Jedro

Soposest je nekaj manj kot posest. Zato ne drži, da je tožba, ki se glasi na posest in ne soposest, nesklepčna.

Ker je samopomoč izjema od pravila o posestnem varstvu, jo je treba interpretirati izjemno restriktivno. Dejanje samopomoči mora biti zato usmerjeno v vzpostavitev prejšnjega (so)posestnega stanja. Če pa se oseba samopomoči posluži na način, da povsem prepreči izvrševanje (so)posesti, prekorači dovoljeno samopomoč.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se 1. točka izreka sedaj glasi: „Toženca sta dolžna vzpostaviti prejšnje soposestno stanje, izprazniti stanovanjsko hišo na naslovu A. 1, B. oseb in svojih stvari, se iz hiše izseliti, tožnici izročiti ključ od 1. nadstropja stanovanjske hiše na naslovu A. 1, B., ji omogočiti vstop v pritličje stanovanjske hiše, ji izročiti ključ električne omarice, poštnega nabiralnika oziroma sta dolžna vzpostaviti prejšnje soposestno stanje ter vrniti tožnici nepremičnino v soposest in se iz hiše izseliti ter jo izprazniti svojih predmetov ter se jima prepoveduje v bodoče s takšnimi in podobnimi ravnanji posegati v soposest tožeče stranke glede rabe nepremičnine stanovanjske hiše na naslovu A. 1., B., stoječe na nepremičnini parc. št. 707/1 k.o. 0000 B.“

II. V ostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

**Odločitev sodišča prve stopnje**

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožencema naložilo, da sta dolžna vzpostaviti prejšnje posestno stanje, izprazniti stanovanjsko hišo na naslovu A. 1, B., oseb in svojih stvari, se iz hiše izseliti, tožnici izročiti ključ od 1. nadstropja stanovanjske hiše na naslovu A. 1, B., ji omogočiti vstop v pritličje stanovanjske hiše, ji izročiti ključ električne omarice poštnega nabiralnika oziroma sta dolžna vzpostaviti prejšnje posestno stanje ter vrniti tožnici nepremičnino v posest in se iz hiše izseliti ter jo izprazniti svojih predmetov ter jima prepovedalo v bodoče s takšnimi in podobnimi ravnanji posegati v posest tožeče stranke glede rabe nepremičnine, stanovanjske hiše na naslovu A. 1, B., stoječe na nepremičnini parc. št. 707/1 k.o. 0000 B. (I. točka izreka). Tožencema je naložilo, da tožnici povrneta stroške postopka (II. točka izreka). Ugotovitveni zahtevek je zavrnilo (III. točka izreka).

**Povzetek pritožbenih navedb**

2. Zoper I. in II. točko izreka sklepa se preko svojega pooblaščenca iz vseh pritožbenih razlogov pritožujeta toženca. Predlagata, da višje sodišče ugodi pritožbi, sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navajata, da je tožbeni zahtevek nesklepčen, saj tožnica ni imela hiše v posesti, temveč jo je imela v soposesti. Sodišču prve stopnje očitata bistveno kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj sklep ne vsebuje navedbe izvedenih dokazov. V obrazložitvi niso povzete vse navedbe in dokazi, ki sta jih vložila v spis. Toženca sta vložila tudi SMS sporočila med tožnico in toženko, vanje pa sodišče ni vpogledalo, niti obrazložilo, zakaj ni izvedlo tega dokaza. Sodišče prve stopnje se tako ni opredelilo do navedb tožencev, njunih izpovedb in dokaznih predlogov. Sodišče prve stopnje je prezrlo, da je tožnica onemogočila (zamenjana ključavnica in odstranjena kljuka) dostop do hiše dimnikarju in vodovodarju. Tožnica je namreč na zaslišanju priznala, da je zamenjala ključavnico med etažama v notranjosti hiše po 1. 12. 2021. Tega dne v hišo nista mogla vstopiti niti onadva, saj so bile zamenjane vse ključavnice. Ravnanje tožencev tako ni motilno ravnanje, ampak dovoljena samopomoč. Ključavnice sta zamenjala z namenom, da si zagotovita vstop v hišo, neposredno po tem, ko sta ugotovila, da je bila ključavnica zamenjana s strani tožnice. Če tožnica ne bi prva začela zaklepati vrat, ne bi prišlo do motenja. Prav tako tožnica ni izkazala ekonomskega interesa za posestno varstvo, saj v hiši ni nikoli prebivala. Nepravilen pa je tudi izrek o stroških, saj je tožnica uspela le z delom zahtevka.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Priglaša tudi pritožbene stroške.

