Jedro

Če je v obrazložitvi sodbe pravilno povzeta vsebina dokazov, sodišče pa je na tej podlagi nepravilno sklepalo na dokazanost oziroma nedokazanost odločilnega dejstva, ne gre za protispisnost, temveč za zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo obsojenega A. Ž. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s členom 20 KZ-1 in mu določilo kazen enega leta in dveh mesecev zapora. Zatem mu je po 2. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 in upoštevaje sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani Ks 1789/2008 z dne 8. 12. 2008, s katero mu je bila izrečena enotna kazen dveh let in desetih mesecev zapora ter s prestajanja katere je bil pogojno odpuščen 20. 3. 2009, pogojni odpust pa se mu je iztekel 15. 5. 2009, preklicalo pogojni odpust ter mu izreklo enotno kazen enega leta in treh mesecev zapora. Odločilo je še, da je skupaj s K. K. dolžan plačati oškodovani družbi P. d. d. premoženjskopravni zahtevek v višini 2.948,08 EUR. Oprostilo pa ga je plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), medtem ko je dolžan plačati ustrezno sodno takso.

2. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo pritožbi obsojenčevega zagovornika delno ugodilo in izpodbijano prvostopenjsko sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da se obsojencu pogojni odpust ne prekliče in se mu izreče kazen eno leto in dva meseca zapora, v preostalem pa je zagovornikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. V zahtevi navaja, da je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku ter med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Predlaga, da se zahtevi za varstvo ugodi ter izpodbijana pravnomočna sodba spremeni tako, da se obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da se izpodbijana pravnomočna odločba razveljavi ter zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v odločanje pred spremenjenim senatom.

4. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka. Meni, da zatrjevana bistvena kršitev kazenskega postopka ni podana. S tem, ko zagovornik obsojenega dokazuje nesklepčnost pravnomočnih ugotovitev o dejstvih z iz celote iztrganimi podrobnostmi, uveljavlja le zmotno ugotovljeno dejansko stanje, kar pa ne more biti podlaga zahteve za varstvo zakonitosti. Enako velja glede ocene mnenja strokovnjaka A. R. Navedbe v zvezi z ugotovitvami strokovnjaka in dejstvom, da kapa ni bila najdena na kraju dejanja, ter da je zaslišan kot priča K. K. izpovedal, da obsojeni pri dejanju z njim pri dejanju ni sodeloval, izrazito kažejo na uveljavljanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ne pa na absolutno bistveno kršitev postopka. Kolikor se navedeni očitki nanašajo na prepričljivost in zadostnost razlogov o odločilnih dejstvih, pa navaja, da sodba v tej smeri izpolnjuje vse zakonske zahteve kljub drugačnim navedbam zahteve za varstvo zakonitosti.

5. Obsojenec ter njegov zagovornik na odgovor vrhovne državne tožilke, ki jima ga je Vrhovno sodišče poslalo na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, nista odgovorila.

6. Zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi prvostopenjsko sodišče v nasprotju z listinami v spisu ter zapisniki o izpovedbah v postopku na trinajsti strani sodbe zapisalo, da je na podlagi izpovedbe priče K. K. (ob ostalih ugotovitvah, ki so sestavljale zaključek, da je K. K. storilec obravnavanega kaznivega dejanja) in na podlagi ugotovitev strokovnjaka A. R. iz CFP pri preiskavi bioloških sledi v zaseženi pleteni črni podkapi z izrezi za oči in usta, nedvomno zaključiti, da je navedeno K. K. zaseženo črno maskirno kapo v času izvršitve kaznivega dejanja nosil prav obsojeni A. Ž. Po mnenju zagovornika pa je na podlagi navedenih ugotovitev mogoče zaključiti le, da je kapo nosil obsojeni A. Ž., ne v času izvršitve kaznivega dejanja, ampak na splošno.

7. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je uveljavljana v zahtevi za varstvo zakonitosti (protispisnost) je podana, če je pri odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, ter med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Glede na razlago v procesni teoriji, ki jo povzema tudi sodna praksa, mora biti protispisnost precejšnja in se mora nanašati na pravno relevantna dejstva, torej tista, ki se nanašajo na predmet obtožbe in druge odločitve, ki jih je sodišče sprejelo v zvezi z obtožbo in jih mora navesti v obrazložitvi pisno izdelane sodbe (sedmi, osmi, deveti in deseti odstavek 364. člena ZKP). Če pa je v obrazložitvi sodbe pravilno povzeta vsebina dokazov, sodišče pa je na tej podlagi nepravilno sklepalo na dokazanost oziroma nedokazanost odločilnega dejstva, ne gre za protispisnost, temveč za zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Tega razloga pa po izrecni zakonski določbi drugega odstavka 420. člena ZKP v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni dopustno uveljavljati.

8. Glede na navedeno razlago določb 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni mogoče pritrditi navedbam zahteve za varstvo zakonitosti, da ima izpodbijana pravnomočna sodba takšne pomanjkljivosti, da predstavljajo navedeno procesno kršitev. Ko zatrjuje, da naj bi sodišče prve stopnje pri presoji dokazov napačno dokazno sklepalo, da je zaseženo črno maskirno kapo v času izvršitve kaznivega dejanja nosil prav obsojenec, izraža zagovornik nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem ter ponuja drugačno dokazno oceno obravnavane zadeve. Enako velja tudi glede njegove ocene mnenja strokovnjaka A. R. ter ocene izpovedbe priče K. K., ki je izpovedal, da obsojenec z njim ni sodeloval pri izvršitvi obravnavanega kaznivega dejanja.

9. Iz obrazložitve prvostopenjske sodbe je po oceni Vrhovnega sodišča razvidno, da je sodišče v zvezi z ugotavljanjem odločilnih dejstev, izvedlo dokaze, jih presodilo in odločitve, ki jih je sprejelo, utemeljilo z izčrpnimi ter razumnimi razlogi. Pri tem je v zadostnem obsegu odgovorilo tudi na obrambne ugovore, sodišče druge stopnje pa je presodilo tiste pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna dejstva.

10. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo na podlagi 425. člena ZKP, saj je ugotovilo, da je vložena zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga v postopku s tem pravnim sredstvom ni dopustno uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

11. Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbi 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.