Jedro

V obravnavanem sporu ne gre za plačilo povračila (vodnega prispevka) po Zakonu o vodah, odloku občinske skupščine z območja vodnih skupnosti, niti po samoupravnem sporazumu o temeljih plana območne vodne skupnosti (ko bi sicer šlo za upravno zadevo), pač pa gre za plačilo prispevka za obratovalne stroške čistilne naprave po samoupravnem sporazumu, ki po svoji vsebini predstavlja obligacijo, ki jo je tožena stranka prevzela (in gre torej za pravdno zadevo).

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo izdani sklep o izvršbi vzdržalo v veljavi v 1. in 3. točki izreka, istočasno pa je toženi stranki naložilo povrnitev 6.000,00 SIT pravdnih stroškov tožeče stranke (v roku 8 dni).

Zoper navedeno sodbo se je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožila tožena stranka. Predlagala je spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Pri tem ni priglasila pritožbenih stroškov.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Predlagala je potrditev izpodbijane sodbe. Pri tem ni priglasila stroškov pritožbenega odgovora.

Pritožba ni utemeljena.

Zakon o vodah (Ur. l. SRS št. 16/74, 38/81 in 29/86) v 2. alinei 27. člena določa, da se sredstva za vodno gospodarstvo med drugim zagotavljajo tudi s povračili za izvajanje programov vodnogospodarskih storitev in dejavnosti, ki jih plačujejo tudi temeljne organizacije združenega dela s področja gospodarstva (glej 2. odstavek 29. člena ZV), torej tudi tožena stranka. Ker v konkretnem primeru očitno ni bil dosežen sporazum o višini povračil za programirane storitve oziroma dejavnosti, je zbor združenega dela občinske skupščine K. (na podlagi 1. odstavka 32. člena ZV) sprejel Odlok o plačevanju prispevka za minimalno vodnogospodarsko dejavnost (Ur. l. SRS št. 76/87). Tako je v 3. členu odloka bilo določeno, da zavezanci plačujejo prispevek v skladu z 21. členom Samoupravnega sporazuma o temeljih planov Območne vodne skupnosti Ljubljanica - Sava za obdobje 1986 - 1990 (ki je bil objavljen v Ur. l. SRS št. 5/86) in po sklepu tarif povračil za posamezno leto srednjeročnega obdobja 1986 - 1990. V 21. členu navedenega samoupravnega sporazuma je tako določeno, da se povračila po vseh osnovah (in sicer od vsake osnove posebej - glej 1. odstavek 21. člena Statuta omenjene območne vodne skupnosti: Ur. l. SRS št. 5/86) iz 20. člena istega samoupravnega sporazuma obračunavajo z enotnimi tarifami, ki so prav tako navedene v 21. členu tega samoupravnega sporazuma. Pri tem pa se v skladu s 3. točko Navodila o načinu določanja količine in stopnje onesnaženosti vode (Ur. l. SRS št. 29/76) število enot onesnaženja zmanjša sorazmerno z ugotovljenim učinkom čiščenja (če zavezanec vodnega prispevka odpadne vode čisti na lastni čistilni napravi).

Ravno to razliko pa se je tožena stranka s Samoupravnim sporazumom o financiranju obratovanja čistilnih naprav v občini K. (A 20 - A 21), h kateremu je pristopila (glej sklep o pristopku k samoupravnemu sporazumu z dne 21.10.1982 - A 24 in pristopno izjavo z dne 21.10.1982 - A 25), zavezala plačevati tožeči stranki za obratovalne stroške centralne čistilne naprave (glej 2. alineo 3. člena tega samoupravnega sporazuma).

V konkretnem primeru torej ne gre za plačilo izračunane vrednosti povračil po 3. odstavku 24. člena prvega samoupravnega sporazuma (ko bi šlo za upravno zadevo - glej tudi 3. odstavek 4. člena noveliranega Zakona o določitvi nalog, ki jih od 1.1.1990 začasno opravljajo organi samoupravnih interesnih skupnosti, in o ustanovitvi določenih republiških upravnih organov (Ur. l. SRS št. 42/89 in Ur.

l. RS št. 8/91), ampak gre za plačilo razlike med polno tarifo in dejansko obremenitvijo po 3. členu drugega samoupravnega sporazuma, ki po svoji vsebini predstavlja obligacijo, ki jo je tožena stranka prevzela (glej 10. člen Zakona o obligacijskih razmerjih). Ker je tožena stranka k drugemu samoupravnemu sporazumu pristopila, ni pa razvidno, da bi od njega odstopila, je pač dolžna prevzeto obveznost izpolnjevati. Tako je dolžna poravnati vtoževane račune (A 2 - A 4) - s pripadajočimi (zakoniti) zamudnimi obrestmi.

Glede na navedeno je drugostopno sodišče na podlagi 368. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo prve stopnje. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem se sicer ne bi smelo opreti zgolj na mnenje in tolmačenje (Ministrstva Republike Slovenije za varstvo okolja in urejanje prostora A 22), ampak bi moralo samo tolmačiti zakonske predpise, ki so veljali v letu 1990 (vtoževani računi se namreč nanašajo na plačilo razlike za obratovalne stroške centralne čistilne naprave za mesece september, oktober in november 1990). Navedeno mnenje ima tako lahko le pomen navedb, s katerimi se lahko bolj strokovno, kot bi to zmogla stranka sama, obravnava utemeljenost navedb nasprotne (to je tožene) stranke. Sicer pa sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo nobene od takšnih postopkovnih kršitev, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (glej 2. odstavek 365. člena v zvezi z 2. odstavkom 354. člena ZPP).

Pri reševanju pritožbe pa drugostopno sodišče ni upoštevalo navedb tožene stranke o tem, da "ima urejeno lastno čistilno napravo, v kateri čisti odpadne vode s 93 % učinkom, dočim centralna čistilna naprava dosega le 79 % učinek". V posledici naj toženi stranki ne bi bilo treba biti priključena na centralno čistilno naravo (primerjaj 3. odstavek 63. člena ZV). Pri teh navedbah gre namreč za nedovoljene nove navedbe v pritožbi, saj tožena stranka ni izkazala za verjetno (tega niti ni zatrjevala), da jih brez svoje krivde ni mogla navesti do konca glavne obravnave (dne 12.5.1992). Enako velja (glej 1. odstavek 496. a člena Zakona o pravdnem postopku) tudi za sklicevanje tožene stranke na dopis z dne 8.10.1991, št. 128/3-91-I/01). Tožena stranka kot prvo tega dokaza sploh ni predložila, kot drugo pa gre pri tem tudi za nedovoljen nov dokaz v pritožbi.

S tem je pritožbena odločba utemeljena.