonusu", odobrenem tožečima strankama v navedenem znesku.

Sicer pa je tožena stranka to trditev dokazovala šele s prilogami (B11-B15) k pritožbi (1. odst. 496.a čl. ZPP). Tako je sodišče druge stopnje (na podlagi 4. točke 373. čl. ZPP) pritožbi tožene stranke ugodilo in prvostopno sodbo v izpodbijanem (ugodilnem) delu spremenilo tako, da je v tem delu tožbeni zahtevek tožeče stranke kot neutemeljen zavrnilo (5. točka izreka predmetne odločbe).

S tem v zvezi je nepravilno razlogovanje prvostopnega sodišča, da bi tožena stranka pravico do zadržanja dveh mesečnih obrokov najemnine (v znesku 45.000,00 SIT) morala uveljavljati s pobotnim ugovorom (ali z nasprotno tožbo). Kadar gre za vzajemne terjatve iz istega pravnega razmerja (v konkretnem primeru: najemne pogodbe), tožena stranka ni dolžna zaradi ugotovitve svoje terjatve formalno uveljavljati pobotnega ugovora, ampak zadostuje, da je v tem delu prerekala tožbeni zahtevek tožečih strank.

Ker je sodišče druge stopnje v ugodilnem delu spremenilo prvostopno sodbo, bi moralo hkrati ponovno odmeriti stroške obeh strank v postopku na prvi in drugi stopnji. Vendar pa je to storilo že v zvezi s pritožbo tožečih strank. Takrat je upoštevalo, da je tožena stranka v sporu uspela ne samo glede 45.000,00 SIT, ampak tudi glede 155.293,10 SIT (skupno torej za 200.293,10 SIT - prilogi A17 in A19).

Tožena stranka je v pritožbi tudi zatrjevala, da so v postopku na prvi stopnji bile bistveno kršene določbe pravdnega postopka. Vendar pa iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 5.1.1994 ni razvidno, da je predlagala preložitev naroka niti, da je ugovarjala vsebini zapisnika. Ker torej ni uporabila procesnih pravic, ki ji jih dajeta 2. in 4. odst. 126. čl. ZPP, sodišče druge stopnje v tem pogledu ni upoštevalo njenih pritožbenih navedb. Štelo je namreč, da se je s podpisom zapisnika strinjala z njegovo vsebino.

Ker je tožena stranka s pritožbo uspela, ji je sodišče druge stopnje (na podlagi 1. odst. 166. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP) priznalo pritožbene stroške v znesku 21.050,00 SIT (6. točka izreka predmetne odločbe). Te stroške sestavljajo sodne takse za pritožbo v znesku 14.400,00 SIT (tar. št. 3/1 ZST) in stroški sestave pritožbe v znesku 6.650,00 SIT (100 točk x 66,50 SIT) - po tar. št. 17/1 TOS.