**Presoja utemeljenosti pritožbe**

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da sta toženca motila posest tožnice. Vendar pa pritožba utemeljeno opozarja, da tožnica stanovanjske hiše ni imela v posesti, temveč v soposesti. Iz izreka izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje tožencema naložilo, da tožnici vrneta nepremičnino v posest in jima prepovedalo v bodoče s takšnimi in podobnimi ravnanji posegati v posest tožnice. Sodišče prve stopnje je v tč. 25 obrazložitve sklepa kot sporno med strankama izpostavilo tudi vprašanje obstoja posesti tožencev na sporni nepremičnini ter obsega njune posesti. V sklepu sodišče prve stopnje sicer ni navedlo izrecnega odgovora na slednje vprašanje, je pa v tč. 32 in tč. 35 obrazložitve sklepa ugotovilo, da sta toženca s svojimi ravnanji spremenila dosedanji način izvrševanja posesti in da toženca nista imela posesti v obsegu, kot sta si jo zagotovila z motilnim ravnanjem. Glede na pojasnjeno pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj soposesti tožencev na stanovanjski hiši. Ker sta imela toženca sporno nepremičnino v soposesti, sta z motilnim ravnanjem tako motila tožničino soposest in ne njene posesti. Ob upoštevanju slednjega je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremenilo, kot izhaja iz tč. I izreka tega sklepa. Pri tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je soposest nekaj manj kot posest, saj gre za posest več oseb na stvari, ne pa za izključno posest posameznika na stvari,1 in zato ne držijo pritožbene navedbe tožencev, da je tožba,2 ker se glasi na posest in ne soposest, nesklepčna.

6. Dokazni sklep sodišča prve stopnje je vsebovan v tč. 22 obrazložitve sklepa. Iz dokaznega sklepa je razvidno, da je sodišče v postopku izvedlo vse predlagane dokaze pravdnih strank. S tem, ko sodišče prve stopnje ni posamično navedlo listin, ki jih je vpogledalo kot dokaz, ni storilo kršitve pravil pravdnega postopka.3 Pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje ni navedlo dokazov, v katere je vpogledalo, in tako ni jasno, na kaj je sodišče oprlo razloge, ne držijo. Nadalje je materialnopravno zmotno pritožbeno stališče, da bi se moralo sodišče prve stopnje opredeliti do vseh navedb in dokazov, ki sta jih v spis vložila toženca. Pritožbeno sodišče s tem v zvezi pojasnjuje, da je osrednja tema dokaznega postopka dokazovanje, ki pomeni med seboj povezana in dopolnjujoča se procesna dejanja strank in sodišča, katerih cilj je oblikovanje spoznanja o pravno relevantnih dejstvih.4 To pa pomeni, da se sodišče prve stopnje ni dolžno opredeliti do vseh trditev in dokazov strank, ampak se mora opredeliti le do tistih trditev in dokazov, ki so za odločitev v konkretnem primeru pravno odločilni.5 V posledici pojasnjenega pritožbeno sodišče zaključuje, da se je sodišče prve stopnje v sklepu opredelilo do vseh bistvenih navedb in dokazov strank.

7. Pritožba materialnopravno zmotno vztraja, da sta toženca ključavnice zamenjala z namenom, da si zagotovita vstop v sporno nepremičnino in da do motenja ne bi prišlo, če tožnica ne bi prva začenjala z zaklepanjem vrat. Četudi je tožnica zamenjala ključavnice na hiši in s tem dimnikarju ter vodovodarju onemogočila vstop v hišo, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ravnanja tožencev ni mogoče šteti za samopomoč. Dejanje tožencev izpolnjuje vse znake motilnega ravnanja. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da v konkretnem primeru motilno ravnanje ni le zamenjava ključavnic, temveč le-to obsega tudi odstranitev starega pohištva iz hiše, prinašanje drugega pohištva v hišo in vselitev tožencev v hišo brez soglasja tožnice. Toženca sta s svojim samovoljnim ravnanjem brez pravne podlage spremenila dotedanji način izvrševanja posesti na sporni nepremičnini (35. člen Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ). Ker je samopomoč izjema od pravila o posestnem varstvu, jo je treba interpretirati izjemno restriktivno.6 Dejanje samopomoči mora biti zato usmerjeno v vzpostavitev prejšnjega (so)posestnega stanja. Če pa se oseba samopomoči posluži na način, da povsem prepreči izvrševanje soposesti soposestniku, prekorači dovoljeno samopomoč.7 Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sta toženca z vselitvijo v sporno nepremičnino vzpostavila novo posestno stanje ter s tem motila tožničino soposest. Sklicevanje tožencev na samopomoč tako ne more biti uspešno, kar je v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

8. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede pomanjkanja ekonomskega interesa tožnice. Toženca sta z vselitvijo v hišo samovoljno spremenila dotedanje posestno stanje, kar je neposredno vplivalo na tožničino možnost uporabe sporne nepremičnine. Ob tem pritožbeno sodišče še pripominja, da neposredna prizadetost ekonomskega interesa posestnika ni pogoj za utemeljenost zahteve za sodno varstvo pri motenju posesti.8

9. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna tudi v stroškovnem delu. Pritožba izpostavlja, da je tožnica uspela le deloma, saj je ugotovitveni del zahtevka sodišče prve stopnje zavrnilo. Sodišče prve stopnje je kot nepotreben zavrnilo ugotovitveni del zahtevka. Ta del zahtevka spada pod navedbe, ki niso sestavni del zahtevka, marveč je funkcija tega dela, da nosilni del zahtevka (točka I. izreka) jasneje opredeli. Nosilni del zahtevka tako predstavljata točka I. (dajatveni in prepovedni del zahtevka), ki jima je prvostopenjsko sodišče v celoti ugodilo, zato je tudi odločitev, da stroške postopka v celoti nosi toženec, pravilna.9

10. Pritožbeno sodišče je glede na zgoraj obrazloženo delno ugodilo pritožbi ter spremenilo izpodbijani sklep, kot je razvidno iz izreka (3. točka 365. člena ZPP).

11. V ostalem je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 353. členom ZPP). Toženca sta s pritožbo uspela v neznatnem delu, zato pritožbeno sodišče ni posegalo v pravilno stroškovno odločitev sodišča prve stopnje (tretji odstavek 154. člena ZPP).

12. Toženca nosita svoje stroške pritožbenega postopka, saj sta s pritožbo uspela le v neznatnem delu (drugi odstavek 165. člena ZPP). Enako velja za tožnico, ki z odgovorom na pritožbo ni bistveno pripomogla k odločitvi pritožbenega sodišča (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Tako tudi sklep VSL II Cp 105/2022 z dne 10. 2. 2022. 2 V pritožbi je zmotno navedeno, da je nesklepčen tožbeni zahtevek. 3 Glej sodbo VSL I Cp 1926/2002 z dne 20.8.2003. 4 A. Galič in D. Wedam Lukić v Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga, st. 67. 5 Tako tudi sodba VSL II Cpg 613/2019, z dne 24. 4. 2020. 6 R. Vrenčur v Stvarno pravo, str. 132. 7 Tako tudi sodba VSL I Cp 78/2018, z dne 13. 6. 2018; sklep VSL II Cp 2330/2011, z dne 31. 8. 2011. 8 Glej sklep VSL II Cp 650/2021, z dne 3. 6. 2021. 9 Tako tudi sklep VSL I Cp 1857/2021, z dne 9. 1. 2013.